Reforma lokalne samouprave

Slovenija je sredi dvomesečne javne razprave o reformi lokalne samouprave. Vlada je konec maja pripravila tri zakone, ki opredeljujejo razdelitev Slovenije na štirinajst pokrajin, financiranje in upravljanje teh pokrajin. Prednost te vlade je, da je sploh prišla do politične ponudbe o regionalizaciji Slovenije. To levosredinskim vladam doslej ni uspelo. Slabost vladnega regionalnega projekta pa je, da je tipičen proizvod Janševe administracije. Predlog je strokovno površen in poln političnih improvizacij. Zato povečuje tveganja, namesto da bi jih odpravljal.

Lokalna samouprava in regionalizacija ima v EU častitljivo tradicijo in različnost pristopov ter modelov spoštuje tudi Evropska listina lokalne samouprave (ECLS). Središčna logika lokalne in regionalne samouprave je preprosta. Temelj sodobne demokracije in legitimnosti je decentralizacija javnih zadev in pristojnosti na nižje ravni državne organiziranosti. Načelo subsidiarnosti je svetinja teh procesov. Uveljavlja vertikalno delitev oblasti, ki navpično konkurenco pristojnosti in odgovornosti gradi od spodaj navzgor. Lokalna samouprava preprosto ureja kopico javnih zadev z lastno odgovornostjo, lastnimi viri in v interesu lokalnega ali regionalnega prebivalstva.

Lokalna samouprava v Sloveniji deluje od leta 1995 in tudi takrat smo jo uvajali razmeroma na hitro, brez jasnih usmeritev in pod pritiski političnih interesov. Tako je nastalo preveč občin, med katerimi je bila več kot polovica funkcionalno in ekonomsko podhranjena. Občinska finančna avtonomija je bila omejena, čeprav pomeni temeljno merilo dejanske razvitosti lokalne samouprave. Predvsem pa smo ohranili centralizem namesto regionalizma. Centralizacija namreč vedno olajša politično odločanje in ekonomsko prerazdeljevanje, zato so politične elite vseskozi nasprotovale dejanski decentralizaciji in lokalni samoupravi. Vstop Slovenije v EU in njen sistem regionalnega razvrščanja (NUTS) ter financiranja je vse skupaj samo še zaostril. Evropski pritisk na institucionalne spremembe lokalne samouprave, predvsem pa pravice do uporabe in potrošnje 4,2 milijarde evrov kohezijskih sredstev v obdobju 2007-2013, so storili svoje. Slovenija je postala voljna za spremembe. Toda na regionalni ravni smo spet ponovili vsebinske in proceduralne napake izpred desetih let.

Izbrani socioekonomski kazalci statističnih regij, ki jih vladni UMAR spremlja že od leta 1994, kažejo zanimive posebnosti regionalnega razvoja. V ospredju je Osrednjeslovenska regija, ki po razvitosti presega povprečje EU, tako da je na primer že prehitela avstrijsko Koroško in dohiteva sosednjo Furlanijo - Julijsko krajino. Doma pa so razvojne razlike protislovne. Največje razlike so na ravni socialnih kazalcev, gospodarski podatki in medregijske razlike so spodbudnejši. Sintezni indeks "razvojne ogroženosti", ki združuje podatke o razvitosti, ogroženosti in razvojnih možnostih dvanajstih regij, je pokazal skoraj dvajsetkratne razlike med Osrednjeslovensko in Pomursko regijo, razlike med drugimi regijami pa so relativno manjše in vzdržne.

Sklep je na dlani. Regionalizacija Slovenije je smiselna, če bo uravnotežila razvojne možnosti regij, zmanjšala tveganja prevelikih medregionalnih razlik in hkrati zmanjšala centralizacijo države. Slovenija je namreč ena najbolj centraliziranih članic EU. Regije naj bi kot druga raven lokalne samouprave dobile pomembne vsebinske naloge. Skrbele naj bi za usklajevanje in načrtovanje javnih sistemov prek lokalnih meja, od gospodarjenja s prostorom in infrastrukturnimi dejavnostmi do organiziranja šolstva in zdravstva ter spodbujanja podjetniškega in ekonomskega regionalnega razvoja. Finančni viri bi morali biti pri tem skladni s pristojnostmi, ki bi jih prevzemale regije. To pomeni, da so ključna merila regionalizacije relativna sorazmernost regij, funkcionalna zaokroženost z vidika regionalnega menedžiranja in jasna finančna avtonomija regij.

Vladni predlog dvonivojske lokalne samouprave teh funkcij ne udejanja najbolje. Najprej so pohodili strokovno boljši predlog o osmih pokrajinah, ki pa v izhodišču tudi ni optimalen. Namesto delitve Primorske bi morali uvesti delitev na Ljubljano in preostanek Osrednjeslovenske pokrajine, s čimer bi se zmanjšale razvojne razlike. Štirinajst regij je slaba politična ponudba, ker spodbuja novo drobljenje (Gorenjska, Prlekija, okolica Ljubljane ...) in ponovno onemogoča funkcionalno in ekonomsko zaokrožitev pokrajin. Velikost in moč pokrajin sta povsod ključ do kakovostnega opravljanja upravnih in razvojnih funkcij. Druga napaka je nadgradnja prve. Izvirne pristojnosti pokrajin, ki niso niti lokalne niti državne narave, niso dovolj jasno opredeljene. Gre za uveljavljanje načela subsidiarnosti in decentralizacijo javne uprave v enotirni sistem upravljanja, ki omogoča učinkovito vodenje razvoja. Tu preprosto manjka celotna ekonomska analiza stroškov delovanja pokrajin. Od tod tretja, toda ključna pomanjkljivost. Sistem financiranja ponavlja napake občinskega modela. Na eni strani predlaga finančno izravnavo, ki omogoča preživetje, na drugi prerazdelitev državnih virov financiranja, ki ne spodbuja razvoja pokrajin. Krog je sklenjen. Pokrajine brez večje finančne avtonomije nimajo vzvoda za spodbujanje razvoja, brez tega pa je regionalizacija preprosto predrag projekt za spodbujanje lažne decentralizacije in samoupravne demokracije.

Vladni projekt pokrajin je v zdajšnji zastavitvi precejšen strel v prazno. Zadeva je nevarnejša, ker predlagana pokrajinska zakonodaja povečuje transakcijske stroške celotne države in za nameček celo zmanjšuje učinkovitost vodenja gospodarskega razvoja. Potrebujemo močne pokrajine, ki bodo spodbujale notranjo razvojno konkurenco in tekmovale za razvojne potenciale na evropskem trgu. Vlada očitno ni dojela niti ekonomskih načel globalizacije niti demokratičnih načel subsidiarnosti in evropskih načel ECLS. Regionalno drobljenje Slovenije je zato bolj plod razdrobljenosti političnega uma kot pa trezne ekonomske presoje. Toda sredi sedanje kakofonije je to razumljivo. Manj opravičljivi pa sta cena in neto sedanja vrednost teh neumnosti, ki jih bomo plačali v prihodnosti.