Nevarna bolezen, imenovana inflacija

Vladni Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je sredi tega tedna predstavil uradni popravek spomladanske napovedi inflacije za leti 2007 in 2008. Prebudil se je tudi Svet BS in po travmatičnem obdobju izbire guvernerja vendarle pripravil pomembno sporočilo o naraščanju cen in notranjih vzrokih inflacije. Prirast inflacije med vladno napovedjo marca in julijsko spremembo je skoraj tričetrtinski, in to je samo po sebi dovolj dramatična sprememba. Dobro je, da se je Umar tokrat hitro odzval, slabše gre dokazom, da inflacija ni sistemske narave, temveč tiči v posamičnih skupinah cen. Ostali smo torej na pol poti. Priznavamo objektivna dejstva, toda še vedno uživamo v iluzijah izkrivljene inflacijske podobe v ogledalu.

V Umarju v bistvu niso povedali nič novega. V vseh svojih mesečnih poročilih (Ekonomsko ogledalo) zadnje tri mesece ponavljajo podobno pesem. Rast cen posameznih skupin blaga in storitev, zlasti hrane in nafte, aprila tudi električne energije, povečuje mesečno inflacijo, toda procesi so parcialni, domala predvidljivi in dejansko neproblematični. Čeprav so spremenili mnenje, da visoke mesečne inflacije ne ogrožajo dolgoročne stabilnosti cen, še vedno vztrajajo, da gre zgolj za začasne in prehodne spremembe cen. Zato višja rast cen tudi ni posledica neustrezne ekonomske politike ali pa inflacijskih pritiskov zaradi strukturne narave visoke gospodarske rasti.

Če gre pri tem za strokovne zablode in protislovna tolmačenja, ki so lastna ekonomski teoriji in ekonomistom glede narave inflacije, so reči še opravičljive. Toda zdi se, da je Umar pohitel s popravki inflacijskih napovedi prav zato, da bi politično pokril vladne makroekonomske zadrege. Še dobro, da se je pri tem oglasila BS in opozorila na stare napake. Ključni so inflacijski pritiski nemenjalnega sektorja, potencialne nevarnosti zviševanja plač in premajhno obvladovanje državnih izdatkov. Toda opozorila so vendarle usmerjena k odgovornosti nosilcev ekonomskih politik in socialnega dogovarjanja, vzroke za inflacijo pa iščejo očitno tudi v sistemskih razlogih in trdovratnejših notranjih dejavnikih. Toda niti vlada niti BS ne govorita o zapletenejših vprašanjih inflacijskih pričakovanj in kredibilnosti nosilcev ekonomskih politik, ki je ključna za obvladovanje inflacijskih pritiskov.

Inflacija je za Slovenijo, ki je majhno odprto gospodarstvo v okviru EU, nevarnejša bolezen, kot bi sprva sodili. Je merilo sposobnosti našega institucionalnega prilagajanja in je usodna za konkurenčno sposobnost gospodarstva. Naša ocena inflacijskih vzrokov in tendenc je kajpada nasprotna. Ekonomisti poznamo tri zapovedi. Prva temelji na stari Friedmanovi tezi, da je inflacija vedno in povsod denarni fenomen, čeprav obvladovanje denarja že zdavnaj ni več temeljni del monetarne politike. Druga dokazuje, da je ciljanje inflacije temelj uspešne antiinflacijske politike, kar je po letu 1979 prvi uvedel predsednik FED-a Paul Volcker. Na tretjem mestu so opozorila ekonomistov, od Mutha in Lucasa do Phelbsa in Prescotta, ki so makroekonomijo cen postavili na mikrotemelje vedenja ljudi in na usoden vpliv vladne politike na inflacijska pričakovanja. Na inflacijo najbolj vpliva kredibilnost ekonomskih politik. Kredibilna politika ukrepa na dolgi rok in ne temelji na kratkoročnih lažnih obljubah in prevarah, ki so bolj všečne volivcem ter ustrezajo tržnim in razvojnim potrebam.

Sklep je na dlani. Cene so vedno najboljše merilo političnoekonomskih razmer v državi. Srbska hiperinflacija je bila sredi devetdesetih let ogledalo Miloševićevih velikosrbskih zablod, podobno je letna več kot 1700-odstotna inflacija v Zimbabveju dobro ogledalo zloma domače politike. V razvitem svetu pa je cenovna stabilnost zadnjih let kazalec delovanja globalizacije (OECD), jasnih inflacijskih ciljev neodvisnih centralnih bank, predvsem pa dobrih političnih razmer in kredibilnih vladnih ekonomskih politik. Cene se na globalnih trgih spreminjajo domala vsak dan. V ZDA je povprečna sprememba med 4 in 5 meseci, v EU med 9 in 12 meseci. V tej dinamiki sprememb in cenovne lepljivosti je težavno že samo merjenje inflacije. Spomnimo se samo na "plutokratičnost" ali pa "demokratičnost" indeksa potrošniških cen (CPI), na katero opozarja IMF, ko analizira spremembe strukture potrošnje pri merjenju inflacije.

V Sloveniji je zvišanje inflacije posledica treh skupin dejavnikov. Najprej gre za splošen odziv trga na povečanje negotovosti, ki jo proizvajajo globalno sistemsko okolje (energenti, surovine, EU, evro ...) in notranja nasprotja ekonomskih politik (proračun, nadzorovane cene) ter pritiskov slovenskega korporativizma (plače). Drugi netilec cen je zmanjšana kredibilnost nosilcev ekonomskih politik. Že dosedanja vladna nojevska drža glede inflacijskih pritiskov prej neti kot miri inflacijska pričakovanja. Semkaj spada tudi kolateralna škoda nestabilnih institucionalnih razmer v BS, ki jih je povzročila kriza z neizvolitvijo guvernerja. Ključ sodobnih ekonomskih politik niso toliko ekonomski instrumenti, temveč predvsem komunikacijska spretnost, sporočilna vrednost, s katero prepričujemo trge in ljudi, kaj bo tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Teh sporočil v Sloveniji ni bilo ali pa so bila prikupno zmedena. Tretji vzvod so ukrepi. Naloga BS je, da poveča opozorila, kako v poslovnih bankah ustvarjajo svoj kreditni potencial in politiko izvedenih obrestnih mer. Naloga vlade je, da poveča nadzor v monopoliziranem nemenjalnem sektorju, relativno zniža državne izdatke in uravnoteži proračunski primanjkljaj v obdobju visoke rasti. Naloga socialnih partnerjev pa je, da brzdajo plače na račun večje zaposlenosti in podpirajo globalno raven konkurenčnosti. Zdi se, da je uresničljiva samo prva skupina ukrepov, drugi dve pa bosta s sedanjim ravnanjem vlade in sindikatov samo prilili gorivo inflacijskim pritiskom v prihodnosti.

Obeti torej niso rožnati. Inflacija bo prihodnje leto in pol v Sloveniji sorazmerna z obvladovanjem kaotičnih ekonomskih politik in političnega populizma, ki vedno bolj odlikuje Janševo administracijo. In morda imajo v Umarju vendarle prav. Vzrok inflacije je resnično dražja hrana. Pozabili pa so pojasniti, da gre najverjetneje za politično pičo.