Sproščena inflacija

"Slovenci so imeli prednost, da se z izkušnjo drugih držav z uvedbo evra leta 2002 izognejo nekaterim težavam in napakam, ki so jih nekatere države naredile tedaj. Toda žal jim ni uspelo izogniti se vsem od teh napak." To, dokaj ostro kritiko slovenske uvedbe evra je prejšnji teden izrekel Joaquin Almunia, evropski komisar za gospodarske in monetarne zadeve. Almunio skrbi predvsem rastoča inflacija. Po sveže ažurirani spomladanski napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj letna inflacija v Sloveniji znaša tri odstotke in ne le 2,2 odstotka, kot je bilo sprva napovedano, medletna stopnja inflacije pa bo ob koncu leta predvidoma dosegla 3,2 odstotka in ne le 2,5 odstotka. Za primerjavo povejmo, da je lani povprečna letna stopnja inflacije v Sloveniji znašala 2,5 odstotka, medletna pa 2,8 odstotka. Junija so se cene zvišale za 0,4 odstotka, kar sicer ni veliko, ni pa tudi zanemarljivo. Še posebej, ker so se lani v istem obdobju cene znižale za 0,3 odstotka.

Po mnenju Umarja je glavni odmik od pričakovanih inflacijskih gibanj pri cenah hrane, saj je bil njihov prispevek k inflaciji v prvi polovici leta trikrat višji kot v istem obdobju lani. Pojasnjujoč spremembo je direktor Umarja Janez Šušteršič poudaril, da gre predvsem za vpliv mednarodnih dejavnikov. Na cene hrane naj bi vplivala predvsem gibanja cen na svetovnem trgu. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada so se svetovne cene hrane od leta 2002 do danes zvišale za okoli 40 odstotkov. V starih državah članicah EU je ta rast nekoliko počasnejša, podobno je gibanje v Sloveniji.

Čeprav je razlika med spomladansko Umarjevo napovedjo inflacije in poznejšim popravkov več kot očitna, Šušteršič ni zaskrbljen. Po njegovem mnenju podatki ne podpirajo možnih razlag o pregrevanju gospodarstva. Argumentov za domnevo, da je inflacija posledica višje gospodarske rasti ali da bi bil vpliv uvedbe evra na inflacijo večji od upoštevanega v spomladanski napovedi, ne vidi. Prepričan je, da rast plač ne povzroča dodatnih pritiskov na inflacijo. Zadnje spremembe v fiskalni politiki, rebalans proračuna s povečanjem proračunskega primanjkljaja z obljubljenega enega na 1,2 odstotka in izhodišča za pripravo proračuna za prihodnji dve leti po Šušteršiču pomenijo predvsem "tehnične premike med posameznimi blagajnami in ne povečevanje skupnih javnofinančnih izdatkov".

Inflacija je povzročena v Sloveniji

Nad naraščajočo inflacijo so toliko bolj zaskrbljeni številni drugi ugledni slovenski ekonomisti. Novi guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec, ki bo funkcijo uradno prevzel v kratkem, poudarja, da se "tveganja pregrevanja gospodarstva in nadaljevanja inflacijskih pritiskov še stopnjujejo". Svet Banke Slovenije pa je v izjavi za javnost v nasprotju s Šušteršičem zapisal, da junijski podatki o gibanju cen nakazujejo, da na inflacijo letos ne vplivajo samo zunanji dejavniki. "Jasno postaja, da ima tendenca naraščanja cen tudi svoj notranji izvor, kar kaže tudi osnovna inflacija, ki se je z majskih 2,3 odstotka junija dvignila na tri odstotke." V Banki Slovenije menijo, da razlogov za naraščanje inflacije doma ni mogoče odpraviti z denarno politiko Evropske centralne banke. Dodajajo pa še eno pomembno opozorilo: "Stroški dela na enoto proizvodnje kažejo, da postopno izgubljamo relativno konkurenčno prednost, ki smo si jo v evropskem prostoru pridobili v preteklih letih. V zadnjem letu nas prehitevajo nekateri najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerji v Evropi. Zato so v zvezi s plačami neupravičene zahteve, ki vodijo v poglabljanje relativnega zaostajanja v konkurenčnosti."

Interpretacija Sveta BS se torej bistveno razlikuje od interpretacije Umarja, ki naraščajočo inflacijo pripisuje izključno globalni rasti cen hrane. Zelo podobna mnenja, kot jih v sporočilu za javnost navaja Svet BS, v zadnjih izjavah izreka tudi nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor: "Slovenija je med državami evroobmočja že maja imela daleč najvišjo inflacijo. Junijska, 3,6-odstotna, je veliko višja ne le od tiste, ki smo jo dosegli v preteklosti, temveč tudi od 1,9-odstotne povprečne inflacije v evroobmočju. Po mojem mnenju je tako visoka inflacija rezultat neustreznega nadzora nemenjalnega sektorja in visoke konjunkture." Ker se zaradi kombinacije visoke gospodarske rasti in inflacije hkrati pojavljajo še zahteve sindikatov, da bi plače po novem rasle v skladu z rastjo produktivnosti, po Mramorjevem mnenju nastaja podlaga za hude težave, v kakršnih je že nekaj let Portugalska. Če torej vlada ne bo poskrbela za strogo in dosledno javnofinančno politiko, v skladu s katero bodo nujni tudi nekateri nepriljubljeni ukrepi, se nam obetajo tri posledice: slabšanje konkurenčnosti, upadanje gospodarske rasti in povečanje brezposelnosti.

Zaskrbljenost izraža tudi strokovnjak za finance dr. Mojmir Mrak: "Inflacija je v zadnjih štirih mesecih konstantno višja kot lani v istih mesecih. Junija je bila ta razlika celo dramatična. Težko bi se strinjal, da gre izključno za sezonska gibanja, vsaj če to primerjam s stopnjami inflacije v drugih državah evroobmočja. Na tem območju kot celoti je medletna stopnja inflacije zadnje mesece stagnirala na ravni 1,9 odstotka, pri nas pa se je povečala z 2,3 na 3,1 odstotka, kar je največ med vsemi trinajstimi državami." Mrak meni, da bi bilo treba natančneje analizirati, ali za takšno rast inflacije vendarle ne obstajajo razlogi, ki bi terjali nekatere odgovore ekonomske politike.

Preveč sproščena vlada

Čeprav očitno prihaja do preloma, ki bo za Slovenijo ob morebitnem padcu gospodarske rasti v EU lahko še zelo boleč, nič ne kaže, da se namerava vlada nad izrečenimi opozorili resneje zamisliti. Navkljub podatkom se je odzvala tako, da bo proračunski primanjkljaj s predlaganim rebalansom letošnjega proračuna zvišala z obljubljenega enega na 1,2 odstotka. Namesto da bi torej v času visoke gospodarske rasti primanjkljaj zmanjševala, ga še povečuje. Minister za finance dr. Andrej Bajuk vztrajno ponavlja, da gospodarska rast temelji na zdravih temeljih, da se gospodarstvo ne pregreva in da javnofinančni primanjkljaj ni tragičen. Ne pove pa, da sedanjo rast pomembno spodbuja gradnja avtocest in z njo povezano nepregledno zadolževanje Darsa mimo proračuna, ki je prav po njegovi zaslugi zdaj dobilo rekordne razsežnosti. Dars je do zdaj najel posojila in izdal obveznice v skupni vrednosti 2,5 milijarde evrov, vrednost dolga po dokončanju nacionalnega programa gradnje avtocest pa naj bi znašala okrog 3,6 milijarde evrov. Poslanec SD Milan M. Cvikl, član parlamentarnega odbora za finance, opozarja, da je sedanji program gradnje avtocest zgodovinsko največji doslej. Ker se avtoceste gradijo s posojili iz tujine, to povečuje zunanji dolg države. "V prvih dveh letih mandata te vlade se je zunanji dolg povečal za toliko kot prej v desetih letih. Rast, ki temelji na velikem zadolževanju, ni zdrava," meni Cvikl.

Kaj pa sama gospodarska rast? Mramor je že prejšnji teden v intervjuju za Delo poudaril, da se mora Slovenija primerjati predvsem z evroobmočjem. "Dosegati mora višjo gospodarsko rast kot države, ki imajo višji BDP na prebivalca. Samo tako se bo kmalu približala povprečju EU in ga presegla. Pred časom objavljeni podatek o 7,2-odstotni gospodarski rasti v prvem četrtletju tega leta pomeni, da je bila ta v Sloveniji 2,4-krat višja kot v evroobmočju. Če pogledamo podatke za nazaj, ugotovimo, da so bili omenjeni mnogokratniki v preteklosti tudi višji, zelo redko pa nižji. Gospodarska rast, ki jo je v razmerah visoke mednarodne konjunkture v prvem četrtletju dosegla Slovenija, torej ni nič posebnega." Podobno kot številni drugi ekonomisti tudi Mramor problem dosežene rasti vidi v tem, da je precejšen del te rasti posledica velikega zadolževanja v tujini, ki je v prvem četrtletju omogočilo pospešeno gradnjo avtocest. "Če ne bi bilo zadolževanja in ugodnega vremena pozimi, bi bila gospodarska rast podpovprečna," vladne iluzije razblinja Mramor.

Na morebitne težave, ki se obetajo Sloveniji, je opozarjal že pred pol leta v komentarju za Mladino. Takrat je zapisal, da so dolgoročno ugodne spremembe, ki so jih izpeljale prejšnje vlade, in močno povečana gospodarska rast v EU doslej prikrile negativni vpliv nerazumljive politike sedanje vlade.

Vlada brez ekonomista

Po mnenju ekonomista dr. Bogomirja Kovača so nastavki za sedanje težave nastali že lani: "Stabilnost tečaja tolarja, restriktivno zviševanje in nadzorovanje reguliranih cen ter politika zmerne rasti plač so bili ob povečevanju konkurence na domačem trgu štirje temeljni dejavniki za to, da je bila inflacija v prvi polovici mandata Janševe vlade najnižja v zadnjih štiridesetih letih. Toda že leto 2006 je pokazalo razpoke v dinamiki rasti cen." Visoka rast cen energentov in surovin, porabljeni pozitivni učinki vstopa v EU so stopnjevali predvsem zunanje cenovne pritiske. "Notranji okviri ekonomskih politik so navidezno ostali nespremenjeni, toda dejansko je sod začel puščati vodo. Regulirane cene so rasle hitreje kot leto poprej, vlada je začela popuščati pri aciklični politiki trošarin, liberalizacija in deregulacija sta zvišali cene energentov, zelo so se zvišale cene industrijskih proizvodov, prostih storitev in hrane. Razmeroma optimistične vladne inflacijske napovedi postajajo tvegane." Kovač opozarja, da je Slovenija zdaj na ravni najnižje vzdržne stopnje brezposelnosti in vsako rast zaposlenosti bodo spremljali višji stroški dela. Visoke cene nafte in drugih energentov postajajo strukturna značilnost podjetniških stroškov, ki jih podjetja ne zmorejo več nadomeščati z drugimi prihranki. Dodatna tveganja so po Kovačevem mnenju še fiskalni pritiski na davke in cene, ker vlada ni dovolj uspešna pri znižanju strukturnega primanjkljaja in brzdanju trošenja države. "Proticiklična in dolgoročna naravnanost fiskalne politike je tej vladi tuja." Kovač meni, da ima vlada na voljo nekaj preprostih gasilskih ukrepov: "Povečati moramo kredibilnost makroekonomskih politik in postaviti inflacijo spet v središče. Janša in Bajuk naj si omislita glavnega ekonomista, saj ga vlada nujno potrebuje, ker njen strateški svet z dr. Senjurjem te vloge ne želi igrati. Gre za preventivne, odvračalne ukrepe, ki so sedaj ključnega pomena."