Nikakor nisem nezaskrbljen zaradi inflacije

Ekonomski rezultati so v Sloveniji v zadnjem času precej protislovni, izstopa pa 7,2-odstotna gospodarska rast v letošnjem prvem četrtletju. Kaj jo poganja?

Gospodarska rast v Sloveniji je zadnje leto ali dve resnično visoka, ne samo v primerjavi z rastjo prejšnja leta, temveč tudi v primerjavi z rastjo v nekaterih drugih državah, s katerimi se tradicionalno primerjamo. Razlogov je več. Gre za izrazito ugodne zunanje razmere oziroma za konjunkturo v državah EU, ki so naše največje gospodarske partnerice. Ker je Slovenija majhna država, je močno odvisna od zunanjega okolja, zato se te ugodne razmere prenašajo k nam. Druga skupina vzrokov, ki spodbujajo gospodarsko rast in o katerih tudi pričajo izkušnje nekaterih drugih držav, izhaja iz nekaterih strukturnih sprememb v gospodarstvu po vstopu Slovenije na trg EU. Ta element je bolj vzdržen kot trenutna konjunktura v Evropi, ki je ciklične narave. Obstaja seveda še tretji sklop razlogov. To je izrazito pospešena investicijska dejavnost na področju gospodarske infrastrukture, ki pa jo žal poganja predvsem zadolževanje. Tu izstopajo avtoceste, napovedane so še velike naložbe v železniško gospodarstvo, oboje pa naj bi temeljilo predvsem na zadolževanju. Jasno je, da element gospodarske rasti ni dolgoročno vzdržen.

Je rast umetno spodbujena? Koliko je v resnici zdrava?

Gre za nekakšno kombinacijo dejavnikov, tako da enoznačen odgovor na to vprašanje ni mogoč. Med tistimi dejavniki gospodarske rasti, ki jih je mogoče označiti za zdrave, so nedvomno nekatere strukturne spremembe, spodbujene z vstopom Slovenije na razširjeni trg EU. Tudi opravljene korekcije, kar zadeva davke, so bile dolgoročno koristne. Med dejavniki gospodarske rasti, za katere ni mogoče reči, da so dolgoročno vzdržni in morda tudi ciklični, pa sodita zlasti konjunktura v Evropi in investicijska dejavnost v infrastrukturo, napihnjena z zadolževanjem. To slednje pomeni, da gospodarska rast, kakršno imamo zdaj, po mojem ni dolgoročno vzdržna. Morebitni padec gospodarske rasti pa bo zelo negativno vplival na slovenske javne finance.

Na kakšen način?

O tveganjih za slovenske javne finance sem pisal lani približno v tem času in na objavljeni članek se je ministrstvo za finance celo javno odzvalo. Ena glavnih misli članka je bila, da če Slovenija v obdobjih visoke gospodarske rasti ne bo bistveno bolj ambiciozno zmanjševala proračunskega primanjkljaja, bo lahko že na srednji rok zabredla v fiskalne težave. To svoje mnenje lahko danes samo ponovim, ga pa v različnih odtenkih potrjujejo tudi mnenja številnih strokovnjakov in institucij, tudi Mednarodnega denarnega sklada in Evropske komisije. Zdrava pamet namreč govori o tem, da je obdobje visoke gospodarske rasti treba izkoristiti za nekatere strukturne spremembe, saj je te lažje izpeljati v dobrih časih, to je v razmerah gospodarske rasti, kot pa v času relativne stagnacije. Konkretno bi to pri nas pomenilo bistveno bolj ambiciozno zmanjševati javnofinančni primanjkljaj. Tega žal ne počnemo. Nasprotno, v razmerah rekordno visoke gospodarske rasti vlada napoveduje rebalans proračuna in v tem okviru celo povečevanje deficita. To je izrazito slabo, argumenti, ki jih vlada navaja za utemeljevanje tega početja, pa so neprepričljivi.

Zakaj?

Vlada v svoji argumentaciji za rebalans proračuna navaja nekaj po njenem mnenju enkratnih in novih razlogov, zaradi katerih je treba povečati proračunske izdatke in posledično proračunski primanjkljaj. Prvi in v medijih najbolj poudarjani razlog naj bi bile investicije v železniško infrastrukturo. Poudariti velja, da povečanje investicij v železnice nikakor ni nov razlog za povečanje javnofinančnih odhodkov. Prav investicije v železnice so bile kronski razlog, ki ga je vlada uporabila v konvergenčnem poročilu decembra 2006 za argumentacijo svojega stališča, da ne more iti v ambicioznejše zmanjševanje proračunskega primanjkljaja. To torej pomeni, da je vlada z argumentom povečanih investicij v železnice na mednarodnem prizorišču operirala že takrat, ko se je sprejemal redni proračun države za leto 2007. In sedaj isti argument uporablja kot ključni argument za rebalans. Ne gre torej niti za enkraten niti za nov razlog za povečevanje proračunskih izdatkov. Morda je vlada sedaj preprosto ugotovila, da potrebuje za železnice bistveno več denarja, kot je napovedovala konec lanskega leta. Tudi drugi razlog, ki se navaja kot argument za rebalans, ni nov. Gre za predsedovanje EU. Verjamem, da smo se za to odločili s trezno glavo in z jasnim finančnim programom. Kot sem razbral iz medijev, so se predvideni stroški v zvezi s tem povečali za okoli 10 odstotkov oziroma za okoli 5 milijonov evrov. Osebno nimam toliko težav s tem, da ni bilo mogoče natančno predvidevati vseh stroškov, saj bomo konec koncev predsedovali prvič. Več težav imam s tem, da se povečanje postavke za okoli 5 milijonov evrov navaja kot razlog za rebalans. Prepričan sem, da bi se takšno povečanje dalo reševati s prestrukturiranjem izdatkov v okviru sedanjega proračuna.

Kako je lahko te "nepričakovane" izdatke vlada odkrila šele zdaj?

To boste morali vprašati predstavnike vlade. Če nekoliko špekuliram, bi k temu lahko preprosto prispevalo to, da je slovenski javnofinančni položaj še vedno zelo soliden in zato omogoča nosilcem ekonomske politike, da so manj previdni pri vodenju državnih financ, kot bi si bilo želeti. Slovenske javne finance so, če se primerjamo z drugimi državami, resnično solidne, vendar pa takšno mnenje velja predvsem za kratek rok. Če ta položaj pogledamo dinamično, je slika bistveno manj rožnata. Pri tem velja opozoriti na razliko med mnenji o srednjeročni in dolgoročni javnofinančni vzdržnosti Slovenije. Stopnja soglasja glede tega, da bo zaradi demografskih značilnosti naša država na dolgi rok izpostavljena velikim javnofinančnim izzivom, je visoka, mnenja o srednjeročni vzdržnosti pa se močno razlikujejo. Sam sem prepričan, temu mnenju pa pritrjuje tudi mnenje Mednarodnega denarnega sklada iz maja letos, da so ta tveganja povezana predvsem s ciklično naravo naše gospodarske rasti, vlada pa meni, da ni tako. Znano je, da se ob hitrem padcu gospodarske rasti navadno poveča proračunski primanjkljaj, saj hitremu padcu proračunskih prilivov ne sledi enako hitro zmanjševanje izdatkov. Prav zaradi tega sem nekoliko razočaran nad dokaj sproščenimi mnenji Evropske komisije o dinamičnih vidikih slovenskih javnih financ. Pri tem velja vendarle reči, da je tudi v njenih dokumentih v zadnjem času mogoče jasneje zaslediti več kritičnih tonov.

Pojavlja se tudi vse več opozoril o zadolževanju države. Sta tempo in obseg tega že razlog za skrb?

Govoriti o tem, da je ta trenutek obseg javnega dolga resen gospodarski problem Republike Slovenije, bi bilo pretirano. Je pa skrb zbujajoče to, da zlasti pospešeno gradnjo gospodarske infrastrukture vse pogosteje financiramo z zadolževanjem. Žal tu še vedno ni resnejših premikov v javno-zasebnem partnerstvu pri financiranju infrastrukturnih objektov. Gledano s stališča javnih financ je temeljna logika javno-zasebnega partnerstva v tem, da projekt zgradi in financira zasebni sektor, in to s svojim kapitalom in krediti, za katere država ne izdaja jamstva in torej niso sestavni del njenega javnega dolga. Da je položaj tu dokaj nepregleden, spet jasno kaže primer železnic. Tako se država zadolžuje za železnice in jasno napoveduje, da bo financirala gradnjo drugega tira med Koprom in Divačo, hkrati pa je v zadnjem času veliko slišati o javno-zasebnem partnerstvu z nemškimi železnicami, ki bo med drugim verjetno vključevalo investiranje v isti objekt. Za kaj torej gre? Človek preprosto težko zloži te informacije v logično celoto.

Kaj pa zadolževanje prebivalstva in podjetij, posledično pa bank?

Sloveniji se je v preteklosti uspelo izogniti izrazito hitremu zadolževanju prebivalstva, čemur smo bili priča v številnih drugih tranzicijskih državah. Je pa res, da v povezavi z izredno visoko stopnjo gospodarske rasti, ki jo doživljamo v zadnjem obdobju, tudi pri nas močno narašča zadolževanje prebivalstva in podjetniškega sektorja. Zaradi tega so seveda predvsem banke izpostavljene dodatnim tveganjem. V ostrem boju za tržni delež se obrestne marže nižajo, to negativno vpliva na profitabilnost bank, povečuje pa tudi njihovo ranljivost, če bi se gospodarske razmere poslabšale.

Na kakšen način?

Znani so številni primeri držav, kjer so se v sklopu zaostrovanja gospodarskih razmer pojavile težave podjetij in celo prebivalstva z rednim odplačevanjem obveznosti bankam. To je seveda izrazito negativno vplivalo na stabilnost bančnega in s tem celotnega finančnega sistema. V Sloveniji, kjer je podobno kot v vsej Evropi bančni sektor hrbtenica celotnega finančnega sistema, je ta morebitni problem še pomembnejši kot v državah, kjer večjo vlogo v finančnem posredništvu igrajo druge finančne ustanove. Ima pa Banka Slovenije, nadzornik bančnega sistema, na razpolago nekatere inštrumente, s katerimi lahko vpliva na kreditno aktivnost bank, če meni, da je ta pretirana in torej ogroža stabilnost bančnega sistema.

Katere so glavne značilnosti pregrevanja gospodarstva? Je Slovenija že na tej poti?

Čeprav se razmere v različnih državah močno razlikujejo, je vendarle mogoče dati neki stiliziran nabor skupnih značilnosti, ki naj bi označevale tako imenovano pregrevanje gospodarstva. O tem pojavu ekonomisti navadno govorimo takrat, ko gospodarstvo raste hitreje, kot je takratni realni potencial. Gre torej za razmere, ko so produkcijski dejavniki v državi polno zaposleni oziroma ko je povpraševanje po teh dejavnikih, na primer po delovni sili, večje od ponudbe. Presežno povpraševanje se bo sčasoma izrazilo v zvišanju cen oziroma naraščanju inflacije, posledično pa tudi v povečevanju primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance. Zelo pogost spremljajoč dejavnik zviševanja plač in splošne ravni inflacije je tudi zviševanje cen nepremičnin, financiranih z bančnimi posojili. Splošna kreditna ekspanzija je torej naslednji običajni simptom pregrevanja gospodarstva. Celovitejši odgovor na vprašanje, ali je Slovenija na poti pregrevanja gospodarstva, v tem trenutku ni mogoč.

Nekateri indici so...

Obstaja kar nekaj indikacij, kot so na primer rast plač, dokaj ekspanzivna fiskalna politika, močna kreditna ekspanzija in naraščanje cen nepremičnin, ki kažejo, da se tveganje za pregrevanje slovenskega gospodarstva povečuje. Zanimivo je, da na to opozarja tudi Mednarodni denarni sklad v svojem že omenjenem poročilu iz maja letos, vlada pa takšno mnenje zavrača.

Se primer Portugalske ne more ponoviti? Kaj se je sploh zgodilo tam?

Portugalska je po vstopu v evroobmočje zašla v globoko in dolgo recesijo zaradi hitre gospodarske rasti, ki so jo povzročile predvsem povečana domača potrošnja in investicije v infrastrukturo. V državi so začele močno naraščati plače in zato inflacija, temu sta sledila močan kreditni bum in povečanje plačilnobilančnega primanjkljaja. Slednji je bil predvsem posledica dramatično zmanjšane mednarodne konkurenčnosti portugalskega gospodarstva. Prav poslabšanje mednarodne konkurenčnosti v razmerah povečane inflacije je bil ključni problem portugalskega gospodarstva po vstopu v evroobmočje, ko država nima več možnosti, da bi takšne težave reševala s svojo denarno politiko oziroma s spreminjanjem vrednosti domače valute. Ključen nauk portugalskega primera za Slovenijo je, da zviševanje inflacije samo po sebi ni katastrofa, če je njena stopnja nižja od večanja stopnje mednarodne konkurenčnosti. Tudi Irska je imela visoko inflacijo, vendar je njena mednarodna konkurenčnost zaradi velikih tujih investicij in povečanja produktivnosti kljub temu rasla. Ključno je torej razmerje med inflacijo in mednarodno konkurenčnostjo gospodarstva. Slovenija bi morala stalno imeti v malih možganih primera teh dveh držav.

Ju ima?

V nasprotju z Umarjem nisem tako nezaskrbljen zaradi zviševanja inflacije v Slovenije zadnje mesece. Konec koncev je inflacija v zadnjih štirih mesecih konstantno višja kot lani v istih mesecih. Junija je bila ta razlika celo dramatična, letos inflacija 0,4 odstotka, lani celo deflacija v isti višini. Težko bi se strinjal, da gre izključno za sezonska gibanja, vsaj če to primerjam s stopnjami inflacije v drugih državah evroobmočja. Na tem območju kot celoti je medletna stopnja inflacije zadnje mesece (februar-maj 2007) stagnirala na ravni 1,9 odstotka, pri nas pa se je povečala z 2,3 na 3,1 odstotka, kar je največ med vsemi trinajstimi državami. Čeprav se mednarodna konkurenčnost po podatkih Umarja v tem času ni spremenila, bi bil ob takšnih inflacijskih stopnjah vendarle nekoliko bolj zaskrbljen. Sam bi skušal natančneje analizirati, ali vendarle ne obstajajo razlogi, ki bi terjali nekatere odgovore ekonomske politike. Vedeti je namreč treba, da bodo napake v ekonomski politiki sedaj, ko smo v evroobmočju, bistveno dražje, kot so bile pred tem, pa tudi čas, potreben za odpravljanje, bo bistveno daljši. Primer Portugalske na to jasno opozarja.

Vaš kolega Bogomir Kovač opozarja, da sta vlada in centralna banka zadnje mesece popustili pri opozarjanju na inflacijske tendence ...

Pri cenah je dejansko prišlo do popuščanja, sicer ne gre za dramatične spremembe, pa vendarle se pojavljajo, in če jih potem sešteješ, kar nekaj prispevajo k celotni inflaciji. Koliko gre za posledice uvedbe evra, je težko reči. Nedvomno pa ob inflaciji, kakršno imamo zadnje mesece, ni več upravičena popolna brezskrbnost. Mislim, da gre za resne stvari, na katere bi se morali odzvati. Zdaj smo še vedno zelo zadovoljni zaradi razmeroma ugodnih gospodarskih gibanj. To dobro sliko so zadnje mesece začeli nekoliko kaziti podatki o inflaciji, ob morebitnem znižanju gospodarske rasti v Evropi pa bi se kaj hitro pokazalo, da tudi fiskalne številke niso ravno bleščeče. Ključna stvar, na katero stavi vlada, je, da se bo visoka gospodarska rast nadaljevala. Če bo tako, potem bo tudi težave, kot je rast inflacije, vsaj začasno mogoče razložiti. Kako dolgo bo to mogoče, pa je odvisno od dogajanja v zvezi z mednarodno konkurenčnostjo države. Če se bo zaradi zmanjšanja konjunkture v EU znatno znižala gospodarska rast v državi, potem se bodo hitro pojavile težave pri proračunu, finančnem sektorju in še kje. Naj navedem prispodobo morja. Ob plimi, ki po svoje označuje današnji gospodarski trenutek v Sloveniji, so vse čeri pokrite z vodo in morje je videti idilično. Ko pa pride oseka, pridejo čeri na površje in močno razburkajo dotedanjo idilo. Upati je, da bo v Sloveniji gospodarska plima trajala čim dalj.

Ena večjih inflacijskih bojazni je, da bi vlada v predvolilnem letu popustila zahtevam sindikatov po višjih plačah.

Če bi stvar ušla še pri plačah oziroma, natančneje, če bi te rasle hitreje od produktivnosti, potem bi nas ob višji stopnji inflacije, ki jo imamo sedaj, to lahko hitro približalo neželenemu portugalskemu scenariju. V tem kontekstu je prihodnje leto izredno pomembno. Vedeti moramo, da se bo do sredine prihodnjega leta vlada morala ukvarjati predvsem s predsedovanjem EU. Ker bo to že samo po sebi resen izziv, ob katerem bo nujen njen polni angažma, v tem času ni mogoče izključiti dogajanja na ekonomskem področju, ki ga bomo obžalovali prihodnja leta. Prihodnje leto bo namreč tudi volilno leto, to pa nosilce ekonomske politike vedno in v vsaki državi postavlja pred vprašanje, koliko ukrepe ekonomske politike podrediti želji po podpori volivcev.

Kaj pa tveganja, na katera ne moremo vplivati?

Eno takšnih je vsekakor cena nafte. Lahko sicer rečemo, da bo cena ostala na bolj ali manj nespremenjeni ravni. A seveda ni mogoče izključiti, da bo posledica nepredvidenega dogajanja na primer v Iranu, Venezueli ali Rusiji v prihodnjem letu ali dveh znatna podražitev nafte. Če pa govorimo o ceni nafte in drugih energentov na srednji rok, je podražitev nesporno dejstvo. Povečana poraba v državah, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in še neke druge, povečuje svetovno povpraševanje po energentih in samo vprašanje časa je, kdaj se bo to pokazalo v resnejšem zvišanju cene. V tem kontekstu se zdi pomembno opozoriti na izrazito energetsko ranljivost celotne EU in s tem tudi Slovenije. Zaradi velike odvisnosti EU od uvoza energentov in velikih zalog energentov, s katerimi razpolaga Rusija, se zdi partnerstvo na tem področju ekonomsko logično. Žal politična realnost tega ne potrjuje. Bojim se, da se bodo odnosi med EU in Rusijo še naprej zapletali. To izhaja iz razmeroma arogantnega odnosa, ki sta ga imela EU in Nato do Rusije v devetdesetih letih, ko je bila ta gospodarsko razmeroma šibka, ter krepitve gospodarske in politične moči Rusije zadnja leta, utemeljene prav na energetskih virih. EU danes preprosto nima prave stvari, ki bi jo ponudila Rusiji v zameno za dolgoročno strateško partnerstvo na področju energije. Z izbiro energetike kot ene od ključnih prednostnih nalog predsedovanja je naša država brez dvoma izbrala temo, ki je danes ključna za EU in na vprašanja v zvezi s katero EU danes nima pametnega odgovora. Upam, da nam bo, ko bomo predsedovali EU, uspelo vsebinsko prispevati k iskanju teh odgovorov.

Katere so do zdaj največje napake, ki jih je vlada naredila v gospodarstvu?

Po mojem osebnem mnenju ta vlada dela veliko več napak ali pa večje napake zunaj gospodarstva, vendar se v javno presojanje teh stvari ne bom spuščal. Torej, govorim o gospodarstvu. Ena dobrih potez te vlade je bila brez dvoma izpeljava davčnih prilagoditev. Po tistem, kar je podedovala od prejšnje vlade, je ta vlada naredila tudi preboj pri črpanju evropskih sredstev. Brez dvoma kljub številnim težavam Slovenija razmeroma uspešno črpa sredstva evropskega proračuna. To še toliko bolj, če se primerjamo z drugimi novimi državami članicami. Danes po mojem ni več vprašanje, ali bo Slovenija razpoložljiva sredstva EU počrpala ali ne, bistveno pomembnejše postaja vprašanje, ali jih bo uporabila v koristne namene. Upam, da je bilo pri načrtovanju uporabe kohezijskih sredstev za obdobje med letoma 2007 in 2013 bistveno več pozornosti posvečene kakovosti projektov kot za obdobje 2004-2006. Zelo malo pa se je naredilo na odhodkovni strani javnih financ in posledično za zmanjševanje proračunskega primanjkljaja. Tu bi vlada, glede na ugodne gospodarske razmere, preprosto morala biti agresivnejša. Druga stvar, kjer bi si človek želel več, je hitrejše in transparentnejše zmanjševanje vloge v gospodarstvu. Tu je vlada precej za tistim, kar je obljubljala in končno tudi sprejela s programom reform. Tudi pri financiranju infrastrukture ni napovedanih sprememb. Infrastrukturo res pospešeno gradimo, vendar žal predvsem z zadolževanjem, javno-zasebno partnerstvo, ki ga načeloma vsi želimo, pa še ni zaživelo. Res je zakon sprejet, ne pa tudi podzakonski akti, ki so nujni za njegovo operativnost. Tudi institucionalne podpore v okviru ministrstva za finance, ki je z zakonom sicer predvidena, še ni oziroma je vsaj še ni čutiti v javnosti.