kult žrtve / Od sočutja do maščevanja

Nekateri narodi se kolektivno identificirajo kot narodi žrtve, denimo Židje, ki jim je zaradi alibija žrtev holokavsta dovoljeno početi marsikaj, kar drugim narodom ni. Po 11. septembru to počnejo Američani, češ smo žrtve napada, sedaj bomo mi napadli druge. Toda Slovenci, ki se delno tudi poistovetimo z narodom žrtvijo, nimamo teh navzven napadalnih potez. Ali to drži?

To sta dve skrajnosti identificiranja z žrtvijo. Pokončanje drugega po darvinističnem načelu pomeni preživetje. Obračanje pozicije žrtve navznoter pa pomeni pokončanje samega sebe, kar denimo vidimo po številu samomorov v Sloveniji. Zdi se mi, da je pri Slovencih mogoče najti obe skrajnosti. Ko ste ravno omenili Izraelce, je zanimivo, kako identificiranje s kolektivno žrtvijo zapelje celo take avtoritete, kakršna je bil Simon Wiesenthal, ki je dosledno zahteval, da je treba naciste obsoditi po zakonu. Ko pa so Izraelci bombardirali palestinska taborišča, je takoj našel opravičila, zakaj je bilo to treba storiti. Šele izraelski piloti, ki so se uprli, so odigrali vlogo moralne instance, ki je Wiesenthal ni več zmogel.