Pravična reforma z nepravičnimi rešitvami

Leta 1996 so slovenski zdravniki stavkali tri tedne, največ doslej. Zahtevali so višje plače, skrajšanje čakalnih dob in sprejetje zakona o zdravnikih. Medtem ko se je ozračje vse bolj politiziralo, je glavni vladni pogajalec, takratni minister za delo Anton Rop, zbolel. Zaradi žolčnih kamnov je moral na operacijo. Medicinsko osebje si ga je zapomnilo predvsem po tem, da se je po telefonu kar naprej pogovarjal s sodelavci. Celo tik pred operacijo. Zaradi tega so ga zdravniki malo zafrkavali. Kmalu zatem je bilo zdravniške stavke konec, saj sta vladna stran in sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides podpisala sporazum, ki je med drugim določil uskladitev zdravniških plač s sodniškimi.

Danes je glavni vladni sogovornik z zaposlenimi v javnem sektorju, v katerega poleg zdravnikov sodijo še učitelji, policisti, cariniki, vojaki, uradniki in številni drugi, minister za javno upravo Gregor Virant. Tudi ta se zadnje tedne pogaja z zdravniki. In zdravniki tudi tokrat zahtevajo višje plače. Protest so nedavno zaokrožili z enourno prekinitvijo dela v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Med pogajanji z zdravniki pa se je po naključju tudi minister Virant znašel v bolnišnici. Moral je na operacijo hernije. V zdravniških krogih se še danes radi pošalijo, da naj bi se zdravniška stavka leta 1996 končala predvsem zato, ker so jo takratnemu glavnemu vladnemu pogajalcu Ropu ravno v tistem času zagodle zdravstvene težave.

A danes so razmere nekoliko drugačne. Vlada se je še pred začetkom pogajanj strinjala z zahtevo po zvišanju zdravniških plač. S tihimi pogajanji, ki jih je začela s sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Fides, pa je poskrbela za obilo razburjenja med člani drugih sindikatov, ki združujejo zaposlene v javnem sektorju. Ti so Fides razglasili celo za vladnega izbranca.

Plačna odisejada

Sedanji sistem plač v javnem sektorju, ki zadeva približno 150.000 zaposlenih, ki jim osebne dohodke zagotavlja državni proračun, je bil vzpostavljen leta 2002. Takrat je bil sprejet zakon, s katerim naj bi postale primerjave med plačami v javnem sektorju preproste in pregledne. Odpravil pa naj bi tudi neupravičene razlike med plačami zaposlenih v primerljivih poklicih. Težava je v tem, da te razlike nikoli niso bile natančno določene. Zakon je doslej doživel kar sedem popravkov, obeta se mu še eden. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je po vsem tem sploh še lahko pregleden in enoten.

Preden bi novi plačni sistem lahko začel veljati, je bilo treba sprejeti novo splošno kolektivno pogodbo za javni sektor. Ta megalomanski dokument naj bi uredil razmerja med plačami zaposlenih v nosilnih poklicih v celotnem javnem sektorju, torej razmerja med plačami zdravnikov, učiteljev, policistov, carinikov, medicinskih sester, uradnikov, vojakov in še nekaterih drugih, katerih poklici naj bi bili pri plačilu orientacijska točka za plače zaposlenih na vseh drugih delovnih mestih v javnem sektorju. Čeprav so se pogajanja začela že pred šestimi leti in je v interesu obeh strani, vlade in sindikatov, da bi čim prej našli skupno rešitev, se odisejada še kar ne konča. Ministru Virantu je junija sicer uspelo prepričati kup reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, da so podpisali novo kolektivno pogodbo za javni sektor, a zdaj so na vrsti pogajanja s predstavniki posameznih panog in poklicev. In šele ko bodo sklenjene te "male" kolektivne pogodbe, bo nov plačni sistem lahko zaživel.

Virant je pred pol leta zagotavljal, da se bo to zgodilo že 1. januarja 2008. A napoved se ni uresničila. "Sindikati so skupaj predlagali 1. maj 2008 kot skrajni rok za začetek obračunavanja plač v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, kar je izvedljivo, če bodo pogajanja končana do 31. januarja 2008," pravijo zdaj na ministrstvu za javno upravo. Kako pa bo z uveljavitvijo tistih pravic, ki so za vse leto 2008 že dogovorjene v splošni kolektivni pogodbi? "Vladna stran je na zadnjih pogajanjih potrdila, da bo izpolnila vse sprejete dogovore, sporen je le prenos razlike inflacije iz leta 2007 v leto 2008," odgovarjajo na ministrstvu, kjer tudi poudarjajo, da bo novi plačni sistem prinesel "izravnavo plačnih nesorazmerij in pravično nagrajevanje zaposlenih, ki delajo več in kakovostneje".

Kritični šolniki

Večina zaposlenih v javnem sektorju bo z novim obračunavanjem plač res na boljšem. Vsi pa se s predlaganimi novostmi ne strinjajo. Splošne kolektivne pogodbe za javni sektor recimo ni podpisal nobeden od treh reprezentativnih sindikatov zaposlenih v izobraževanju. Najglasnejši med njimi je trenutno največji šolski sindikat, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). "Z novim sistemom bo pridobila večina zaposlenih v javnem sektorju. A to je mogoče le tako, da se vzame učiteljem," pojasnjuje glavni tajnik Branimir Štrukelj.

Novi plačni sistem namreč položaja učiteljev ne bi spremenil. V Svizu ga zato primerjajo s "tempirano bombo". Uvedene razlike med plačami in še posebej razlike med možnimi napredovanji javnih uslužbencev v delovni karieri se jim zdijo nelogične in nedopustno različne. Poglejmo samo en primer. Državni uradnik z univerzitetno izobrazbo bo kariero začel v 33. plačnem razredu, učitelj z enako izobrazbo pa v 30. plačnem razredu. Uradnik bo v najvišjem strokovnem nazivu lahko v svoji karieri napredoval do 47. plačnega razreda, učitelj pa v najvišjem nazivu svetnik le do 36. plačnega razreda. "Zakaj je delo učitelja, ko nastopi delo, manj vredno od dela uradnika, ne zna pojasniti nihče. Še manj pa, zakaj se ta razlika med učiteljem in uradnikom do konca delovne kariere izjemno poveča," opozarja Štrukelj in dodaja, da ni najpomembneje to, da naj bi se plače učiteljev v prehodnem obdobju dveh let na novi plačni sistem realno znižale, kar je samo po sebi nesprejemljivo, "ampak da sistem dolgoročno, za leta naprej, marginalizira pomen učiteljevega dela in ga družbeno razvrednoti. Zato je novi sistem tempirana bomba."

Zakaj se plače učiteljev, drugače kot zaposlenih v številnih drugih poklicih, ne bodo spremenile? Na ministrstvu za javno upravo, kjer Svizovo zaostrovanje označujejo za nekorektno, pravijo, da je bil leta 2002 sprejet aneks, s katerim so se "učiteljem bistveno dvignile plače, česar pa takrat niso bili deležni v drugih panogah javnega sektorja". Zaradi takratnih dogovorov naj bi vlada zdaj zavračala vsakršen kompromis z učitelji. A kaj se je pravzaprav zgodilo leta 2002? Sviz je takrat grozil s stavko, 29.000 zaposlenih v izobraževanju jo je tudi že izglasovalo. A tik preden so jo dejansko izpeljali, so z vlado podpisali dogovor o uskladitvi učiteljskih plač z zdravniškimi. "Učitelji smo pri določitvi razmerja z zdravniškimi plačami videli zagotovilo, da nam zdravniki ne bodo stalno uhajali, kar se je dogajalo pred letom 2002. To se bo zdaj spet zgodilo, ker se nameravajo zgolj formalno, ne pa tudi vsebinsko držati našega aneksa," pravi Štrukelj.

Vprašanje je sicer, kako si lahko vlada privošči, da zavrača kompromise s panogo, v kateri je zaposlena kar tretjina delavcev v javnem sektorju. "Redko kdo je opazil, da je lani parlament na predlog ministra Viranta spremenil zakon o sistemu plač v javnem sektorju (med pogajanji, kar je nenavadno in govori o konkretnem interesu vlade) na ključni točki, ki opredeljuje veljavnost kolektivne pogodbe za javni sektor," opozarja Štrukelj. Za kakšno spremembo gre? V preteklosti je kolektivna pogodba za javni sektor začela veljati, ko so jo podpisali sindikati, ki zastopajo vsaj 40 odstotkov vseh zaposlenih v javnem sektorju, med njimi pa je moral biti obvezno vsaj po en sindikat zaposlenih v državni upravi, šolstvu, zdravstvu in kulturi. Vlada je morala torej pridobiti soglasje skoraj polovice zaposlenih v javnem sektorju. Po novem takšnega množičnega soglasja ne potrebuje več. Zdaj lahko kolektivna pogodba začne veljati, ko jo podpiše večina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja. Ker je sindikatov 25, vlada potrebuje 13 podpisov. S tem spretnim manevrom je Virant presekal petletno jaro kačo dogovarjanja o kolektivni pogodbi. Hkrati je s tem, ko je izenačil glasove vseh sindikatov, tistih, ki zastopajo po več deset tisoč zaposlenih, pa tudi tistih, ki zastopajo le ozek krog zaposlenih, pokazal, da je pripravljen za dosego cilja ignorirati največje sindikate. Večina sindikatov je manj številnih, nekateri imajo celo le po nekaj sto članov. Z manj številnimi skupinami se je vladi pač lažje pogovarjati in jim tudi popuščati. Že zato, ker bistveno manj obremenijo proračun. "Sprememba je velika, saj omogoča, da se nov plačni sistem uveljavi tudi, če se celotna dejavnost - na primer šolstvo - ne strinja s plačnimi razmerji med delovnimi mesti. In to je bil tudi namen te spremembe: uveljaviti nov plačni sistem, četudi se 50.000 zaposlenih v izobraževanju z njim ne strinja," pravi Štrukelj. Vprašanje je le, kako stabilen bo takšen plačni sistem ...

Ker Sviz doslej ni podpisal kolektivne pogodbe za javni sektor in, kot kaže, tega v danih razmerah tudi ne namerava storiti, je vprašanje, kakšne posledice bi imel bojkot. Tako ne bo mogoče podpisati panožne kolektivne pogodbe, večina zaposlenih v šolstvu bo ostala zunaj novega plačnega sistema, to pa bi najverjetneje povzročilo kup zapletov ... Zato Sviz napoveduje, da bo morda posegel po svojem najmočnejšem orožju. "Jasno je, da Svizu in drugim sindikatom v šolstvu ne bo preostalo drugega, kot da s stavko zavarujemo svoj položaj, ki ga vlada želi dolgoročno poslabšati," napoveduje Štrukelj. Doslej smo bili priča petim učiteljskim stavkam, zadnji že davnega leta 1996. Svizovo članstvo o tem, ali bo po dvanajstih letih res spet pripravilo stavko in kdaj naj bi ta bila, doslej še ni glasovalo.

Ločeno z zdravniki

Šolniki še zdaleč niso edini, ki so kritični do novega plačnega sistema. Že dlje so nezadovoljni sodniki. Ti so s 1. januarjem v nasprotju z drugimi dejansko dobili nov plačni sistem, a zato, ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je sistem, ki ga je leta 2006 uvedel minister Virant, ustavno sporen, ker bi nekaterim sodnikom, ki so tretja veja oblasti, prinesel nižje plače. Virant se z razlago ustavnega sodišča sicer ni strinjal, češ da sodnike neupravičeno postavlja na piedestal v primerjavi s tožilci in z nekaterimi drugimi funkcionarji, je pa sistem sodniških plač popravil. Sodniki so tako te dni že prejeli nove odločbe o novih plačah. A te so poskrbele za veliko zmede. Celo predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je v TV-kamere priznal, da si sam nove plače ne zna izračunati. V sodniškem društvu opozarjajo, da naj bi bila tudi nova Virantova rešitev v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Tudi ta naj bi prinesla nižje plače. Primer: bruto plača vrhovnih sodnikov naj se po novem formalno sicer ne bi znižala, a ker ne bo usklajena z inflacijo, bodo plače vseeno nižje. Sodniško društvo je napovedalo, da bo poseglo po vseh potrebnih pravnih sredstvih.

Junija, ko so še tekla pogajanja o "veliki" kolektivni pogodbi, so se plačni reformi glasno upirali tudi policisti. Vsi pripadniki uniformiranih poklicev, od policistov do vojakov in carinikov, s končano srednjo šolo naj bi bili uvrščeni v isti, 20. plačni razred, policisti pa so menili, da si zaradi odgovornega dela zaslužijo višji razred. Policisti so napovedali stavko, a so jo nazadnje odpovedali. Predsednik Policijskega sindikata Slovenije Branko Prah pravi, da so takrat dobili zahtevani 21. plačni razred in da so podpisali "premirje" oziroma aneks k veljavni kolektivni pogodbi, ki pa se mu je rok trajanja iztekel z novim letom. Zato novega zaostrovanja ne izključuje. "Novi plačni sistem bi moral začeti veljati z začetkom leta 2008, pa je še daleč do tega, ker so pogajanja obstala na mrtvi točki. V bližnji prihodnosti rešitve sploh ne vidim. Vse skupaj bo trajalo še pol leta, medtem bo Slovenija predsedovala EU, tako da bomo videli, kaj se bo dejansko dogajalo," meni Prah.

Pred slabim mesecem so s stavko grozili cariniki in jo tudi uresničili. Čeprav je bila stavka bolj povezana s prihodnostjo carinikov po vstopu Hrvaške v EU in čeprav je minister Virant ob prekinitvi stavke dejal, da dogovor, zaradi katerega so cariniki spet začeli delati, ni v ničemer posegel v predvideno ureditev njihovih plač, pomisleki o novem sistemu plač obstajajo. "Težava je v 7. tarifni skupini, v kateri so univerzitetno izobraženi ljudje, ki se lahko primerjajo z zdravniki in učitelji. V tej skupini višje plače niso predvidene," pravi Dušan Pečnik, predsednik Sindikata carinikov Slovenije, v katerega je včlanjenih 1800 carinikov, ki sestavljajo kar 85 odstotkov zaposlenih v celotni panogi. Pečnik opaža tudi, da se je vlada z nekaterimi skupinami bolj pripravljena pogovarjati kot z drugimi. "Sami recimo pri usklajevanju vedno težje uveljavljamo zahteve. Hkrati se vlada zdaj ločeno pogovarja z zdravniki. Čeprav se ne moremo primerjati z zdravniki, saj opravljamo povsem drugačno delo, menimo, da bo vlada s tem vrgla slabo luč nase, saj drugim pošilja dvoumna znamenja."

Prav vladna ločena pogajanja z zdravniki so zadnje tedne dvignila največ prahu. Zdravniki res že dlje opozarjajo, da so zadnja leta njihove plače nesorazmerne z odgovornostjo njihovega poklica, a sindikati, ki združujejo zaposlene v različnih poklicih v zdravstvu, so bili ogorčeni zaradi odločitve ministra Viranta, da se bo s sindikatom Fides pogajal ločeno. Pričakovali so, da se bo Virant pogovarjal z vsemi tremi reprezentativnimi sindikati s tega področja. Predvsem zato, ker se zdravniki ne združujejo le v Fidesu, pa tudi zato, ker recimo medicinske sestre že dolgo opozarjajo, da so njihove plače nesorazmerne z odgovornostjo njihovega dela. Medicinske sestre si lahko sicer z novim plačnim sistemom obetajo za 22 odstotkov višje plače, pri čemer gre za odpravo plačnih nesorazmerij, saj so bili poklici v zdravstveni negi doslej izrazito podcenjeni. A soliranje zdravnikov naj bi kazalo na to, da v pogajanjih o novem plačnem sistemu niso vsi enakopravni. Zato smo slišali celo očitke, da naj bi vlada za pogajanja na "štiri oči" izbrala sindikat, ki ji je politično najbližje. Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Darko Žiberna je eden od ustanoviteljev Fidesa.

Na ministrstvu za javno upravo očitke zavračajo, češ da je "minister Virant že večkrat pojasnil, da je edini reprezentativni sindikat za panožno pogodbo zdravnikov in zobozdravnikov Fides, in ta se želi pogajati sam". Hkrati dodajajo, da so se v najpomembnejšem in najnapornejšem delu pogajanj s sindikati, pred podpisom kolektivne pogodbe za javni sektor, držali dogovora in se z vsemi pogajali za isto mizo. Zdaj, ko so na vrsti pogajanja o panožnih kolektivnih pogodbah, pa "pogajanja, ki jih koordinira MJU, tečejo ločeno, v finančnem okviru, ki ga je sprejela vlada. In v tem kontekstu se rešuje tudi vprašanje zdravniških plač."

Ločena pogajanja z zdravniki so za razburjenje poskrbela še zaradi nečesa. Potem ko je predsednik sindikata Fides Konrad Kuštrin dejal, da bi morali imeti zdravniki plače v višini treh osnovnih plač, je bilo slišati, naj bi želeli 30 odstotkov višje plače. Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Samo Fakin je ob teh podatkih izračunal, da bi zdravstveno zavarovalnico po najbolj črnem scenariju lahko pahnili v veliko izgubo ali krčenje programov: "Če se bodo plače dvignile samo toliko, kot je predvideno po zakonu o izravnavi plač v javnem sektorju, bo zavod posloval na pozitivni ničli. Če pa se bodo dvignile še za dodatnih trideset odstotkov, bo zavod pod vodo vsaj za 50 milijonov evrov." Oba, Fides in minister Virant, sta sicer že odločno zanikala, da bi se dogovarjala o tako visoki rasti zdravniških plač.

Je pravi čas za reformo?

Koliko pa bo stala celotna plačna reforma? Šlo naj bi za približno 300 milijonov evrov. Predvideno je, da se bodo plače v javnem sektorju leta 2008 realno zvišale za 4,2 odstotka, leta 2009 za 3,3 odstotka, leta 2010 pa kar za 4,8 odstotka. Skupno torej za 12 odstotkov. Najvišje rasti plač so predvidene v kulturi, socialnem varstvu in zdravstveni negi. In kako bo vlada reformirala plače v javnem sektorju? V pogajanjih o splošni kolektivni pogodbi za javni sektor je bilo sprva predvideno, da se zaposleni odpovedo usklajevanju plač z inflacijo, privarčevani delež pa namenijo za odpravo plačnih nesorazmerij. Tako je nastal sklad za odpravo nesorazmerij med plačami zaposlenih v javnem sektorju. Pozneje je bil sprejet dogovor, da se masa za plače ne bo povečevala le za višino inflacije, ampak še za del rasti produktivnosti.

Zadnjih nekaj mesecev cene rastejo, inflacija je poskočila prek 5 odstotkov in je trenutno najvišja v evroobmočju. Za prihodnje tedne je napovedanih še nekaj podražitev. Vse več ekonomistov soglaša, da naraščajoča inflacija v Sloveniji ni le prehoden pojav, še posebej, če se bodo še naprej povečevali pritiski na plače in se bo gospodarska rast upočasnila.

Vse to kar kliče po odgovoru na vprašanje, ali je zdaj sploh pravi čas za plačno reformo v javnem sektorju. Kot je že novembra povedal ekonomist dr. Bogomir Kovač, je reforma sicer pravična in upravičena, saj se z njo poravnavajo zamude iz preteklosti. A prihaja v neugodnem trenutku in naj bi bila že v izhodišču zastavljena preveč ambiciozno: "Tako imamo na eni strani povečan pritisk na proračun, na drugi pa povečane zahteve glede podobnih povišanj na drugih plačnih področjih v javnem in zasebnem sektorju. Vse skupaj se preliva v povečano povpraševanje, višje stroške in nazadnje imamo višjo inflacijo." Dr. Igor Masten je kot eno izmed rešitev, s katerimi bi vlada na kratki rok znižala inflacijo, predlagal celo nižanje plač v javnem sektorju.

Dvig plač v javnem sektorju bi imel v sedanjih razmerah najverjetneje res demonstracijski učinek na zasebni sektor, kjer sindikati že tako ali tako opozarjajo, da si lahko delavci ob visoki inflaciji iz meseca v mesec privoščijo manj in da bi jim morali zato zvišati plače. Čeprav bi bilo to pravično že zato, ker so plače marsikje v gospodarstvu bistveno nižje kot v javnem sektorju, bi vlada z dodatnim popuščanjem v danih gospodarskih razmerah lahko povzročila znižanje konkurenčnosti in večjo brezposelnost.