Marko Zorko

No, pa sem spet v zosu, preklemanskem zosu. Izjemno nelagodno in neizmerno mučno je, če ti nekdo od znancev ali prijateljčkov umre, potem ti pa tam neki kreatorji pietete namignejo še, da bi bilo lepo, če bi v spomin rajnkemu navrgel nekaj ganljivih spominskih besed. Morda bi bilo vendarle najlepše, če bi se podal zgolj na samoten sprehod tja v gmajno, pa bi tam tistim, zdaj golim vejam in vejicam ter onim sinicam, ki med cingljajočim ščebetom brezciljno skakljajo po njih, oholo zabrusil, ho, ko bi ve vedele, kako in kolikokrat smo ga pa mi z Markotom neizmerno in bohotno srali. Tako pa moram zdaj tisti drek, ki ostane v srcu po vsaki smrti, še pocukrati in okrasiti s prahom drobno mlete sentimentalnosti, ki pa bi jo Zorko sam zanesljivo preziral. Zato bi bilo morda najbolje, če zgrabim kar njegovo taktiko. Ko smo tam na tistih nesrečnih Žalah pokopavali Munjenega, je bil nad tisto luknjico za žaro našemu skupnemu prijateljčku v spomin prebran Markov nekrolog, sam se zaradi bolezni pogreba ni več mogel udeležiti, ki pa ni bil prav nič sentimentalen, temveč so bile vse tiste lastnosti pokojnega, zaradi katerih smo ga tudi imenovali Munjeni, celo groteskno poudarjene. Torej, kdaj sva se sploh spoznala, niti ne vem, kar naenkrat sva za šankom v tistem starem, zdaj že davno izginulem Ferentu veselo trkala s steklenicami piva ter z veselo nostalgijo povojnih otrok prepevala svinjske pionirske pesmice, na primer tisto, fuk Marička, fuk Marten, ti maš pičko, jest pa klen ... Potem sem se pa kar neka jutra pričel zbujati v njegovem takratnem stanovanju tam nasproti sodišča in vsakokrat sva morala pospraviti prenekatero v prejšnjem večeru izpraznjeno steklenico ali pa pobrati iz črepinj kakšnega Chubyja ali pa morda Matjaža Hanžka, ki je sredi noči omahnil na preobloženo mizo. Včeraj sem sicer na jutranjem radijskem programu poslušal neke Marku posvečene poslovilne besede, seveda izpod ženskega peresa, ki so ga razglašale za nekako nezadržno privlačno luč, okrog katere so se kot vešče opojeno zbirali vsi duhovite in pronicljive besede željni. Vendar menim, da je to patetični kiks, saj je bilo Marku vsako gurujevstvo neizmerno tuje in mu je bilo dobesedno v krvi, da je rušil avtoritete. V vsakovrstne druščine, tako tiste uglednežev kot one s popackanega dna, pa se je rad pogrezal predvsem zaradi neobveznega kramljanja, ko postane pogovor tako prijeten in hecen, da si ne moreš kaj, da ne bi sogovornika počil po rami in med smehom izdavil, o, madona, ti ga pa znaš pihnit. Toda vendarle velja poudariti, da ti klepeti niso plahutali prazno in brezsmiselno kot suho listje v jesenskem vetru, le ljudje smo taki, da menimo, da so besede, ki niso izgovorjene s trdim in resnim obrazom, plitke in neodgovorne. Zorko pa je imel lastnost, da je modrosti izgovarjal s smehom in nekakšno toplino. Se spomnim nekega izmed najinih zadnjih temeljitejših pogovorov, ko mi je pravil o pravzaprav nezaslišani grozoti, ko ga je skoraj smrtonosno ruknilo v letalu, mislim, da se je iz Avstralije vračal domov, sem v Slovenijo, kako se je v grozo vseh potnikov dušil in valjal po tleh in kako je bil prepričan, da tokrat pa zares umira. A ves ta grozotni dogodek je v najinem razgovoru izgubil vsakršno usodnost in priznati moram, da sva se ob podrobnih opisih raznih detajlov tega "umiranja" nemalo presmejala. Kako so se pačili ostali prestrašeni potniki, pa kako je nespretno klatil z rokami in take reči. Zato mi je kar nekam žal, da ne more priti nazaj, da bi mi povedal, kako je bilo tokrat.

Blaž

Tebi, dragi Marko, v spomin, zapisujem besede v spet smrtnem prosincu. Črn plašč, ki ga imam vedno za zimske pogrebe, bo ostal v omari, ker bo tvoja volja še naprej delovala vztrajno in nepopustljivo. Nikoli ti nisem napačno napovedoval in vem, da boš navkljub vrnitvi v drobno telo začel spet rasti, odganjati, dragi Marko, tvoja setev bo ozelenela v vseh odtenkih zelene. Brazde, ki so te vlekle v skoraj vsako našo vas, se bojo še dolgo spominjale tvojih nemirnih nog. Brez prizanašanja sebi ali okolici priti vsaki stvari ali pojavu do zaresnega dna, iskati zmuzljivo, pa vseeno večno resnico in se pri takšnem početju imeti čim bolj fajn. Nikoli se nisi nehal upirati, a si bil za svojo pokončno upornost bolj kaznovan kakor nagrajen - od t. i. družbenih sistemov, držav, človek, rojen v tretjem rajhu, ki si mimogrede združeval generacije, ki kot bi se mu leta raztapljala, vedno radoveden kot fantič, ne vem, da te ne bi preveč hvalil, praznina, ki je ostala za tvojim odhodom, še ni začela razsajati. Ti si en takšen stebriček vrteče se energije, in stebriček tvoje svetlobe je bil vedno središče prostora, kjerkoli si se pojavil. Vem, da sem med tistimi izbranci, ki so lahko zadovoljni zaradi tega, ker so lahko s tabo nazdravljali, in skozi glavo mi grejo kraji, lokali, kjer sva skupaj utapljala socialističen obup. Tako gre po vrsti, in se mi zdi, da sem te videl prvič v Emoni, pa Šumi 1000-krat, pa Koper, pa Union, Križanke, štacjon, Maribor, pa Kog, pa Hude Ravne, pa neki vlaki, pa pojoče Unije, pa neki žuri, pa vedno trava, pa vino, pa Dolsko, se vse konča, pa Pr' Krač, pa slepci ne vemo, kdaj je zares zadnjič, se ne stisnemo in si ne rečemo besed o ljubezni, ljubezni vedno zeleni. Za šalo sva požagala hruško opolnoči, jaz pa pišem besede v tvoj spomin. Delati v tvoj spomin. Društvo za zbiranje anekdot Marka Zorka. Ponujam dve že večkrat predelani zgodbi za eno novo, čvrsto ... Ponudbe pošljite ... Sprejemamo samo izvirnike ... Pa kako si me znal bodriti, pa kako si me iz vozeka reševal iz pijanskega brezna, pa si mi pod nos vrgel štirno, ki jo imam in sem jo omenjal kot rešitev. Vse med smehom, smehom nad žaltavo vzvišenostjo naših dihanj. Mnogo je tega, kar bi še lahko rekla, ampak upam, da bom vseeno še dolgo slišal tvoje odgovore, iz svojega omejenega spomina. Če pa bom pogovore s tabo od zdaj naprej zapisoval, bi jih imenoval: Zorklnove Molitvice.

P. S.: Še največ težav imam, ker ne vem, ali s tabo govorim v preteklem ali sedanjem času.

Zajček

Na zasedbi Filozofske fakultete leta 70 prejšnjega stoletja so v avli potisnili nekaj miz skupaj in gori uprizorili montiran politični proces: agitka, kaj pa drugega, in niti ne preveč inteligentna. Sodniki so bili ... ne vem čisto dobro, Dekleve in Matjaža Kocbeka se spomnim, obsojenec je bil menda Koči Kodrič, z Bojanom Škilanom sva imela pa najlonki potegnjeni čez glavo in sva bila huda rablja, ki sva Kočija (če je bil Koči) rukala sem in tja po odru. Nakar se nam je zgodil vdor realnega: nek suhec na robu gledalcev je ves čas nekaj protestiral - in potem se je začel slačiti. Sezul se je, slekel srajco in hlače in tak, v samih gatah, začel plezati na tiste mize, pri čemer je ves čas še naprej žebral resnice o življenju. Mi na odru, ki smo uprizarjali absurd nasilja Sodstva in Sistema nad motečim elementom, smo se nenadoma znašli v situaciji, ko je nekdo posegel v naš mali agitatorski sistem in polomil njegova pravila. Mislim, da so mu nekaj sikali in prigovarjali, daj, Zorko, ne serji ga, potem je pa Koci rekel, dol ga zabrišta. S Škiletom sva se spogledovala, ena demokracija ni šla skup z drugo in v bistvu smo dopovedovali ravno to, da se ne sme nikogar nikamor zabrisat, ampak potem so prevladala osnovna pravila organizacije človeške družbe in estetske zakonitosti in tisto suho telo (nemogoče je bilo ne pomisliti na Kristusa) je obsedelo na tleh pod odrom in ponavljalo kot molilni mlinček: "In Camus se smehlja ... In Camus se smehlja ...". Igra pa je zgubila svoje primarno veselje, če ga je sploh imela.

Zorko se je pred kratkim samo zarežal na to zgodbo, češ da mu je že kakega pol ducata modelov prijavilo, da so bili oni tisti, ki so ga vrgli z odra. Meni je pa od takrat bil nekdo, ki v najbolj nepričakovanem trenutku od nekod pripleza in je špilferderber. Spleza na oder ljubljanske Drame in poseže v predstavo, ki se ne dogaja po njegovem trdnem prepričanju o urejenosti sveta. Vrže se v Ljubljanico, nekoliko niže spleza ven, se povzpne v bližnjo hišo ter od tam s frendi opazuje firbce, ki v bistvu čakajo predvsem to, kdaj bodo ven potegnili njegovo truplo. Kadarkoli in kjerkoli se je lahko zgodilo, da je od nekod priplezal s pajčjimi rokami in nogami, pomolil brado v dogajanje in povedal kaj neprimernega. In verjetno so zmeraj imeli tisti zajebani občutek kot takrat mi na odru, da ima sicer prav, ampak da tisti hip v tisto situacijo ne paše. Vi praznujete obletnico največje slovenske desetdnevne vojne, on vam pride s pobitimi turškimi tovornjakarji. (Teh ni pozabil nikoli. In bili so stvar, ki mu je niste mogli nikoli pozabiti - to, da je bil edini, ki je te nedolžne Turke kar naprej in vztrajno obešal vesoljni Sloveniji na vest.) Izkuša meje vraževerja in strahu pred smrtjo ter zbirko, ki bazira na kuharskih receptih, a zanjo vehementno trdi, da ni kuharska knjiga, poimenuje Knjiga mrtvih. Tisto potovanje z rokopisom okrog založnikov bi si zaslužilo mojstra njegovega peresa, da bi lahko popisal absurdnost situacije. Kot da ni minilo petintrideset let, v katerih je postal spoštovana osebnost, h kateri so hodili romat v Dolsko politiki in filozofi in novinarji in prijatelji in povsem običajni ljudje, da o ženskah ne govorimo: še zmeraj je imel prav in vsi so se strinjali z njim, ampak ... To je bila in ostala beseda, ki ga je ločevala od spodobnih ljudi. In medtem ko so si drugi razbijali glavo s tabujem smrti in naslovom knjige, se je on zabaval in pošiljal svoje bridke mesidže, iz katerih so se navadno razvile kolumne. S posmrtnimi ceremonijami je javno opravil na sedmini za Munjenim, ko si je kot Broj jedan posadil na glavo cilinder in se v svojem invalidskem vozičku pripeljal h Krač ter izjavil, da je to generalka za takrat, ko bo on umrl. In je moral vsak, ki je sedel za dolgo mizo, povedati en svoj spomin na Munjenega. Kar je v precepu med tem, da je v taki situaciji vsaka beseda odveč, in tem, da je molk nespoštljiv, pravzaprav najbolj inteligentna rešitev: naj skozi zgodbe spregovori rajnki sam, navzoči pa naj si mislijo, kar si kateri hoče.

Zdravko