Levi-tev desnice in njena resnica

Delo je decembra 2007 objavilo intervju z dr. Tinetom Hribarjem, ki na površini, kot je nekritično objavila Mladina, deluje kot "oster napad na ravnanje in usmeritev zdajšnje vlade". A če intervju natančneje preberemo, vidimo, da v resnici deluje le kot oblika distanciranja od Janeza Janše osebno in njegovih prijemov vladanja, saj naj bi ti škodili ugledu desnice in njeni možnosti nadaljnjega vladanja. Hkrati intervju prinaša tudi posebno vrsto apologetike, ki se nanaša na Hribarjevo podporo zamenjavi oblasti leta 2004, saj, kot pravi sam, je tako ravnal iz prepričanja, ker "sicer ne bi prišlo do samostreznitve levice". Deja vu levici nenadoma dobrodelno naklonjenega dr. Hribarja, ki še v referatu 30. maja 2007 o njej slabšalno govori kot o "necivilizacijskem" in zaviralnem elementu slovenske družbe (o liberalcih takšnega kova, kot sta Rop in Cvikl, pa kar kot o "ultralevičarjih")? Ali izmikanje odgovornosti, ki jo vsak intelektualec bodisi z leve bodisi z desne nosi za svoje razmišljanje in dejanja?

Od kod nenadno kritično prebujenje in nova domnevna disidentska drža dr. Hribarja do sedanje vlade in pritiskov, ki jih nanjo izvaja Cerkev? Se morda za tem ne skriva le golo reševanje desnice pred negativnim pečatom, ki ji ga daje ravnanje vlade? In še več, ali pri tej medijski operaciji, ki jo je lansiralo Delo, Mladina pa brez komentarja preslikala na svoje strani, ne gre tudi le za oživitev in perfidno rehabilitacijo desnice? Na tem mestu nas torej mora brez dvoma zanimati, kaj dejansko prinaša na novo izluščena disidentska drža oziroma t. i. "ostra kritična" distanca tistih, ki so še vedno tvorno tkivo desnice in zato - pod pokroviteljstvom osrednjega časopisnega medija, ki ga močno nadzoruje kapital - spretno nastavljena opozicija samim sebi.

Zakaj na to kritiko torej ne gre gledati kot na suho zlato domnevno nenadoma ozaveščenih intelektualcev, ki so dejansko ves čas vedeli, kaj se dogaja, in pri tem celo sodelovali, a so pripravljeni spregovoriti šele pozneje, in to z (večletno) zamudo? Prav v povezavi s tem je tudi šele mogoče pojasniti, kako pravzaprav poteka revitalizacija desnice v navidezni kritični distanci do zagotavljanja intelektualnega sponzorstva Janševi vladi, saj je to prav tista globlja razsežnost Hribarjevega javnega prebujenja.

Hribarjeva preračunljivost

Zanimivo je, da dr. Tine Hribar v svojem nagovoru na Zboru za republiko junija 2004 Cerkev poziva le k brzdanju strasti, ker naj bi to metalo slabo luč na desnico, hkrati pa zagovarja zavezništvo desnice s Cerkvijo, saj se zaveda, da brez njene vpletenosti desnica na volitvah ne more zmagati. A v intervjuju, objavljenem v Delu decembra 2007, že jadikuje nad tem, da "za sklepi vlade vse prepogosto stoji RKC". Prav tako zmajuje z glavo nad samim ravnanjem Cerkve in njenim neizprosnim pohodom na oblast, kot da tega procesa sam ne bi bil pomagal spodbujati in mu dajati intelektualno legitimnost.

Pri tem ni mogoče mimo načina, s katerim dr. Hribar utemeljuje prekinitev molka. Svojo javno odkritosrčnost do vladne politike in razmer v državi povezuje z notranjimi razlikami v pogledu na vodenje Zbora za republiko, ki naj bi ga prevzela "privatna skupina", in nikakor ne z moralno dolžnostjo, ki jo ima kot intelektualec do vseh ljudi, ne samo do desne opcije. Smiselnost objave svojih referatov tako vidi šele sedaj, saj naj bi poprej njegove nasvete in opozorila kdo zlahka napačno razumel kot "napad na Janšo in njegovo koalicijo". Pri tem pa je še zlasti zanimiva vsebina tistega dela objavljenega referata, ki govori o načinu revitalizacije Nove revije in kroga intelektualcev okoli nje ter v povezavi z njo revitalizacije desnice in "slovenstva" nasploh.

Dr. Hribar v objavljenem referatu govori o nuji "natančnejšega zarisa slovenstva" oziroma t. i. "evroslovenstva", ki ga razlaga kot "presežni smisel slovenske nacije", kar naj bi Novi reviji omogočalo, da v času evropskih integracij ostane na "višini časa", Slovencem pa, da postanejo narod "reflektirane pričujočnosti", s katero naj bi se v novi Evropi začel "drugi začetek slovenstva". Vse to naj bi bilo povezano "z izdelavo načrta slovenskega prispevka k drugi renesansi Evrope", pri čemer dr. Hribar zavrača medkulturni dialog kot le moden in prazen pojem v novonastajajoči Evropi. Čeprav je medkulturnost res že večkrat izrabljen in v nekaterih kontekstih političnega govora prazen pojem, ali to samodejno pomeni, da gre vse karte staviti na (prenovljeni) nacionalizem, ki ljudi pravzaprav ne povezuje, ampak ločuje? Ne smemo spregledati, da iz teh formulacij veje ton starega in novega nacionalnega diskurza, ki gre čisto v korak z "renesanso" vedno bolj neoliberalno in ksenofobično naravnane Evrope.

Nacionalizem kot temelj

Že Benedict Anderson o narodih govori kot o zamišljenih skupnostih, katerih diskurz vzpostavljanja temelji na politiki izključevanja in omejevanja, ustvarjanja meja simbolne in konkretne geopolitične narave. Prav s tem pa je povezano tudi ustvarjanje notranjih in zunanjih Drugih. Prvi so izključeni iz tvornega jedra naroda, tako da so simbolno diskvalificirani in postavljeni na njegovo obrobje, kjer nastopajo v simbolni vlogi pasivne meje naroda. Zunanji Drugi pa so osmišljeni kot grožnja od zunaj in najpogosteje odmišljeni kot hierarhično gledano manjvredni "necivilizirani" subjekti. Za nacionalni diskurz je tudi značilno, da prinaša prisilno homogenizacijo vseh njegovih članov. Prav z brisanjem raznolikosti in zavedanja različno prepletenih družbenih vplivov in kulturnih tokov, ki ustvarjajo heterogenost, lahko ta diskurz ustvarja predstavo o vnaprej dani enotni zavesti in nevprašljivem, skupnem mitološkem izvoru neke večno iste skupine ljudi. "Prerod", ki ga doživlja Evropa danes in v katerega naj bi se vključilo na novo preoblikovano "slovenstvo" (kaj sploh to je?), se kaže v vedno bolj odprtih mejah za pretok kapitala in male elite in vedno bolj zaprtih mejah za preostalo množico.

Z ustoličevanjem neoliberalnih reform in vztrajnim drsenjem v naročje postfordistične oblike kapitalizma Evropa zapira zunanje meje, hkrati pa se znotraj svojih na novo postavljenih pregrad vse bolj poudarjeno zateka k oživljanju nacionalizma, ksenofobije in novega, t. i. kulturnega rasizma. Za ponazoritev: Evropa v skladu s svojimi geopolitičnimi interesi "meje na jugu" denimo že povsem javno premika kar na ozemlje afriških držav, in sicer med drugim na obalni pas Mavretanije in Senegala. Tam Španija že od junija 2006 ob izdatni finančni in logistični pomoči devetih evropskih držav (Avstrije, Finske, Portugalske, Francije, Italije, Velike Britanije, Grčije in Nizozemske) uradno patruljira na obali teh dveh domnevno suverenih afriških držav, da bi preprečila odhod migrantov v Evropo že v njihovih domačih pristaniščih. A to je šele začetek, saj o podobnih ukrepih zunaj uradnih meja Evrope razmišljata tudi Italija in Grčija. Pri tem ne gre pozabiti, da migracije, kot pravi Saskia Sassen, niso naključne; njihovi vzorci so vselej proizvedeni.

Migracij torej ne povzročajo le naravne katastrofe in državljanske vojne, za katerimi nemalokrat stojijo korporacijski apetiti velesil po prilaščanju naravnih virov, ampak liberalizacija trgov v deželah tretjega sveta pod pritiski STO-ja in MDS-ja. Za tema dvema organizacijama se seveda skrivajo ameriške in evropske korporacije oziroma neokolonialni interesi velesil, ki težijo k ustvarjanju poceni delovne sile in razgradnji državnih mehanizmov reguliranja in nadzorovanja trgov, šolstva in zdravstva v deželah tretjega sveta. Neoliberalna Evropa, ki jo žene pohlep po maksimalnem dobičku njenih starih in novih elit, potrebuje migracijsko delovno silo, a izbira jo po lastni volji, selektivno. Kajti vrtoglavi dobiček elit je mogoče sproducirati le na plečih različno degradirane in devalorizirane, to je rasistično in nacionalno segmentirane in s tem lažje obvladljive, vedno bolj sistematično ne dovolj plačane domače in "tuje" delovne sile.

Ko torej dr. Hribar govori o novi "renesansi" Evrope, ki je "slovenstvo" ne sme zamuditi, ali se zaveda, kaj ta novi prerod Evrope pravzaprav pomeni? In predvsem, ali se zaveda, kam nas tako nagovorjene državljane in državljanke - ki pa nismo nujno tudi Slovenci in Slovenke ali pa se pod to prisilno homogenizirano oznako ne moremo ali ne želimo prepoznati - z idejo "evroslovenstva" vodi? Pri tem sklicevanje na evroslovenstvo, ki naj bi šlo z roko v roki s "sozarisom evropskega prispevka k uveljavitvi svetovnega etosa kot minimalnega skupnega imenovalca svetovnih civilizacij, njihovega zavezništva in s tem svetovnega miru", ne vzdrži. Kajti prav "spoštovanje življenja" in ohranjanje "svetovnega miru" je popolna antiteza stare, pa tudi na novo neoliberalno prerojene, notranje in zunanje neokolonialno naravnane evropske Utrdbe. Njeno "spoštovanje življenja" se je vedno prilagajalo času in prostoru, ki ju je sama neskrupulozno vzpostavljala tudi na silo, s tem pa je definirala, katero življenje velja spoštovati in katero ne. Ob osrediščanju intelektualcev okoli še tako mehkega nacionalizma, ki je vedno vrsta izključevalne politike, je slej ko prej nujno klicanje na odgovornost. Tisti, ki neposredno sodelujejo pri oblikovanju nacionalnega diskurza, nosijo za posledice tega govora neposredno odgovornost. Ni se ji mogoče izmakniti tako, da se nekega dne v ne tako oddaljeni prihodnosti znova preprosto prebudimo kot nenadoma na novo razsvetljeni in do konkretnih izvajalcev te politike domnevno kritično naravnani oporečniki, pri čemer pa pravzaprav obsojamo prav tisto, kar smo sami pomagali vzpostaviti in kar na nekoliko drugačen način še vedno tudi podpiramo.

Neoliberalizem na levici

V tem kontekstu velja natančneje osvetliti izjavo, s katero dr. Hribar za nazaj opravičuje podprtje zamenjave oblasti leta 2004, saj naj bi bila, kot pravi, le tako mogoča "samostreznitev levice". O kakšni samostreznitvi govori dr. Hribar v času globalno vodenih neoliberalnih reform, ki jih tudi sam v Delovem intervjuju neposredno podpira? Kajti "levice" kot take s kapitalsko zasedbo javnega in medijskega prostora ter popolno komodifikacijo življenja pravzaprav ni več (saj je v najboljšem primeru med drugim zreducirana le na neupoštevano strokovno/aktivistično javnost, katere opozorila in mnenja so sistematično spregledana ali pa izničena); slovenska strankarska levica pa je takšna le še na papirju oziroma v PR-ovskih nastopih svojih predstavnikov. To navsezadnje potrjuje vsem očitno dejstvo, da se nekdanja strankarska levica aktivno oddaljuje od sindikatov in tako kot desnica neposredno paktira ali pa se posredno spogleduje z neobrzdanimi interesi kapitala na škodo ohranjanja minimalne socialne varnosti večine državljank in državljanov. Država se je pod vladavino desne politične opcije - katere politično preživetje je odvisno od neposredne lobistične podpore in interesov kapitala (tako kot bo v bodočnosti preživetje nove levice) - preoblikovala v vrsto strukture, ki ne deluje več na ravni socialne države, temveč na ravni korporacije.

Neoliberalna država vzpostavlja in varuje interese kapitala z zniževanjem socialnih transferjev in omejevanjem pravic delavcev, pri čemer uveljavlja na glavo postavljeno miselnost, da je za ustrezno zadovoljevanje temeljnih pravic odgovoren vsak posameznik sam ne glede na realne možnosti, ki jih ima znotraj vedno bolj sprivatiziranega javnega sektorja. S sprejemanjem zakonov, ki kažejo na vse večjo deregulacijo, država v službi interesov različno skoncentriranega kapitala skrbi za fleksibilizacijo delovne sile, s čimer zmanjšuje moč sindikatov in realne dohodke zaposlenih, hkrati pa povečuje njihovo delovno "nadobremenjenost" in "podplačanost". Pri tem tako vseskozi skrbi le za povečevanje blaginje korporacij in peščice izbrancev prav z zakoni, ki velike kapitalske sisteme in bogate posameznike še dodatno in nesorazmerno razbremenjujejo plačila davkov in povečujejo njihovo bogastvo. To se med drugim kaže v odpravljanju progresivne obdavčitvene stopnje na dohodninski lestvici in zniževanju davka od dohodka pravnih oseb, kar ustvarja tudi proračunski primanjkljaj. Znotraj neoliberalnih okvirov države je posledica tega zmanjševanje javnih stroškov oziroma odpravljanje socialnih transferjev.

Socialna država znotraj kapitalističnega sistema nikoli ni bila dobrodelna ustanova ali nepotrebno razkošje, kot radi oznanjajo neoliberalci, saj je redistribucija minimalne pomoči najbolj socialno ogroženim pomenila le gašenje požara in preprečevanje družbenega upora na najbolj žgočih mestih, ki jih je sproduciral sistem sam. Z razpustitvijo starih socialnih in hkratnim oblikovanjem novih regulativnih okvirov pa država v svoji neoliberalni vlogi skrbi kvečjemu le še za pravice in interese kapitala, ki tako skupaj s prenovljeno vlogo države ni več odgovoren državljankam in državljanom, ampak le še svojim lastnikom, torej samemu sebi. To pa gre tudi z roko v roki s tretjo potjo t. i. nove levosredinske levice, ki se vse bolj odmika od "razočaranih levičarjev" in se, kot je ob intervjuju predsednika SD Boruta Pahorja pravilno ugotovil Tonči Kuzmanić, osredinja okoli novega "menedžerskega diskurza". Le v vlogi "menedžerja države" se bo lahko nova levica obdržala na nominalnih pozicijah oblasti; njena politična moč in preživetje pa bosta odvisna od tega, kako uspešno bo menedžirala državo v korist interesov kapitala. Je to tista tako težko pričakovana in za blaginjo slovenstva nujno potrebna "samostreznitev levice"?