Revolucija brez družbenega soglasja

Institut zastaranja je eden od najpomembnejših porokov pravne varnosti, saj s pretekom časa, v katerem storilec ne stori novega kaznivega dejanja, zbledi potreba po kaznovanju in zbledijo dokazi. Zastaralni roki se z novim kazenskim zakonikom precej podaljšujejo, tudi do dvakrat (50 let za najhujša in 6 let za najlažja kazniva dejanja) in tako povečujejo represivnost države. Kratki zastaralni roki so namreč bistveni tudi zato, ker silijo sodišča k hitrejšemu obravnavanju zadev. Pri vsem skupaj je čudno, da so povsem nelogično ohranili instituta prekinitve in mirovanja, ki sta mogoča edinole, kadar obstaja delitev na relativne in zastaralne roke. A novi kazenski zakonik odpravlja razlikovanje med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki, poznal bo le še slednje. Dr. Katja Filipčič z ljubljanske Pravne fakultete se sprašuje, ali to pomeni, "da se v primeru prekinitve zastaranja zastaralni roki sploh nikdar ne iztečejo, da je torej v takšnih primerih uvedena nezastarljivost". Argument piscev zakona in ministrstva, da jih odpravljajo zato, "ker je v praksi v določenih primerih povzročalo nejasnosti in težave", je strokovno gledano neresen.

Terorizem

Novi zakonik prinaša novo in precej bolj obširno ureditev terorizma in s terorizmom povezanih kaznivih dejanj, kot jo pozna veljavni zakonik. Pisci v obrazložitvi spremembo opravičujejo s smernicami, ki jih vsebuje "Okvirni sklep Sveta Evrope o boju proti terorizmu". Obstoječa ureditev terorizma v Kazenskemu zakoniku naj namreč ne bi bila v skladu z omenjenim sklepom, vendar Polona Mozetič z ljubljanske Pravne fakultete v analizi novosti na tem področju ocenjuje, da tudi "ureditev terorizma in s terorizmom povezanih kaznivih dejanj v novem Kazenskem zakoniku ne bi bila deležna pozitivne ocene. Iz predlagane ureditve in njene obrazložitve je zlasti razvidno, da je bil zakonik pripravljen površno in v preveliki naglici". Že prav smešna pa je samohvala piscev zakona, da je opredelitev terorizma v novem zakoniku takšna, da omogoča ratifikacijo Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, čeprav se resolucije Varnostnega sveta sploh ne ratificirajo.

Dosmrtni zapor

Vlada je potrdila tudi uvedbo dosmrtnega zapora, ki pomeni novo najvišjo kazen, trenutno to funkcijo uspešno opravlja kazen 30 let zapora. Vse do zadnjega so pisci zakona zatrjevali, da se je Slovenija zavezala to kazen sprejeti v svoj pravni red, ko je podpisala Rimski statut. Tudi sicer dosmrtni zapor predlog zakonika ne uvaja zgolj za kaznivo dejanje genocida, pač pa tudi za nekatera hujša kazniva dejanja, za katera sedaj velja 30-letna zaporna kazen. Poleg tega se dosmrtni zapor uvaja v času, ko je število kaznivih dejanj, za katera se predvideva, v upadu. V besedilu, ki ga je potrdila vlada, pisci z naslednjimi besedami priznavajo, da so glede Rimskega statuta ves čas zavajali: "Implementacija kazni dosmrtnega zapora sicer ni obveznost države, pomeni pa korekten odnos do mednarodne pogodbe." Dosmrtni zapor pa ostaja, čeprav so ob predstavitvi osnutka zakonika tudi največji pesimisti predvidevali, da gre za slepilni manever, po katerem bi ministrstvo dosmrtni zapor, kot na prvi pogled najbolj sporno določbo, umaknilo, da bi tako lažje uveljavilo ostale spremembe.

Kaznovanje novinarjev

Novo je kaznivo dejanje "Kaznivost odgovornega urednika", ki v nasprotju z veljavno ureditvijo ne temelji več na t. i. kaskadni odgovornosti, po kateri je v primeru, da se ne da najti glavni krivec (če je uporabil psevdonim), kriv naslednji, ki ga je bilo možno identificirati (recimo področni urednik ali odgovorni urednik). Sedaj pa bo za vsako objavo glede kaznivih dejanj iz poglavja "Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime" kriv odgovorni urednik ali tisti, ki ga je nadomeščal. Poleg tega je po novem opuščena tudi možnost milejšega kaznovanja, ki je bila prej predvidena prav za odgovornega urednika ali tistega, ki ga je nadomeščal. Vlada je vsaj novinarjem in urednikom s to spremembo kar skrčila pravice in dvignila stopnjo represije.

Register pedofilov

Novi zakonik namreč po vzoru ZDA (in v nasprotju z evropsko prakso) predvideva vzpostavitev posebne evidence storilcev spolnih kaznivih dejanj zoper mladoletne osebe. Popularna in s strani javnega mnenja pohvaljena novost, ki pa je sicer skregana z načelom enakosti. Uvedba registra temelji na predpostavki, da bo vsak storilec takšnega kaznivega dejanja to verjetno ponovil. Register je sporen, ker omogoča vpogled v podatke tudi po izbrisu obsodbe iz kazenske evidence - izbris za večino storilcev kaznivih dejanj pomeni dokončno odrešitev, saj se podatki dejansko zbrišejo in posameznik velja za neobsojenega -, in ker bo krog upravičencev do podatkov preširok. Edina evropska država, ki ima podobno določbo, je Danska. Vendar ta za tiste, ki delajo z otroki, predvideva učinkovit in diskreten pogoj predložitve potrdila o nekaznovanosti za kazniva dejanja spolne narave.

Enakopravnost posilstva

Predlog novega zakonika spreminja opredelitev kaznivega dejanja posilstva. Pravna teorija je imela namreč tudi po spremembi zakona leta 1994 ločeno stališče, ali je možno posilstvo med osebama istega spola, saj trenutno veljavni zakon govori zgolj o "spolnemu občevanju". Po novem naj bi se člen glasil: "kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem". Razširitev v praksi pomeni, da se pod posilstvo ne šteje več le vaginalno posilstvo, pač pa tudi analno. Sabina Zgaga s Pravne fakultete v Ljubljani je spremembo v osnovi označila za dobrodošlo, a ugotavlja, da so pisci delo v kazenskem zakoniku, ki naj bi veljal za kar se da modernega, opravili polovičarsko: "S tem, ko ni hkrati prišlo tudi do inkriminacije oralnega posilstva, novi zakon še vedno ne sledi razvoju v primerjalnem in mednarodnem kazenskem pravu, kjer so opredelitve posilstva širše."

Neizpolnjene želje

Osnutek novega zakonika je ob predstavitvi vseboval novost o evtanaziji, ki pa je kasneje in brez obrazložitve izginila iz zakona. Ministrstvo na čelu z ministrom Šturmom je najprej želelo dovoliti evtanazijo. Ta bi sicer ostala kazniva, vendar pa bi bila za storilce predvidena možnost odpustitve kazni. Slovenija bi bila tako edina v EU, ki bi de facto dovoljevala evtanazijo. Edina druga država s podobno rešitvijo je Nizozemska, kjer pa lahko evtanazijo opravi le zdravnik in še to pod strogo določenimi pogoji v posebnem zakonu. Pri nas bi jo lahko opravil kdorkoli.

K evtanaziji bi lahko šteli še mnoge člene, ki so bili prvotno sporni in so šele po posredovanju stroke iz različnih krogov doživeli vsaj zasilne popravke. Veliko pa je bilo tudi povsem formalističnih napak, 116. člen recimo še vedno pozna dikcijo "Kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje ..."

Skrajna sila

Spremembe določb pri ravnanju v skrajni sili so oblikovane tako, da ne predvidevajo izključitve protipravnosti, pač pa zgolj izključitev krivde. Kaj to pomeni? Vzemimo nekoga, ki ubije tujega psa, da bi si rešil življenje, ali pa nekoga, ki se iz istega razloga v gorah pred hudim viharjem zateče v tujo gorsko kočo. Po trenutnih pravilih naš revež ne bi bil kaznovan, lastnika psa in koče pa bi bila upravičena do povračila škode. Po novem bo to drugače. Kot je izpostavil dr. Matjaž Ambrož s Pravne fakultete v Ljubljani: "To pomeni, da imata lastnik psa in lastnik gorske koče pravico do silobrana zoper osebo, ki si rešuje življenje!" Za zaščito lastnega premoženja lahko lastnik človeku v smrtni nevarnosti odvzame rešilno bilko. S tem je slovenski pravni red postal edini na svetu, kjer je življenje v primerjavi z lastnino drugorazredna dobrina.

Predrzna vožnja

Doslej je bilo edino kaznivo početje na cestah le povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Po novem je kazniva še "predrzna vožnja". Za storitev kaznivega dejanja pa bo treba ogroziti življenje ali telo udeleženca v prometu ter poleg tega ali voziti v nasprotju s predpisi, ali več kot enkrat hitreje od dovoljenega, ali pod vplivom alkohola ali mamil. Predvidena je kazen zapora do treh let. Gre za korak v pravo smer, saj kazenska zakonodaja na tem področju dejansko potrebuje spremembe in dopolnitve, meni dr. Damjan Korošec z ljubljanske Pravne fakultete, vendar je treba novost po njegovem mnenju "ob nedostopnosti ustreznejših pravnih in kriminalitetnopolitičnih argumentov predlagateljev razglasiti kot kazenskopravno dogmatično površno in kriminalitetnopolitično neodgovorno polovičarsko opravljeno delo, obrazložitev zakonskega predloga pa na zadevnem področju kot strokovno bedno".

Kaznovanje sodnikov

Ministru Šturmu so se sodniki zdeli tako sumljivi, da jih je velel posebej izpostaviti. Če ne bodo delali pošteno, bodo storili kaznivo dejanje. Doslej je za sodnike veljal isti člen kot za vse ostale zaposlene v državnih organih - "Zloraba uradnega položaja". Kljub temu da doslej še niti en sodnik ni bil obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja, prav zanje novi zakonik prinaša poseben člen, po katerem bodo za zavestno kršenje zakona, popačenje prava, škodovanje ali dajanje prednosti strankam kaznovani z zaporom do treh let. Še aktualni zakon za isto kaznivo dejanje, zlorabo uradnega položaja, predvideva kazen zapora do enega leta, višjo le za hude oblike zlorabe uradnega položaja. Sodniki so protestirali, a niso uspeli.

Kaznovanje študentov

Novi zakonik bo poznal tudi posebno inkriminacijo za študente. Med vsemi, ki ponarejajo listine, se ministrstvu za pravosodje zdijo najbolj nevarni prav oni. To tematiko ureja novi, drugi odstavek 252. člena, ki nosi naslov "Posebni primeri ponarejanja listin": "... kdor kot tržno blago napravi za drugega doktorsko disertacijo, magistrsko, diplomsko, izpitno, maturitetno ali seminarsko nalogo ali sestavi za drugega kakšno drugo pisno nalogo, potrebno za pridobitev izobrazbe, ali kdor tako nalogo uporabi kot svojo." Predvidena je zaporna kazen, in sicer kar do treh let. Verjetno si je večina študentov vsaj enkrat v času študija ali srednje šole pomagala na sedaj kazniv način, recimo s kako tujo seminarsko nalogo. Zdaj se bo šlo za takšno početje v zapor, je naslednji korak prepisovanje v šolskih klopeh?

Otroci

Po novem otrok (oseba, ki še ni dopolnila 14 let) "ne more biti storilec kaznivega dejanja". Po sedaj veljavnem zakoniku in v teoriji s tega področja v Evropi nasploh velja, da je otrok lahko storilec kaznivega dejanja, le kaznuje se ne. Logika je v tem, da tudi osebe, mlajše od 14 let, lahko storijo kaznivo dejanje in tudi ga, kaznivo dejanje je tudi dejansko storjeno, tudi nastala škoda je še kako otipljiva. Povsem resnični so potem tudi oškodovanci, ne nazadnje, če otrok nekoga ubije, je ta res mrtev. Po novem očitno ne bo tako, saj se kaznivo dejanje, ki ga je storil otrok, ne priznava. Če je storilec kaznivega dejanja otrok, se kaznivo dejanje sploh ni zgodilo. Kako bodo organi pregona to razložili vsem tistim, ki zaradi posameznega kaznivega dejanja trpijo, katerih življenje je lahko povsem uničeno in ki sedaj ne bodo mogli uveljavljati niti pravic do odškodnine, povračila, vrnitve stvari in podobno, pisci zakona niso pojasnili.

Na delovnem mestu

Poleg registra pedofilov je bila največje podpore laične javnosti deležna kaznivost delodajalcev, ki sklenitev pogodbe o delu pogojujejo s tem, da delavka ne bo zanosila ali rodila otroka ali za ta primer v pogodbi določajo delavkino dolžnost, da sprejme sporazumno prenehanje delovnega razmerja ali da odpoved. Sabina Zgaga s Pravne fakultete meni, da spremembe niso potrebne, da zadostno varnost zagotavlja že delovnopravna zakonodaja ter da "nova inkriminacija ne bo še dodatno okrepila delavkinega položaja v fazi sklepanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je njen pravni položaj povsem ločen od položaja delodajalca. Tudi njen procesni položaj se ne bo izboljšal, določba pa bo prispevala zgolj k povečanju represije, ne pa tudi k izboljšanju položaja delavk".

Piranski zaliv

Novi člen, o katerem je minister Šturm govoril z nekako največjim zanosom in ponosom v sicer redkih javnih nastopih v zvezi z novim zakonikom, je "onesnaževanje morja in voda z ladij". Šlo naj bi za najbolj moderen pristop v kazenskem pravu, ki naj bi ga narekovala evropska direktiva s tega področja. A tega omenjena direktiva ne zahteva, saj določa, da so dovolj "upravne kazni". Da gre za nepotrebno specialno inkriminacijo, zatrjuje tudi Sabina Zgaga z ljubljanske Pravne fakultete. Še posebej v primerih, kjer takih kršitev praktično ni in ki, vsaj glede plovnost slovenskih rek in jezer, v poštev pridejo samo v mini koščku slovenskega priobalnega pasu. Res pa je, da je ta tako majhen, da so zato vsi toliko bolj občutljivi.