In če sta uradnik Marjan in novinarka Meta par?

Javni uslužbenci, med njimi tudi Marjan Šetinc, vodja sektorja za gospodarsko diplomacijo pri zunanjem ministrstvu (MZZ), nedvomno imajo pravico do zasebnosti. Tudi službene telefone, službeno elektronsko pošto, splet in računalnik lahko zaposleni v javni upravi uporabljajo za pogovore s svojimi prijatelji, družinskimi člani ali partnerji. To pravico jim med drugim daje uredba o upravnem poslovanju, v kateri je jasno zapisano, da lahko javni uslužbenci vse našteto "izjemoma" uporabljajo tudi v zasebne namene, "vendar ta uporaba ne sme povzročati informacijskih tveganj in je dovoljena samo v zmernem obsegu, ki ne ovira ali ogroža normalnega delovnega procesa".

Omenjeno določilo je pomembno. Pomeni, da se minister ali varnostna služba ministrstva ne more vtikati v telefonske pogovore ali v elektronsko pošto Marjana Šetinca, kot da bi bila ta zgolj last ministrstva. Upoštevati mora pravila o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti. V petek, 1. februarja, ob 14.45 pa se je zgodilo, da je na podlagi odredbe zunanjega ministra Dimitrija Rupla št. ZSE-23/08 v sobo Marjana Šetinca vstopilo osem oseb. Med njimi generalni sekretar MZZ Igor Jukić, vodja službe za informacijsko tehnologijo Damjan Križman, vodja varnostno-tehnične službe Duško Puketa in vodja službe za tajne podatke Gregor Klemenčič. Zahtevali so, da Šetinc izklopi računalnik, ker ga bodo zapečatili in izročili kriminalistom. Na vprašanje, kaj se dogaja, so mu odgovorili, da so iz telefonskih pogovorov ugotovili, da je komuniciral s časnikom Dnevnik. Tako je pričal Šetinc.

Jasno je, da na MZZ poteka interna preiskava o tem, kdo je časopisu Dnevnik odstopil diplomatski zapisnik z decembrskega srečanja med slovensko in ameriško diplomacijo. Zato sta kasneje oba, novinarka Dnevnika Meta Roglič in Šetinc, povedala, da sta v začetku januarja res govorila po telefonu, vendar se nista pogovarjala o diplomatskih dokumentih, temveč o tedaj aktualni diplomatski stavki. Šetinc pa je ob tem še zanikal, da bi omenjeni dokument, ki ni imel oznake zaupno in ki bi ga zato lahko "dobil vsak pripravnik na ministrstvu", kot nam je dejal, kadarkoli pred objavo videl ali bral. Iskanje krivca za izginotje dokumenta je pomembno. Toda ali lahko minister v ta namen preverja telefonske pogovore zaposlenih?

Odgovor na vprašanje, kako je ministrstvo sploh prišlo do podatkov o zasebnih telefonskih pogovorih, je lažji. Nekoč je za to obstajala le ena pot. Izpisek klicanih telefonskih številk je moral Telekom posredovati npr. kriminalistom na podlagi sodne odredbe. Zadnja leta pa je na voljo še druga pot - Centrex. Že več kot 3000 organizacij po Sloveniji, med njimi tudi vsa ministrstva in druge javne ustanove, je vključenih v ta Telekomov sistem telefoniranja. Pri Telekomu so pojasnili, da ima sistem status hišne centrale, to pomeni, da morajo na zahtevo, denimo MZZ, naročniku posredovati ves telefonski promet "njihovih" številk (na DVD-ju). Poleg državnih organov velja isti režim še za vrsto bank, bolnišnic, zavarovalnic, zdravstvenih domov, sodišč, občin ... Nadzor nad več kot 200 tisoč telefonskimi številkami je mogoč mimo sodnih odločb.

Šetinca je minister sicer "zasačil" zaradi uporabe fiksnega telefona. Nekaj podobnega pa velja tudi za mobilne telefone, ki jih uporabljajo javni uslužbenci. Odkar je ministrstvo za javno upravo Mobitel izbralo kot ponudnika storitve mobilne telefonije, lahko državni organ, smo izvedeli, iz Mobitela za "svoje" telefonske številke pridobi podatke o mesečnem prometu. Vsaj na ministrstvu za javno upravo so pravila vnaprej znana. Pojasnili so nam, da jim notranji predpis dovoljuje pridobitev podatkov o porabi za posamezno telefonsko številko, pri čemer podrobni podatki o klicanih številkah niso razkriti. Tak seznam lahko ministrstvo pridobi le s privolitvijo zaposlenega, dobi pa ga zaposleni v zaprti kuverti.

Kako pa je na MZZ? Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar poudarja, da morajo biti vsi zaposleni vnaprej z jasnimi pravili o obdelavi osebnih podatkov seznanjeni, kdaj jim lahko nadrejeni vpogledajo v zasebnost na delovnem mestu. Enako velja za podjetja in druge ustanove. Kadar pravila niso jasna in vnaprej znana, gre za kršitev človekovih pravic. Tako je v eni od zadnjih sodb (Copland proti Veliki Britaniji) sklenilo tudi strasbourško sodišče za človekove pravice. Interni pravilniki bi morali natančno določati, kdaj lahko minister pogleda v seznam telefonskih pogovorov, v elektronsko pošto ... Če gre za sum storitve kaznivega dejanja, pa delodajalec sam tako ali tako nima pravice voditi postopka, ampak mora zadevo izročiti policiji in tožilstvu, poudarja Musarjeva.

Kaj so torej počeli na MZZ? Marjan Šetinc, med drugim tudi član izvršilnega odbora sindikata diplomatov, je dobro obveščen o pogojih, ki jih morajo pri delu izpolnjevati diplomati. Poleg tega, da je zaradi postopka "skrajno ogorčen in prizadet", ne ve, da bi obstajala kakšna pravila o nadzoru nad telefonskim prometom. Ko smo na MZZ prosili, naj nam pošljejo pravilnik, na podlagi katerega so zaposleni obveščeni o takšnem nadzoru, so nas napotili na uredbo o upravnem poslovanju, v njej pa teh pravil ni.

Primer je sedaj na mizi v uradu informacijske pooblaščenke. MZZ sta obiskala njena nadzornika in Nataša Pirc Musar bo na podlagi njunih ugotovitev in ugovorov Dimitrija Rupla čez nekaj dni sprejela končno odločitev. Ogorčeni so novinarji Dnevnika, kajti če so na ministrstvu preverjali telefonske pogovore med svojimi uslužbenci in novinarji časopisa, so bile kršene tudi pravice novinarjev. Prav tako so se uradno odzvali z MZZ, češ da so začudeni, užaljeni in ogorčeni "zaradi podtikanja, da naj bi nadzorovali telefonske pogovore novinarjev, kar odločno zanikamo".