Pred polnimi smetnjaki

Smeti, ravnanje z odpadki in onesnaženje postajajo nenavadna metafora postmoderne družbe. Z gospodarsko rastjo in blaginjo nezadržno narašča količina odpadkov, hkrati pa imajo ljudje vedno večje težave z njihovim odlaganjem in nezadržno prelagajo odgovornost na druge. Ekonomski razvoj tako pri svojih odpadkih najbolj učinkovito dokazuje družbene meje tragedije skupnega. Ne gre zgolj za zadrege ekonomije in ekologije, temveč vedno bolj tudi za politiko in kulturo preživetja. Neapeljske smeti so odnesle Prodijevo vlado v Italiji. V Sloveniji računsko sodišče zaradi okoljskih dajatev in odpadkov zahteva odstop okoljskega ministra Podobnika. Ljudje na ulicah in cestah zaradi politične nemoči grozijo lokalni politiki, ker ne rešuje problemov smeti in odlagališč. Smeti postajajo razvojni problem, kriterij demokracije in politične legitimnosti, torišče razvojnih, ekoloških in političnih tveganj.

Slovenska zgodba je zanimiva z več plati. Zahteva po razrešitvi ministra Podobnika je namreč zgolj vrh ledene gore. Problem se vleče namreč že več kot šest let in dokazuje dolgo zgodovino političnega slepomišenja pri ravnanju z odpadki. Najprej gre za nedomišljene sistemske ukrepe pri okoljskih taksah za odlaganje odpadkov, kasneje se je zapletlo pri pristojnostih občin in države glede zaračunavanja teh taks. Ker so postale vir netransparentnega financiranja komunalnih podjetij, brez pravega nadzora države, je računsko sodišče zahtevalo ukrepanje ministrstva za okolje, ki pa teh določb ni spoštovalo. Politični računi so torej stari, odgovornost pa nova. Tudi rezultat je predvidljiv. Janša bo za vse skupaj obtožil prejšnjo vlado, Podobnik ne bo želel odstopiti, politično odgovornost in koalicijske zadrege pa bodo rešili z odstopom nekega uradnika.

Toda veliko pomembnejše in bolj usodno je ozadje teh zapletov. Problem okoljskih dajatev razkriva namreč nesposobnost administracije in ne zgolj ministra. Zaplet je spet klasičen in predvidljiv. EU je postavila stroga pravila glede zapiranja neprimernih lokalnih odlagališč in postavitve sodobnih regionalnih centrov. Slovenija in MOP sta kajpada stroge zahteve sprejela in julija leta 2009 se iztečejo vsi roki za postavitev mreže štirinajstih regionalnih centrov. Razen Celja, Novega mesta, Ptuja in Murske Sobote so vsa večja mesta in regije še brez pravih rešitev. Med načrtovanimi štirinajstimi regijskimi centri je pripravljena dobra tretjina in nobenih možnosti ni, da bi pravočasno izpolnili dane zahteve in izpolnili želene cilje. Država je medtem začela formalno in dejansko zapirati stare lokalne deponije, vzburila in razburila je lokalno prebivalstvo, hkrati pa niti občine niti MOP nimajo alternativnih in pravočasnih rešitev. Sloveniji grozi trojna nevarnost. Na eni strani bo kršila direktive in zaveze do EU, zapleteni postopki in nove uredbe, ki šele nastajajo, dejansko onemogočajo učinkovito ukrepanje, hkrati pa nam grozi "neapeljski sindrom" kopičenja smeti in dragih ekoloških intervencij.

Tretja zadrega je povsem lokalne narave. Država je že pred leti izgubila zaupanje lokalnega prebivalstva glede zahtevnih okoljskih projektov. Mreža regijskih središč je padla zaradi neusklajenega delovanja MOP in županov in nasprotovanj lokalnega prebivalstva. Nihče se ne zna pogajati z ljudmi, ni jasnih odškodnin in še manj zagotovil glede sanacije obstoječih deponij. Tako so politično zadeve zavozili v Tenetišah na Gorenjskem, pa v Dobu pri Domžalah, težave se kopičijo pri jedrskih odpadkih v Krškem in drugod po Sloveniji. Razlog je preprost. Regijski centri zahtevajo skupno sodelovanje občin in države, zapletlo se je pri papirnatih državnih kriterijih regijskih središč in nekakšni čudežni ekonomiki obsega (100.000 prebivalcev, 500.000 m3 odpadkov), odpovedale so mediacijske sposobnosti MOP in zametek regionalnega menedžmenta.

Evropski podatki glede odpadkov niso spodbudni. EU proizvede letno 1,3 milijarde ton vseh odpadkov, do leta 2020 se bo njihova količina povečala za 45 odstotkov, pravih rešitev pa tudi nima. V letu 2006 je v Sloveniji nastalo okoli 7 milijonov odpadkov, povprečno imamo 431 kg komunalnih odpadkov na prebivalca. Tri četrtine smo jih odložili na odlagališče, petnajst odstotkov vseh odpadkov sortiramo, slabo desetino pa jih recikliramo. V primerjavi z razvitim delom EU je količina komunalnih odpadkov prevelika, ločevanje odpadnih frakcij je premajhno, nimamo pravega zbiranja in predelave industrijskih odpadkov, še manj na tem področju delujeta trg in sistem nadzora. Obvladovanje procesov in gospodarjenje z odpadki je torej daleč od evropsko primerljivih razmer.

Kaj torej storiti? Potrebujemo akcijsko strategijo in močno strokovno ekipo za reševanje odpadkov na ravni države. MOP mora najprej bistveno poenostaviti sistem in pospešiti postopke za procesiranje regijskih odlagališč. Kot koncesionarje potrebujemo strateške družbe, kot je na primer Gorenje s svojo novo ekološko poslovno divizijo, in ne zgolj monopolistična lokalna komunalna podjetja. To še posebej velja za industrijske odpadke in trg sekundarnih surovin. Če želimo doseči lokalni konsenz med prebivalci, mora država poskrbeti za sanacijo in odpravo obstoječih deponij in nekaj tisoč divjih odlagališč. Če želimo doseči politično soglasje prebivalstva, potrebujemo transparentne projekte, dobra predhodna pogajanja in dovolj visoke odškodnine. Državi lahko pri tem pomagajo predvsem nevladne organizacije. Predvsem pa potrebujemo ukrepe od spodaj navzgor. To velja za sistem plačil gospodinjstev glede na količino odpadkov, njihovo ločeno zbiranje, pa spodbujanje domačega kompostiranja in reciklaže. Tudi tukaj velja poenostaviti sistem. Smetnjaki s pametnimi čipi so razkošje, sistem z vrečami, glede na velikost (količino) in barvo (sortiranje), pa je cenejša in primernejša rešitev.

Ne gre za utopijo, temveč za realne projekte. Nova Zelandija je postala država, ki je pred leti začela uvajati koncept družbe brez odpadkov (Zero Waste Society). Obstajajo dobre prakse in pametne rešitve. Ekološki projekti zahtevajo sistemski pristop in politično legitimnost. Če ljudje ne bodo dojeli problemov ravnanja z odpadki, bodo končali na smetišču lastne zgodovine. Morda pa tiči rešitev v reciklaži politikov!