Junak ljudskih src

Slovenija žaluje za Drnovškom množično, intimno in prizadeto, ne dolžnostno ali površno. Ljudstvo v dolgih vrstah pred žalnimi knjigami žalosti ni igralo.

Pri tej kolektivni užaloščenosti pač ni šlo samo za reakcijo na smrt, ki vsakemu pokojniku za nazaj odpusti grehe in ga obsije v lepi luči. Tudi ne zgolj za to, da je bil Drnovšek na premierskem in predsedniškem položaju majhno večnost, tako da ljudje preprosto pogrešajo njegovo doslej samoumevno navzočnost, glasno ali tiho.

Ta navzočnost je poosebljala in v marsičem tudi jamčila za normalnost življenja v Sloveniji. Še posebej v časih sedanje histerije se to kaže kot dragocenost.

Na to normalnost, ki vendarle oblikuje tudi sedanjost, je vplival zlasti kot premier. Stabilen gospodarski, politični in socialni razvoj je v veliki meri njegova osebna zasluga. Na psihološki ravni je tak razvoj spremljala razmeroma mirna družbena atmosfera, pogojena s prevladujočo gradualnostjo in konsenzualnostjo - oboje v marsičem odsev Drnovškove osebne politične filozofije in drže. Premier s svojo veliko močjo lahko družbo histerizira ali umirja. Drnovšek je bil izrazit stabilizator; pod njegovo premiersko vladavino, gledano scela, se je ljudstvo (z elitami vred) počutilo razmeroma mirno in varno. Ta občutek ostaja v spominu.

A tudi to je premalo za razlago širokega kolektivnega žalovanja. Njegova druga odločilna sestavina sega v čas, ko se je Drnovšek kot predsednik države obnašal za politične konvencije "nenormalno". Gre seveda za njegovo novo duhovno držo (in nekatere mednarodne pobude). Tudi če jo je izražal naivno ali preprosto, so bila njegova osnovna sporočila pozitivna in zaželena, zlasti iz ust ljudi z vplivom in verodostojnostjo. Odmev na njih, med drugim izražen v zanimanju za njegove knjige in zdaj v žalovanju, pa kaže, koliko stisk, strahov in hrepenenja je v ljudeh. Drnovšek je to struno zadel, ko je v bistvu že izstopil iz politike. Toda vseh sedanjih občutij ne bi zbudil, če ne bi bil svojčas tudi zunajserijski tradicionalni politik.