Konec liberalizma

Bogati razumejo utajo davkov kot pravico do samoobrambe in puščajo sodržavljane na cedilu, je ob izbruhu afere zaradi utaje davkov v Nemčiji za časopis Zeit dejal profesor sociologije Michael Hartman. "Živimo v času, ko velik del gospodarske elite družbi obrača hrbet," je dejal. To počne na finančnem področju, čeprav se je po podatkih Inštituta za gospodarske raziskave (DIW) obdavčitev 0,1 promila najpremožnejših državljanov Nemčije znižala z več kot 40 odstotkov leta 1998 na 33 odstotkov do leta 2002. Hkrati se menedžerji in bogataši miselno oddaljujejo od resničnega življenja preostalih državljanov. Številni razmišljajo samo še v mednarodnih kategorijah, iz njihovih misli pa izginjajo nacionalna država in državljani.

Davčne utaje niso nič novega, stare so kot pobiranje davkov. S pospešeno globalizacijo, ki se je začela v devetdesetih letih, je problem dobil nove razsežnosti. Svetovna zmaga kapitalizma, ki je omogočila odprtje meja in prost pretok kapitala na globalni ravni, je denarni tok spremenila v deroče reke. Nikoli doslej ni bilo tako preprosto kot zdaj prenesti denarja na kateri koli konec sveta, ugotavlja tednik Spiegel. Boston Consulting Group po njegovih podatkih sodi, da imajo zasebniki v davčnih oazah šest bilijonov dolarjev premoženja. V bankah v državah, kot so Singapur, Bermudi, pa tudi Monako, Luksemburg, Švica, Liechtenstein, ZDA - priljubljena davčna oaza je tudi Delaware, kjer imajo sedež Google, Coca-Cola in Citibank -, je naložena kar šestina vseh depozitov na svetu.

Delavcu davek odtegnejo od plače, bogataš ga sam prijavi

Profesor Hartman ugotavlja, da niso samo bogati pripravljeni plačati državi vse manj davkov, vse bolj to velja tudi za zgornji srednji sloj. Tudi ti razmišljajo vse bolj mednarodno in čutijo vse manjšo povezanost z državo. Hkrati pa vsak, ki ima denar, preverja, kje bo imel več koristi. "Takšnega vedenja pri podjetniku v petdesetih in šestdesetih letih ni bilo mogoče opaziti," razlaga nemški sociolog. To razmišljanje delno pojasnjuje, zakaj ljudje, kot je nekdanji direktor pošte Klaus Zumwinkel, ki izhaja iz premožne družine, utajijo davke. Plačilu davkov se izogibajo iz prepričanja, da je država slab gospodar. Drugi pomemben razlog za utajo davkov pa nemški sociolog vidi v delitvi družbe na uspešne ljudi, ki veliko delajo in so za to kaznovani z visokimi davki, in na ljudi, ki v "zaščiteni družbi" živijo od socialne pomoči. Po mnenju premožnih je to nepravično, zato utajo davkov razumejo kot samoobrambo. Izvedenec za etiko v gospodarstvu Michael Assl&#228nder ugotavlja, da v šefovskih pisarnah prevladuje prepričanje, da nagrajen ni tisti, ki je moralen, ampak tisti, ki se najbolje znajde, zato se je meja nemoralnega znižala.

Hartman opozarja še na razliko med delavci in bogataši. Delavci denarja od davkov in prispevkov večinoma sploh ne vidijo, ker jim ga delodajalec odtegne od plače in nakaže državi, bogataši pa morajo svoje prihodke od kapitalskih dobičkov in iz drugih virov davčni upravi prijaviti sami. Davčni inšpektorji potem preverjajo, ali so prijavili vse, kar bi morali. "Davke utajijo tudi navadni državljani, vendar so zneski drobiž v primerjavi z zneski bogatašev," pravi Hartman. Po njegovih besedah zvišanje kazni za kršitelje ne pomaga, dokler se ljudje ne bojijo, da jih bo inšpektor ujel, pomaga le poostritev nadzora. Podobne akcije, kot je zdaj nemška v Liechtensteinu, tudi ne vplivajo na zmanjšanje utaj, saj se bogataši še vedno počutijo varne.

Tako transparentno kot na Švedskem

In kje nemški sociolog vidi rešitev? "Dolgoročno pa si želim bolj odprtega in transparentnega davčnega sistema, podobnega, kot ga imajo Švedi. Če bi moral Klaus Zumwinkel svojo davčno napoved javno objaviti, bi se gotovo kmalu pokazalo, da so bili njegovi obdavčljivi dobički nekaj časa nižji od zneska, ki ni bil obdavčen," je prepričan Hartman.

Zadnja leta se je pritisk na države, ki veljajo za davčne oaze, vendarle povečal. Davčne utaje si prizadevata omejiti OECD in EU. Toda to je zelo mučno delo, ki je le delno uspešno. OECD je recimo leta 1998 objavila katalog praks, ki jih je treba izkoreniniti, v njem so navedena merila, na podlagi katerih posamezna država postane davčna oaza - od neobdavčitve prihodkov do netransparentnosti davčnega sistema. Kljub temu so njene članice Avstrija, Švica in Luksemburg po desetih letih pri posredovanju podatkov o imetnikih bančnih računov še zmeraj enako zaprte kot Ciper in Panama. Ob tem je veliko davčnih oaz celo podpisalo smernice OECD, nikoli pa jih niso uveljavile.

V EU se je politika leta 2005 hvalila, da je s potrditvijo direktive o obdavčitvi obresti postavila temeljni kamen za boj proti davčnim utajam. Od takrat morajo banke vse pripise obresti na račune tujih državljanov neposredno prijaviti njihovemu domačemu davčnemu organu. Da pa bi ohranili bančno tajnost, velja za članice EU Belgijo, Avstrijo in Luksemburg izjema. Po enakem sistemu kot davčne oaze Guernsey, Andora in Švica smejo z računov tujih državljanov pobirati anonimni davek, ki se bo s 15 odstotkov do leta 2011 zvišal na 35 odstotkov. Tri četrtine tega denarja morajo nakazati državam, iz katerih prihajajo imetniki računov. Toda direktiva se nanaša le na bančne vloge, ne pa tudi na druge kapitalske naložbe, kot so dividende, dobički od najemnin in podobno. Njena pomanjkljivost je, da velja le za fizične osebe, ne pa tudi za sklade, fundacije in druge oblike.

Liechtenstein

Fundacijo je mogoče v Liechtensteinu ob pomoči ene od 300 družb za fiduciarne posle ustanoviti v nekaj dneh. Vse potrebno za njeno ustanovitev opravi ta družba, ime imetnika denarja izgine takoj, ko vplača denar. Družba za fiduciarne posle kjerkoli na svetu za fundacijo odpre račun, v javnih registrih je navedeno samo njeno ime in le ona ve, kdo je pravi lastnik fundacije. Ker fundacijam v Liechtensteinu ni treba predložiti bilance, nihče ne ve, koliko denarja upravljajo. Na račun fundacije je potem mogoče nakazovati navidezne honorarje za svetovalne storitve, plačilo za posle, ki nikoli niso bili opravljeni, in podobno. Fundacija mora državi Liechtenstein na leto od vplačanega kapitala plačati največ promil davka, kapitalski dobički pa so neobdavčeni. Liechtenstein je seveda poln tudi podjetij, ki imajo le poštni nabiralnik.

Na Nizozemskem imajo nekoliko drugačno ureditev. Tam tisti, ki hoče prikriti svoje pravo premoženje in se izogniti plačilu davka, najprej ustanovi podjetje s kratico BV, ki je posrednik za družbo v obliki holdinga na Nizozemskih Antilih. Otoki Curacao, Aruba ali Bonaire so del ozemlja Kraljevine Nizozemske, ne sodijo pa k nizozemski državi, zato zanje ne velja pravni red EU. Holding na Karibih nato prevzame podjetje BV. Vloga nizozemskega podjetja BV je zgolj v tem, da državljanom EU na podlagi pogodb o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ni treba plačati davka. Na njegov račun lastnik nakazuje le drobiž, ki je obdavčen v domicilni državi, večino denarja pa nakazuje na račun holdinga na Karibih, kjer so davčne stopnje izredno nizke, domicilni davčni organ lastnika pa premoženja ne more obdavčiti.

Švicarski odvetnik Lucius Blattner, ki se ukvarja s kriminaliteto na davčnem področju, razlaga, da je v Evropi na voljo kup svetovalcev, ki pomagajo v davčnih oazah ustanoviti "podjetja poštne nabiralnike", fundacije, sklade in podobne organizacije, katerih namen je utaja davkov. Nobenega od teh svetovalcev ni mogoče postaviti pred sodišče, ker ne kršijo splošnih pogojev za poslovanje svetovalnih podjetij, storitve pa opravljajo za svoje naročnike. Organizacij za utajo davkov in oblik utaje je veliko. Vsaka od davčnih oaz ima svoje posebnosti, poleg tega svetovalci za vsakega posameznika poiščejo rešitev, ki je zanj najustreznejša. Izvedenca Dhammika Dharmapala in James R. Hines mlajši sta v študiji, ki sta jo objavila pred letom in pol, pregledala vse davčne oaze. Večini je skupno, da imajo večinoma režim vladanja s trdo roko, geopolitično so nepomembne države in območja. Davčne oaze so večinoma tudi države, ki z drugimi državami nimajo sklenjenih sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.

Videti je, da bodo "reke kapitala, deroče v davčne oaze," počasi presahnile, ker se končuje obdobje nadpovprečnega bogatenja bogatih, ki ga je omogočila globalizacija. Dogajanje, ki ga je sprožila Nemčija, temu pritrjuje. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz je po letošnjem svetovnem gospodarskem forumu v Davosu napisal, da je bilo razpoloženje tam mračno. Tisti, ki so prepričani, da bodo globalizacija, tehnologija in tržno gospodarstvo rešili svetovne težave, so bili videti kot poraženci. Najbolj potolčeni so bili bančniki.