Uravnoteženo ustavno sodišče

Imenovanje ustavnih sodnikov je ena izmed pravic predsednika republike. Zakonodaja določa, da jih na predlog predsednika potrdijo poslanci državnega zbora, izbere pa jih predsednik sam. In prav imenovanje ustavnih sodnikov je lani sprlo tedanjega predsednika republike Janeza Drnovška s poslansko večino. Lansko leto je Drnovšek državnemu zboru predlagal deset ustavnih sodnikov, izvoljeni so bili le trije, pa še od te trojice je po letu dni dela eden odstopil.

Ena od prvih nalog novega predsednika Danila Türka je bila, da prenovi posadko ustavnega sodišča. Türkov urad je s poslanskimi skupinami opravil posvetovanja in neuradni, a verjetni kandidati za ustavne sodnike so postali trije vrhovni sodniki Jasna Pogačar, Mitja Deisinger, Jan Zobec in veleposlanik v Avstriji Ernest Petrič. Vladne stranke Türkov izbor podpirajo - vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko je recimo dejal, da se jim zdi predsednikov predlog "primeren in strokovno uravnotežen" - , opozicijske stranke pa naj bi bile do Türkovih predlogov zadržane. Tako zaradi strokovnih kot tudi zaradi političnih, celo politikantskih zadržkov.

Opozicija ima v samem izhodišču pred seboj nerešljiv problem. Če bo javno nasprotovala predlogom politika, ki ga je še pred meseci podpirala v predvolilni kampanji, bi lahko v javnosti izpadla neverodostojno. In neverodostojna bi bila tudi, če bi nasprotovala politiku, ki trenutno v javnosti uživa velik ugled. Politične pasti in pragmatizem pa vseeno ne bi smeli biti edini dejavniki pri presoji Türkovih predlogov. Štirje predlagani pravniki namreč še zdaleč niso optimalni izbor. Niso tudi politično pragmatični izbor, pač pa slab.

Zakaj? Najprej o Mitji Deisingerju. Nekdanji predsednik vrhovnega sodišča je gotovo strokovnjak za kazensko pravo. Pred več kot ducat leti je imel težave s potrjevanjem trajnega sodniškega mandata, zaradi politizacije sodstva je takrat protestiral sodni svet, politika pa ga prav tako ni želela izvoliti na položaj predsednika vrhovnega sodišča. Deisinger je bil potem na to funkcijo le izvoljen, a samo enkrat. Leta 2003, ko je ponovno kandidiral za funkcijo predsednika vrhovnega sodišča, ga državni zbor ni podprl, proti pa je bilo tudi deset poslancev SDS. Deisingerju je politika vseskozi očitala, da je za predstavnika neodvisne sodne veje oblasti preveč političen. Je blizu SLS, zanjo pa tudi pripravlja politične ekspertize o "pravični južni meji". Leta 2006 je javno podprl županskega kandidata desnice Franceta Arharja, s čimer naj bi ravnal v nasprotju s kodeksom sodniške etike.

Da je meja med političnostjo in apolitičnostjo ustavnega sodnika tanka, je že pred več kot desetimi leti v intervjuju za Mag priznal tudi nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek. Kot ustavni sodnik je bil namreč v času, ko je državni zbor razreševal Janeza Janšo zaradi ravnanja brigade Moris v Depali vasi, navzoč na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer so potekale demonstracije v podporo Janši. "Moja navzočnost ni bila povsem korektna s stališča upravičenega pričakovanja zunanjega videza neodvisnosti ustavnega sodnika."

A Deisingerjev hendikep niso politične preference. Ne nazadnje v sedanji sestavi ustavnega sodišča sedita dva pravnika, Ciril Ribičič in Miroslav Mozetič, ki sta nekoč kot poslanca sedela v državnem zboru. Gre za nekatere strokovne odločitve. Tako je Deisinger soavtor novega kazenskega zakonika, ki ga je soglasno zavrnila vsa pravna stroka. Prav tako se je podpisal pod oprostilno sodbo Pavla Ruparja, nekdanjega poslanca SDS, ki si je po Deisingerjevem mnenju kot župan v sodni zmoti iz občinskega proračuna plačal zasebno tožbo. Sodba vrhovnega sodišča je takrat naletela na velik odmev in kritiko strokovne javnosti. Ljubo Bavcon je recimo zapisal, "da upa, da oprostilne sodbe oz. obsodilne sodbe niso plod političnih simpatij ali antipatij do obtoženega P. R., temveč različnih, lahko tudi napačnih, a vendarle na stroki temelječih stališčih". Deisinger se je sicer že lani prijavil na to funkcijo, vendar ga Drnovšek ni izbral. V enem izmed svojih intervjujev je bivši predsednik povedal, kakšno bi moralo biti razmerje med politiko in ustavnim sodiščem. "Ustavni sodniki so pomembni. Ustavno sodišče mora biti nad politiko ... politika nikakor ne sme posegati v ustavno sodišče, niti ne sme poskušati, da bi s svojimi ljudmi zasedla položaje na sodišču."

A Deisinger ni edini sporni kandidat, Jan Zobec, sicer strokovnjak za civilno pravo, je recimo tudi javno podprl Arharjevo kandidaturo. A spornejši od njega je karierni diplomat Ernest Petrič, ki se spozna na mednarodno pravo. Na ustavnem sodišču sicer obravnavajo zelo malo vprašanj, povezanih z mednarodnim pravom, nasprotno, ustavni sodniki naj bi bili pravniki, ki niso specialisti za posamezna področja, pač pa razgledni posamezniki, ki so se v svoji praksi dotaknili različnih področij prava. Karierni diplomati takšnih sposobnosti najverjetneje nimajo. Petričeva kandidatura pa je sporna še zaradi enega pripetljaja. Kot veleposlanik Slovenije (in uslužbenec vlade) v Avstriji ni bil zadovoljen s pisanjem dopisnika Dela Matija Graha, ki je bil pozneje tudi zaradi Petričevega posredovanja z Dunaja odpoklican. In Jasna Pogačar? Vodja upravnega oddelka vrhovnega sodišča sicer ni blizu politike, vsaj ne toliko kot ostali trije kandidati, a za upravni oddelek je Matevž Krivic lani na straneh www.indexprohibitorum.si zapisal, da je v sporih o azilu popolnoma nekritično pritrjeval absurdnim argumentom ministrstva za notranje zadeve.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic o imenih ne želi govoriti, dokler neuradni predsednikov predlog ne bo postal uradni. Ima pa splošen, načelen pomislek. "Predlog je, ne gleda na imena, nesprejemljiv. In to preprosto zato, ker ponovno popolnoma izpušča akademsko sfero. Namesto da bi zmanjšal težo kariernih sodnikov na ustavnem sodišču, jo povečuje. Najpomembneje je, da na ustavnem sodišču karierni sodniki niso v večini, ker pač iz svoje stare službe s seboj prinesejo, poleg pozitivnih izkušenj, tudi mentalne stereotipe, šablone in dogme iz rednega sodstva."

Težko je ugotoviti, zakaj se je Danilo Türk, sicer priznani mednarodni pravnik, odločil za tako sporna imena. Po nekaterih informacijah naj bi bila omenjena četverica politično najbolj izvoljiva, po drugih predsednik zaradi političnega napada in nemogočih razmer, v katerih dela ustavno sodišče, primernejših strokovnjakov ni našel. A možna je še ena interpretacija. Türk se je pač odločil, da si na začetku svojega mandata z vladajočo koalicijo ne želi večjega konflikta. In ji je ponudil roko v obliki vladi naklonjenih ustavnih sodnikov. Je kolateralno škodo zaradi slabe sestave ustavnega sodišča spregledal?

povezava