Skrivnost hrvaškega uspeha

Pred zasedanjem evropskega sveta v Bruslju, kjer se trikrat na leto zberejo voditelji vseh 27 držav članic, je za slovenske novinarje glavno vprašanje, ali se bo in kaj se bo predsednik vlade Janez Janša pogovarjal s predsednikom hrvaške vlade Ivom Sanaderjem, ki se udeležuje zasedanja politične skupine evropskih ljudskih in krščanskih strank (EPP-ED). Pred zasedanjem evropskega sveta namreč o temah, ki so na dnevnem redu, in o drugih pomembnih vprašanjih voditelji in drugi politiki razpravljajo v svojih političnih skupinah. Sanader se zasedanj EPP-ED pred zasedanjem evropskega sveta dosledno udeležuje predvsem zato, da se dokončno dogovori in potrdi dogovore, ki jih njegovi diplomati izpogajajo in zlobirajo že veliko prej. Čeprav Hrvati še niso v EU, so že ugotovili, kako je treba v Bruslju lobirati, predvsem pa, kdaj in kako je treba začeti lobirati ter kako je mogoče najučinkoviteje in brez razbijanja po mizi uveljaviti svoje interese. Ne le da so ves čas na preži, tudi kljuke si pri uradnikih in politikih začnejo podajati, še preden ti začnejo pisati poročila ali pripravljati sklepe, ki se nanašajo na Hrvaško.

Evropski parlament vsako leto aprila glasuje o poročilu o napredku Hrvaške pri pogajanjih o pridružitvi EU. Poročilo, ki ga piše avstrijski poslanec iz politične skupine socialistov Hannes Swoboda, najprej obravnava zunanjepolitični odbor parlamenta. Swoboda ga seveda ne piše sam, ampak se usklajuje s političnimi skupinami, saj si mora vnaprej zagotoviti podporo na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta, kjer glasujejo vsi poslanci. Hkrati ne more mimo evropske komisije in sveta EU, upoštevati mora tudi njuno mnenje. Evropska komisija je dejansko neke vrste evropska vlada, svet EU pa zastopa države članice.

Določbe v poročilu usklajujejo v različnih sestavah in na različnih sestankih. Na začetku leta se zaradi tega v Bruslju praviloma število Hrvatov zelo poveča, ne glede na politično pripadnost lobirajo pri različnih poslancih in uradnikih, da je poročilo čim ugodnejše zanje. Vse počnejo tiho, v ozadju, ničesar ne obešajo na veliki zvon. Preden Sanader ob robu zasedanja EPP-ED ključnim politikom - predsedniku evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu, predsedniku evropskega parlamenta Hansu Gertu Pötteringu, evropskemu komisarju za širitev Olliju Rehnu, Hannesu Swobodi - seže v roko, je glavno delo že opravljeno. Slovenska diplomacija in poslanci, ki sicer na hodnikih parlamenta nenavadno pogosto srečujejo različne Hrvate, pa se začnejo čuditi, zakaj je recimo formulacija glede ekološko-ribolovne cone in reševanja težav z mejo bliže hrvaškim kot slovenskim stališčem.

Lani je slovenskim poslancem pozneje sicer uspelo unovčiti članstvo, saj drugače od Hrvatov zaradi polnopravnega članstva Slovenije sodelujejo pri sprejemanju končnih odločitev. Stopili so skupaj in zlobirali, da s Hrvati vnaprej dogovorjene formulacije v poročilu niso bile sprejete, ampak je najprej večina članov odbora za zunanjo politiko, nato pa še večina poslancev na plenarnem zasedanju podprla dopolnila, ki so jih skupaj pripravili slovenski poslanci Lojze Peterle, Jelko Kacin in Borut Pahor. Ko je Hannesu Swobodi na zasedanju odbora za zunanjo politiko spodletelo, je v mikrofon dopisnice hrvaškega radia samo besno siknil, naj se Ivo Sanader zahvali kar poslancem iz svoje EPP-ED, ki so spremenili mnenje. To pa je tik pred glasovanjem dosegel Lojze Peterle, član EPP-ED.

Borut Pahor je letos sam, sicer zaman, skušal doseči, da bi Swoboda jasno napisal, da je cona vprašanje, ki zadeva Hrvaško in EU. Ko bodo poslanci na plenarnem zasedanju čez približno mesec glasovali o poročilu, bo to vprašanje gotovo spet aktualno. Je pa evropska komisija svoje stališče glede cone zaostrila šele, ko so se začeli pritoževati tudi Italijani. V drugi polovici lanskega leta je italijanski kmetijski minister vsak mesec na zasedanju sveta za kmetijstvo in ribištvo vztrajno opozarjal na to vprašanje, zunanji ministri pa so sprejeli jasne sklepe, da mora Hrvaška cono odpraviti. Pri tem se je spet pokazalo, da beseda vseh držav članic ni enakovredna. Predvsem stališča ustanovnih članic, med katere sodi Italija, imajo večjo težo od stališč članic, zlasti manjših, ki so v EU vstopile pozneje. Slednje zaradi tega pač morajo intenzivneje uveljavljati svoje interese z lobiranjem - na primer po hrvaškem zgledu.

Pri pogajanjih o posameznih zakonodajnih predpisih in sklepih ima seveda vsaka država članica svojo taktiko. Vsaka si naredi seznam zahtev, nekatere denimo prijavijo zadržke pri vsakem členu in tako ne pokažejo, kje so pripravljene popustiti in kje bodo vztrajale, druge prijavijo zadržke le pri posameznih členih, a tam za nobeno ceno ne popustijo. Še bolj kot taktika pogajanj so takrat, ko je predlog že uradno na mizi, pomembni neformalni dogovori pred tem oziroma to, kako hitro posamezna članica zazna priložnost, da si že vnaprej, v zameno za podporo pri pogajanjih o kakšni drugi temi, pridobi soglasje za svoj predlog, vedo povedati poznavalci. Slovenija se sicer uči, še zmeraj pa je pri uporabi te taktike precej šibka. Glavna pogajanja namreč potekajo za tesno zaprtimi vrati, ko predlogi pridejo do ministrov, so pomembne stvari večinoma že dogovorjene, njihova naloga je predvsem, da sprejete kompromise čim prepričljiveje predstavijo državljanom svojih držav.

Ministre, ki se radi hvalijo, kako so se dogovorili in spet pokazali, da so članice EU enotne, čeprav iz sklepov izhaja, da so se strinjali le, da niso enotni, pogosto razkrinkajo poslanci v evropskem parlamentu. Nazadnje je bilo to zelo očitno ob razpravi o priznanju neodvisnosti Kosova. Poslanci iz držav, ki nasprotujejo priznanju - Slovaška, Romunija, Bolgarija, Španija, Grčija, Ciper -, so ne glede na politično pripadnost kot po tekočem traku razlagali, zakaj država, iz katere prihajajo, Kosova ne bo priznala.