Pravica do nacionalne identitete

Minuli torek je bila v sklopu Fužinskih večerov, ki jih pripravlja Civilna iniciativa Fužine, razprava o statusu pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih narodov, ki živijo v Sloveniji. Gre za Albance, Bošnjake, Hrvate, Makedonce, Srbe in Črnogorce, ki zaradi razpada nekdanje skupne države težje ohranjajo svojo etnično in versko identiteto. Povezani so le v kulturna društva, ki so finančno podhranjena, saj jih slovenska država in tudi matični narodi pogosto zaobidejo. Vprašanje, kako urediti status teh etničnih skupin v Sloveniji, se že dalj časa pojavlja v javni razpravi in vse glasnejše so tudi zahteve drugih držav, prednjačita predvsem Hrvaška in Srbija, da se Hrvatom in Srbom v Sloveniji prizna status manjšin.

In kaj predlaga stroka? Dr. Miran Komac in dr. Vera Kržišnik - Bukić, raziskovalca na Inštitutu za narodnostna vprašanja, sta v medsebojni polemiki predstavila vsak svoj pogled na urejanje statusa pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji. Dr. Komac je zagovarjal tezo, da bi moral državni zbor sprejeti posebno resolucijo, v kateri bi opredelili status in pravice teh skupin pri ohranjanju jezikovne in kulturne identitete, resolucija pa bi zagotavljala tudi izvajanje meddržavnih sporazumov. Raziskovalec je namreč prepričan, da je naivno pričakovati, da bi katerikoli sestavi parlamenta uspelo spremeniti ustavo in zapisati vanjo vse nacionalne manjšine, ki jih je v Sloveniji okrog petintrideset, in jim s tem priznati ustavnopravni status. Dr. Bukićeva pa se je v svoji argumentaciji sklicevala na javno pobudo Koordinacijske skupine Zveze kulturnih društev narodov nekdanje Jugoslavije - krovnega organa 65 narodnostno-kulturnih združenj Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, živečih v Sloveniji -, v kateri zahtevajo, da se "imena naših narodnosti vključijo v osnovne dokumente države, v katerih so poiimensko navedene druge narodnosti in narodnostne manjšine". To ne pomeni izenačitve njihovega statusa s statusom madžarske in italijanske manjšine, saj pripadniki nekdanjih jugoslovanskih skupnosti želijo, da bi "država in njene institucije sprejele vsaj tisto, kar je nujno potrebno za naš lastni manjšinski narodnostni obstanek v Republiki Sloveniji", pri dodeljevanju konkretnih pravic, pojasnjuje dr. Bukićeva, pa bi država lahko uporabila različne kvalifikacije in modalitete, ki izvirajo iz potreb posamezne skupnosti.

Dr. Bukićeva je sicer že leta 2004 v raziskavi "Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji" predstavila svoj predlog za oblikovanje celovitega sistema narodno-manjšinske politike in sprejem ustavnega zakona o narodnih manjšinah, vendar pa je vladni urad za narodnosti, ki je raziskavo naročil, očitno nezadovoljen z njenimi izsledki, raziskavo spravil v predal in vse do danes ni poskrbel za njeno ustrezno objavo.

Sicer pa se je tudi na pogovoru v Novih Fužinah vseskozi vsiljevalo vprašanje, ali naj pripadniki narodov iz nekdanje SFRJ, ki živijo v Sloveniji, dobijo status manjšine vsak posebej ali v celoti. Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z da ali ne, vsekakor pa ne gre pričakovati, da bi te skupnosti pridobile enak status, kot ga imajo Madžari in Italijani, saj zakonodaja, ki ureja oblikovanje manjšin v Sloveniji, temelji na ozemeljskem načelu in ne pozna številčne klavzule.

Slovenska država se bo morala s tem vprašanjem prej ali slej spoprijeti, ker jo v to silijo evropski in mednarodni standardi. Tudi Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) je v svojem tretjem poročilu o Sloveniji iz leta 2006 opozorila, da se manjšinske skupine iz nekdanje Jugoslavije na številnih področjih spoprijemajo s predsodki in z razlikovanjem in še vedno ne dobijo priložnosti za predstavitev svoje identitete na način, ki bi najbolje izražal njihov prispevek k slovenski družbi. Očitno pa državi in predvsem desni politični opciji, ustreza neurejen položaj teh skupnosti v Sloveniji, saj je politika preštevanja slovenskih "krvničk" pogosto uporabna zlasti v predvolilnih kampanjah. Ali bi Slovenija kdaj zmogla priznati pripadnikom narodov iz nekdanje Jugoslavije status manjšincev, je seveda vprašanje, na katerega lahko odgovorimo tudi z opazko, ki jo je izrekel dr. Komac: "Leva politična opcija je bila na oblasti dvanajst let in ni storila ničesar. Od desne koalicije pa tega tako ali tako ni mogoče pričakovati."

Za ljudi s koreninami iz drugih republik nekdanje skupne države je najslabši prav status quo, saj omogoča "tiho asimilacijo". Naum Taštanovski, predsednik makedonske skupnosti v Sloveniji, zato meni, da so zahteve po ustavnem poimenovanju ključne za začetek urejanja njihovega statusa. "Moramo z glavo skozi zid in zahtevati nemogoče, če hočemo dobiti vsaj tisto, kar je mogoče," pravi Taštanovski. In dodaja: "Čas pa se izteka, dvajset odstotkov Makedoncev je že asimiliranih."