Tri šale

Ameriški diplomat, ki je prejšnji teden obiskal Beograd, Podgorico in Prištino nam je povedal tudi tri šale, ki jih je slišal v treh glavnih mestih, v srbskem, črnogorskem in kosovskem. Najprej so mu v Beogradu povedali šalo o Slobodanu Miloševiću in Vojislavu Koštunici, prejšnjem in sedanjem predsedniku ZRJ. Potem ko Miloševiću ni uspela kraja glasov in ko so neštetokrat odložili drugi krog glasovanja o predsedniku ZRJ, se je nazadnje pojavil pred televizijskimi kamerami, da bi državljanom sporočil svojo poslednjo voljo. In ko so od njega vsi pričakovali, da bo priznal poraz, je volilce nagovoril z besedami: "Dober dan, dragi sonarodnjaki. Sem Vojislav Koštunica, zmagovalec na volitvah za predsednika ZRJ."

Drugo šalo so si izmislili v Podgorici in seveda ni brez političnega ozadja. Namreč, na retorično vprašanje črnogorskih voditeljev ameriškim diplomatom: "Ali veste, kaj je največja Miloševićeva kraja in kaj največja Koštuničeva zmota?" se odgovor glasi: "Miloševićeva največja kraja ni kraja volilnih glasov, ampak kraja države (ZRJ). Koštunici je to zdaj že jasno. Šele zdaj je dojel, da je postal predsednik države, ki je pravzaprav ni."

Tretja je kosovska šala, v kateri Koštunica poskuša postati novi Tito; pripravljen je sprejeti denar z Zahoda, ne pa tudi zahodne politike, poleg tega mu ni mar obveznosti Beograda do Zahoda in mednarodne skupnosti.

Seveda je tudi ameriški diplomat iz rokava hitro potegnil svojo šalo: "Ko smo gledali neposredni prenos padca Miloševićevega režima, smo mislili, da gre za prevaro ali za šalo samega Slobodana Miloševića. Nihče na Zahodu ni verjel, da lahko oblast izgubi zdaj, in to brez velikega prelivanja krvi."

Naj bo že tako ali drugače, če gre za odnose med Kosovom, Srbijo in Črno goro, po prevratu v Beogradu ne bo nič več tako, kot je bilo doslej. Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da očitna srbska vojaška premoč ne bo več odločilna v teh odnosih, to pomeni, da Beograd ne bo več mogel politično materializirati vojaške premoči pri nadzoru nad Kosovom in Črno goro. Glede tega se pričakuje, da se bo Zahodu posrečilo vsiliti delno demilitarizacijo in depolicizacijo Srbije. Znano je namreč, da ima Srbija več kot 100.000 policistov, Črna gora 12.000 in Kosovo le 3000. V Srbiji in Črni gori policija v marsičem spominja na paravojaške organizacije. Nova srbska politična elita bo poskušala vojaško premoč nad Kosovom in Črno goro zamenjati s približevanjem Zahodu, z mnenjem Zahoda, da je Srbija kljub vsemu najpomembnejša država v tem delu Balkana, in navsezadnje z znanim stališčem Zahoda, ki ga poznamo iz prvih tednov krize v Sloveniji in Hrvaški leta 1991, da pri odločanju med suverenostjo države in pravico do samoodločbe sestavnih delov te države Zahod načeloma vedno podpira suverenost države. Toda kot kažejo prej povedane šale, je od suverenosti ZRJ ostalo bore malo. Kosovo je od 10. junija 1999 z resolucijo 1244 Varnostnega sveta OZN pod mednarodno vojaško in civilno upravo. Oblast v Črni gori ne želi niti slišati o kakršni koli federaciji. Največje ali, bolje rečeno, edino jamstvo ZRJ za zdaj ostaja Zahod, ki vztraja pri tem, da je treba državni skupnosti ali uniji držav na ozemlju dosedanje ZRJ dati še eno priložnost. Vse kaže, da najpomembnejše zahodne vlade, ki jim je največ do tega, da vzpostavijo dolgoročno stabilnost na tem območju in da enkrat za vselej onemogočijo kakršno koli bližnje srečanje zažigalne vrvice, soda smodnika in Balkana, predvidevajo, da je v današnjih okoliščinah treba začeti s celo vrsto predpostavk, da bi prišli do rešitve krize v ZRJ. Zahod bo, ker se boji možnih posledic osamosvojitve Kosova in Črne gore, poskušal tudi Prištino in Podgorico prisiliti k sporazumu z Beogradom, s katerim naj bi si zagotovili status, ki bi bil več od republike v federaciji in manj od neodvisnosti. "Vsi so politično in finančno odvisni od nas, tako da nas morajo začeti poslušati. Utrujeni smo od neprestanih velikih kriz v tem delu Evrope in bomo odslej vodili igro. Pravzaprav imamo zdaj prvič priložnost, da resnično napravimo nekaj iz te regije," mi je dejal zelo pomemben zahodni državni uradnik, ki je v teh dneh obiskal regijo. Kljub temu ni popolnoma jasno, ali so načrti Zahoda uresničljivi, saj niti Albanci niti Črnogorci niso pripravljeni pozabiti, kaj se je dogajalo zadnja leta, poleg tega pa tudi spomin Vojislava Koštunice glede tega ni ravno briljanten. Koštunica in drugi politični voditelji Demokratične opozicije Srbije nasprotujejo sodelovanju s haaškim sodiščem za vojne zločine, čeprav na Kosovu drugo za drugim odpirajo množična grobišča. Po mnenju nekaterih je takšnih grobišč okoli 600, med dveletno vojno pa je bilo ubitih več kot 12.000 Albancev, od tega približno 80 odstotkov civilistov. Poleg tega je bila med vojno porušena približno tretjina hiš, to je okoli 120.000.

V Prištini vsaj za zdaj ni albanskega politika, ki bi bil pripravljen privoliti v kakršno koli skupnost s Srbijo.