bušiji / Mrtvi te pozdravljajo!

Pred skoraj natanko štirinajstimi leti - decembra 1989 - je George Bush starejši napadel Panamo. Podobnosti med invazijo na Panamo in invazijo na Irak so nezgrešljive. Čakajte, kaj je že bil cilj te invazije? Aja: osvoboditev panamskega ljudstva in zrušitev diktatorja Manuela Noriege. Tako kot Sadam je bil tudi general Noriega prej ameriški prijatelj: vse od začetka sedemdesetih je bil na plačilnem spisku CIE, leta 1983, ko je prišel na oblast, pa je postal pravi latino junak Reaganove administracije, ki ga je vdano podpirala, pa četudi je vedela, da je brutalni diktator, da krši človekove pravice, da se gre policijsko državo, da muči opozicijo, da že leta trguje z mamili in da pere denar narko mafije. Ne, Reaganovih fantov to ni motilo, prej narobe - leta 1986 so ga slavili celo kot velikega in ostrega borca proti trgovini z mamili! In da bi bila mera polna, je pravosodni minister leto kasneje ustavil vse preiskave, ki so potekale proti Noriegi. Ljubezen je bila brezmejna. Reaganovi niso imeli nič proti, ko je leta 1984 ukradel volitve - in ostal na oblasti. Občudovali so njegov brand demokracije.

In potem je počilo. Zakaj? Ker je diktator ogrozil ameriške interese. Kako? Začel se je osamosvajati in delati na svojo roko, hja, začel se je izmikati ameriški kontroli - s tem pa se je začel ameriški kontroli izmikati tudi strateško zelo pomembni panamski kanal, ki mu je bilo pogodbeno usojeno, da 1. januarja 1990 delno preide v panamske roke (leta 2000 pa povsem!). Bela hiša je na hitro zrežirala ofenzivo: Noriego so obtožili prekupčevanja z mamili in pranja denarja, pompozno uvedli ekonomske sankcije, blokirali kakršnokoli mednarodno pomoč obubožani Panami, mediji pa so začeli bombastično in "prizadeto" popisovati njegove zločine proti človeštvu ter ga primerjati z Gadafijem in Homeinijem. In glej, no - na lepem ni bilo večje svinje od Noriege. Da je najhujše zločine zagrešil v času, ko je bil "zgledni" zaveznik Amerike, niso omenjali. Hja, vse je odvrtelo po scenariju, ki so ga letos - ob invaziji na Irak - le malce priredili. Prvič, osvobajanje panamskega ljudstva ni bila pretveza za osvojitev nafte, ampak za osvojitev panamskega kanala, drugič, Noriegi niso očitali, da razvija in kopiči orožje za množično uničevanje, ampak da trguje z mamili, tretjič, niso mu očitali, da je povezan z al-Kajdo, ampak z narko karteli in pralnicami denarja, in četrtič, povod za invazijo na Panamo ni bilo Noriegino nespoštovanje resolucij Združenih narodov, ampak to, da je maja 1989 ukradel volitve. Huh, kot da jih ni prej kradel z ameriško podporo in ameriško pomočjo! Ne, zdaj se Bushu starejšemu - novemu ameriškemu predsedniku, prej podpredsedniku - to ni več zdelo demokratično. Noriega must go!

Pakiranje invazije na Panamo je vsebovalo vse "iraške" topike: govorili so o "zamenjavi režima"... o "retaliaciji" (ha, v nemirih po volitvah je bil ustreljen ameriški marinec v civilu)... o tem, da je treba Noriegi "soditi" (najprej se je zatekel k vatikanskemu nunciju, potem pa se je 3. januarja 1990 predal, tako da so ga prepeljali v Ameriko, kjer so ga obsodili na 40 let)... da je treba v Panami "restavrirati demokracijo" (ki je v Panami nikoli ni bilo - Panama je bila ves čas ameriška kolonija)... in seveda - da bo invazija na Panamo le "kirurška operacija". Da je ameriška invazija na Panamo - sicer največja ameriška vojaška operacija po vietnamski vojni - predstavljala hudo kršitev mednarodnega prava, se razume samo po sebi. Pravne osnove za vojaški napad ni bilo. Tako kot je ni bilo pri napadu na Irak. Richard Perle, veliki jastreb Pentagona, je nedavno oznanil, da je bilo mednarodno pravo pri invaziji na Irak le v napoto. In kot da ne bi bilo že to dovolj, je ameriška invazija na Panamo predstavljala tudi grobo kršitev ženevske konvencije - ameriška letala so divje bombardirala civilna poslopja, tako da je umrlo mnogo civilistov. Jasno, tako kot v Iraku tudi v Panami ameriške oblasti niso štele mrtvih civilistov... ee, kolateralne škode, toda po ocenah nekaterih humanitarnih organizacij naj bi umrlo nekaj tisoč civilistov. John Bolton, veliki jastreb in atomski ideolog ameriškega zunanjega ministrstva, znan po tem, da je skušal na vsak način minirati Mednarodno kazensko sodišče, je nedavno na vprašanje, koliko je bilo civilnih žrtev v Iraku, odgovoril: "Menim, da Američane skrbijo predvsem ameriške žrtve. Ne vem, koliko iraških civilistov je umrlo. Toda lahko vam zagotovim, da gre za skrajni minimum, ki je še mogoč v sodobni vojni." Podobne odgovore so ameriške oblasti dajale po "kirurški" operaciji Paname: koga briga, koliko je bilo žrtev - sploh pa, če so žrtve že ravno bile, potem so bile absolutno minimalne. Toda po Panami so se ob bombnikih rolali tudi tanki in najnovejša, tajna, še ne testirana high-tech orožja. Nekatera naselja, recimo El Chorillo, so zgorela do tal. Več kot 20.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. In ja, "osvoboditvi" je sledilo masivno ropanje trgovin, ki ga je ameriška vojska mirno tolerirala. Toda ironično, ameriška "kirurška" operacija je bila tako "pravična", da posnetkov te invazije zlepa ne boste videli - ameriška vojska je namreč kakršnokoli snemanje strogo prepovedala in blokirala, vse posnete materiale pa je takoj zaplenila. Na licu mesta.

Body bags

Med invazijo na Panamo je umrlo tudi 23 ameriških vojakov. In tu se absurdi šele začnejo - bušistični absurdi, ja, bušizmi. Pazite: ko so trupla ameriških vojakov prepeljali v Ameriko, so jih sprejeli in pokopali z vsemi vojaškimi častmi - pač kot padle heroje. Jasno, televizije so repatriacijo, vrnitev trupel v domovino, prenašale v živo, niso pa omenjale, da so ameriški fantje padli v groteskni, nesmiselni in povsem nepotrebni vojni. Vem, kaj se sprašujete: je Bush starejši, vrhovni komandant ameriških oboroženih sil, pričakal trupla svojih junakov - trupla fantov, ki so umrli v njegovi vojni? Ne! Ni jih pričakal! Daleč od tega. Še huje, bil je tako daleč stran, kot je bilo mogoče. Specifično: medtem ko so televizije iz Dovra prenašale vrnitev trupel v domovino, se je Bush v Beli hiši bebavo kremžil pred reporterji in jim kazal, da ga boli vrat. Huh, šit, zaležal sem se! Jebeni heksenšus! Bush je hotel reči: trupel padlih herojev nisem pričakal zato, ker me boli vrat! Au-va! Si mislite: fantje so umrli za Busha - Bush pa se jim ni mogel pokloniti, ker je bil preveč zaseden z bolečinami v vratu!

Kaj je bilo to? Točno, to je bil bušizem - in to najhujše in najbolj primitivne sorte! A tu se zgodba še ne konča - na Bushevo žalost. Televizije so namreč ekran razcepile, tako da so lahko ljudje na eni strani ekrana gledali, kako v Dovru (Delaware), kjer je centralna vojaška mrtvašnica, izkrcavajo trupla padlih vojakov, na drugi strani ekrana pa, kako predsednika Busha v Beli hiši trgajo, zvijajo in kremžijo bolečine v vratu. Au-va! Bush se je osmešil. In to tako zelo, da je ponorel. Bolje rečeno, ker da družina Bush veliko na "retaliacijo", se je medijem takoj maščeval - prepovedal je snemanje repatriacijskih ceremonij. Skratka, mediji niso imeli več vstopa v Dover, kjer že tradicionalno izkrcajo trupla padlih ameriških vojakov in kjer se potem že tradicionalno odvrtijo tudi repatriacijske ceremonije. No, z leti - še zlasti po Bushevem padcu - se je to spremenilo: prepoved ni bila sicer nikoli uradno preklicana, toda Bill Clinton je vedno poskrbel, da so njegovo prisotnost na repatriacijskih ceremonijah ujele tudi TV kamere. Padle vojake je vedno pričakal - in medijev ni odganjal. Za razliko od malega Busha, ki je medije spet odgnal iz Dovra - Pentagon, ki svojim vojaškim operacijam pritika nacistične vzdevke (Iron Hammer = Eisenhammer), je pred začetkom iraške vojne sklenil, da se repatriacijskih ceremonij ne bo snemalo. Bolje rečeno: mali Bush je sklenil, da bo spoštoval ukaz svojega očeta.

Saj veste, kako je z malim Ojdipom... ee, malim Bushem - z očetom hoče vedno za vsako ceno izenačiti. Ali pa ga celo nadkriliti. Ja, mali Bush je sklenil, da bo šel do konca. Kot veste, je do sedaj v Iraku padlo že okrog 430 ameriških vojakov. Štiri-sto-trideset!! In naj vas le spomnim, koliko vojaških pogrebov se je udeležil Bush, vrhovni komandant ameriških oboroženih sil: nobenega! Niti enega samega! Mali Bush se ni poklonil niti enemu vojaku, ki je umrl v njegovi privatni vojni. Tudi ranjenih vojakov ni obiskal. Nič, Bush, ki ga je očka v času vietnamske vojne rešil pred odhodom v Vietnam, mirno, arogantno in mevžasto abstinira. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da v Iraku ne umirajo ameriški fantje. Kot da ni Dover poln ameriških trupel - in kot da ni Dover ena sama dolga, žalostna, agonična, tragična repatriacijska ceremonija. Še huje, Bush ameriških žrtev v Iraku ne komentira. Ne, o padlih ameriških vojakih ni do sedaj niti pisnil. No comment.

Bush se noče slikati s trupli ameriških vojakov. Rekli boste: ah, gotovo bi mu šlo na bruhanje - njegovo srce je prešibko! Vsekakor, ker gre za človeka, ki ga je skoraj pokopala slana prestica, si lahko le mislimo, kako bi se onesveščal šele v Dovru, ki ni le risanka. Toda to je le kaplja resnice - Bush se noče slikati z mrtvimi še iz dveh bolj krucialnih razlogov. Prvič, Bush noče nacije vznemirjati z vojnimi žrtvami, bolje rečeno, nacije noče opozarjati na to, da v Iraku umirajo ameriški vojaki. Posnetki iz Iraka izgledajo rahlo distancirano, irealno, celo fiktivno, filmsko - Bush med krstami in spomeniki pa bi izgledal preveč morasto in preveč realno. Kar bi ljudi podžgalo proti vojni. Zato se noče slikati niti z materami padlih vojakov. In drugič, Bush noče imeti nič z vojnimi žrtvami - ja, noče, da bi se ga povezovalo z mrtvimi, z žrtvami, s padlimi ameriškimi vojaki. On nima nič s tem! Ni kriv! Ne, noben ameriški predsednik še ni pokazal toliko prezira do padlih vojakov.

In potem: Surprise! Bush je 27. novembra, na zahvalni dan, 600 ameriških vojakov v Bagdadu presenetil z obiskom. V džeketu I. oklepne divizije je na hitro vletel v menzo, na hitro nafutral vojake in na hitro odletel - in nihče ni imel pojma, da prihaja v Bagdad. Bushev let je bil tajna operacija, najstrožja vojaška skrivnost - če bi kaj pricurljalo v javnost, bi se letalo takoj obrnilo nazaj. Da je bil v Bagdadu, je javnost izvedela šele v trenutku, ko je letalo že drvelo nazaj v Ameriko. Ergo: Bush je v Irak pripotoval skrivoma... v Iraku se je skrival... in tudi domov je odpotoval skrivoma. To, da se je moral tako skrivati, pomeni dvoje: prvič, da je v Iraku res hudo, in drugič, da lahko Busha rešijo le še tovrstni PR spektakli. Še huje, mediji so medtem poročali, da večerja na svojem teksaškem ranču. Ergo: medije - in nacijo! - je zavedel, da bi si na zahvalni dan, ko je nacija doma, pred TV ekrani, popravil imidž in dvignil ratinge! V Irak je vletel le zato, da bi lahko marketingarji republikanske stranke posneli material, ki ga bodo rolali med predvolilno kampanjo. Vojaki, živi mrliči, so bili presenečeni. Vprašanje le, zakaj: ker jim je nedavno blokiral povišanje plač, ker je vojnim veteranom nedavno ukinil nekatere dodatke ali pa ker so samo novembra izgubili 75 tovarišev, ki se jim ni hotel niti pokloniti?