gruzija / Žametna revolucija?

"Osebno menim, da dogodkov v Gruziji ne moremo imenovati 'žametna revolucija'. Prvič, tam ni bilo revolucije, in drugič, kaj šele, da bi bila žametna," je na tiskovni konferenci po razburljivih dogodkih v Gruziji dejal ruski zunanji minister Igor Ivanov. "Zamenjala se je oblast in menim, da oblika in okoliščine zamenjave ne morejo zadovoljiti nikogar," je še dodal.

Pri tem se je stol gruzijskega predsednika, ki naj bi ga bile razjarjene množice pred televizijskimi kamerami sežgale kot simbol nepravične oblasti, v resnici izkazal za kos pohištva s hodnika predsedniške rezidence. Pravi predsednikov stol je zasedla 39-letna predsednica parlamenta Nina Burdžanadze, ki je sporočila, da bodo v državi v 45 dneh izpeljali parlamentarne in predsedniške volitve. Vršilka dolžnosti predsednika je prejšnji teden še dejala, da bo edini predsedniški kandidat iz najmočnejše stranke Nacionalno gibanje, katere članica je tudi sama, Mihail Saahašvili. Med drugim človek, ki je nekoč javno dejal, da mu godi, da se je rodil na isti dan kot njegov rojak Josip Stalin - 21. decembra. Mihail je še zatrdil, da represije sicer ne bo, a je ta trenutek kot še nikoli do zdaj pomembno ohranjanje družbenega reda in namignil, da se v Gruziji pripravlja vojaški prevrat.

Gruzija je tako zdaj pred demokratičnimi volitvami. A kandidiranje, v rekordno kratkem času je enako čudežu, ki ga je sposoben le Mihail Saahašvili. Rok za prijavo so namreč skrajšali, češ da je 45 dni po predsednikovem odstopu ravno pravoslavni božič. Zato bodo volitve ne 7., ampak 4. januarja 2004. Poleg Mihaila je tudi nekdanji vodja gruzijske KGB, sporočil, da bi rad kandidiral in da se zato namerava vrniti v domovino, toda tam še nihče ni preklical za njim razpisane tiralice. V Tbilisiju je bil Igor Georgadze namreč obtožen atentata na Edvarda Ševardnadzeja. Medtem se je 75-letni nekdanji predsednik vrnil na delovno mesto v spremstvu varnostnikov, v dveh urah pospravil osebne stvari in novinarjem zagotovil, da ne misli zapustiti domovine.

Ševarnadze, zadnji sovjetski zunanji minister, se je v rodno Gruzijo vrnil po državnem udaru leta 1992. Z vrnitvijo je sklenil svoj življenjski krog - saj je državo, ki ji je predsedoval zadnje desetletje, v davnih sovjetskih časih upravljal kot prvi sekretar centralnega komiteja Komunistične partije, in to dolgih trinajst let. S tega položaja ga je v veliko politiko popeljal Leonid Brežnjev. Ob Gorbačovu je dobil vzdevke sivi lisjak, eden od arhitektov perestrojke, golob miru, mister da. Ko je padel Berlinski zid, je svet ploskal tudi njemu. Tako niti ni presenetljivo, da je po incidentu v parlamentu in "prostovoljnem" odstopu Nemčija Ševardnadzeju takoj ponudila politično zatočišče.

Očitno Ševardnadze ni zastonj dobil laskavih vzdevkov. Kajti ne glede na stare grehe, atentate itd. je celo desetletje ohranjal ravnotežje v "banana" republiki, ki je nevarno majala interese Rusije in ZDA. Tako že celo večnost trajajo napeti odnosi z ruskimi oblastmi zaradi Pankinske soteske, kjer naj bi po terorističnih napadih počivali čečenski uporniki in ruski politični komentatorji imajo že davno za pravo gruzijsko zunanje ministrstvo veleposlaništvo ZDA. Vendarle ruska državna podjetja Gruziji še vedno niso izklopila elektrike in plina, čeprav že dolgo ni več sposobna plačevati izstavljenih računov. Ruski zunanji minister Ivanov pa je še vedno podpiral Ševardnadzeja, tudi ko so mu radodarni Američani obrnili hrbet z očitkom, da so bile parlamentarne volitve goljufija.

ZDA so Gruziji v času Ševardnadzejevega predsednikovanja odobrile več kot poldrugo milijardo dolarjev, a se je denar porazgubil v žepih administracije. "Že v letih 1972-1984 je Ševardnadze izkoreninil začetke gruzijskega podjetništva. Že tedaj mu je uspelo ustvariti novo vrsto biznisa - državne službe," pojasnjuje Badri Kutelia, 52-letni doktor filozofije in sodelavec inštituta za sociologijo na ruski akademiji. Skupaj z gruzijskimi demografi in sociologi je v posebni raziskavi ugotovil, da je v enajstih letih samostojnosti Gruzije državo zapustilo okrog 1.362.300 ljudi."Prvi val emigracije po Ševardnadzejevi vrnitvi je bil političen in je bil povezan z represijo nad političnimi tekmeci. Toda kasneje so eden glavnih razlogov za emigracijo postale čedalje slabše gospodarske razmere," pravi Kutelia. Zaradi pomanjkanja naravnih bogastev, kot sta nafta, plin itd., je Gruzija prava "banana" republika. Bila pa je v Sovjetski zvezi največji pridelovalec čaja. Gruzijski čaj, ki ga na Zahodu iz razumljivih razlogov imenujejo "ruski", je še danes, skupaj s pridelavo lovorja, z vinogradništvom in gojenjem citrusov, najpomembnejši vir dohodka. A tovarna za predelavo čaja v prestolnici ne dela.

Gruzija je že v srednjem veku veljala za zibelko kavkaških intelektualcev. Turki so, preden je Gruzija ob koncu 18. stoletja prišla pod pokroviteljstvo Rusije, kastrirane Gruzijce uvažali za opravljanje pisarniškega dela. Kasneje so gruzijske matere podarile svetu vrhunske umetnike, izobražencev pa je bilo v sovjetski Gruziji vedno veliko. Se morda tu skriva razlog, zakaj je prevrat v Gruziji potekal brez prelivanja krvi? Morda, čeprav denimo gruzijski režiser Georgij Gahokija meni, da se vojna v Gruziji šele začenja? Nekoč nepriznani republiki - območji Abhazije in Južne Osetije - sta tako rekoč avtonomni, neodvisni od Tbilisija in demonstrativno kažeta nezadovoljstvo z novo gruzijsko oblastjo. Ruski premier se je prejšnjo sredo že lotil pogovorov z vodjo Adžarije o poenostavljenju sistema pridobitve vizuma za prebivalce te avtonomne republike. Iz Kremlja pa je pricurljalo, da Rusija lahko spremeni odnos do prošenj Abhazije in Južne Osetije, ki zadevajo njuno priključitev (vrnitev) k Ruski federaciji.