Bo desnica izgubila?

Sarkozyjevo konservativno Združenje za ljudsko gibanje (Union pour le mouvement populaire, UMP) bo na letošnjih lokalnih volitvah močno poraženo; takšne so napovedi analitikov in medijev in tega se desnica vse bolj boji. Če se bodo napovedi uresničile, bodo volivci Sarkozyju primazali prvo in, žal, verjetno tudi zadnjo klofuto, preden jih bo država na predsedniških volitvah leta 2012 spet vprašala, kdo naj jih vodi prihodnjih pet let. Nekaj županov UMP, ki so se po Sarkozyjevi izvolitvi v sedlu počutili varnejši kot kjerkoli, bo moralo oditi, drugi preprosto ne bodo premagali protikandidatov, s tem se bodo znatno spremenila tudi razmerja znotraj UMP. Četudi se zdi kohabitacija med konservativnim predsednikom in večinsko konservativnim parlamentom komodna, skorajda idilična, lahko v resnici postane prava nočna mora: nekaj kritičnih poslancev UMP je že v prvih devetih mesecih dokazalo, da niso le vnaprej uglašen volilni aparat, ki bi se zgolj zaradi strankarske gorečnosti udeleževal sej in glasoval za v naglici spisane zakone svoje vlade. Sarkozy je takšen položaj v parlamentu in vladi nekajkrat že izkusil, tudi v medijih njegovi ljudje pogosto izražajo nestrinjanje in dvome v zvezi z ukrepi, ki jih izvaja, če pa bo UMP izgubila še več županov, bo moral s tem računati tudi v prihodnje. Volivci 37 mest z več kot sto tisoč prebivalci ne bodo, menijo poznavalci, tako zlahka kot navadno nagrajevali politike UMP in bodo svoje glasove raje namenili kandidatom sredinske stranke MoDem (Mouvement Démocratique, Demokratsko gibanje) Françoisa Bayrouja, socialistom, zelenim, celo skrajni Nacionalni fronti Jean-Marie Le Pena. UMP in njeni zavezniki se močno bojijo, da bodo izgubili Bordeaux, Marseille, Nico, Rouen, Toulouse in številna druga volilna okrožja. V 144 krajih z več kot štiri tisoč prebivalci je imela združena desnica doslej kakih 80 županov, levica le 60, a tudi tu se nakazujejo spremembe. Največji trn v peti v tej volilni zgodbi je Sarkozyju kajpak socialistični župan prestolnice Bertrand Delanoë, ki ga UMP poskuša zrušiti z vsemi sredstvi. Protikandidatka Françoise de Panafieu (UMP), županja 17. pariškega okrožja, ga obtožuje, da je iz Pariza naredil mrtvo in umazano mesto, v katerem je kljub kopici gospodarskih in upravnih subjektov brezposelnost večja od državnega povprečja. Obtožuje ga tudi, da se v Parizu ne gradi dovolj socialnih stanovanj, da mesto ne vlaga dovolj v posodobitev javnega prevoza in v cestno infrastrukturo. De Panafieujeva obljublja, da bo, če bo postala prva Parižanka, v prestolnico leta 2020 spet pripeljala svetovno razstavo, ki jo bo v šestih mesecih obiskalo celih 40 milijonov obiskovalcev z vsega sveta in ki bo dala mestu vnovičen zagon, ga umestila nazaj na seznam najpomembnejših svetovnih prestolnic. A javnomnenjske raziskave Delanoëju napovedujejo zmago, čeprav je prvi levičarski župan Pariza po pariški komuni, saj je mesto od leta 1871 vedno vodila desnica. Tudi leta 1977 je bil za župana izvoljen konservativni Jacques Chirac. Po 18-letni Chiracovi vladavini je Hôtel de Ville za šestletni mandat prevzel še desničarski, domnevno skorumpirani Jean Tiberi, potem pa so socialisti s tesno zmago leta 2001 dobili svojega "bu-bojevskega", buržujsko-boemskega župana, čeprav premožne četrti pregovorno volijo kandidate desnice. Verjetno je Sarkozy v že znanem bahavem slogu svojim bogatim prijateljem, v Parizu nastanjenim ladjarjem, hotelirjem, bankirjem, solastnikom Airbusa, Dassaulta in drugim sponzorjem, pri katerih preživlja zvezdniške počitnice, obljubil prav zmago desnice v prestolnici. A kot je videti tik pred volitvami, se je uštel, njihova brezkompromisna podpora bo po morebitnem neuspehu verjetno bolj zadržana.

Kandidati prikrivajo pripadnost

Francija je razdeljena na skoraj 37 tisoč občin, najmanjša ima le kakih 60 prebivalcev, svojega župana in mestno hišo. V nedeljskem prvem krogu lokalnih volitev bodo Francozi tako poleg 37 tisoč županov volili še na desettisoče svetnikov v kantonih, sestavnih enotah departmajev. Vsi ti ljudje so izvoljeni na neposrednih volitvah, njihov mandat traja šest let; ker so bile zadnje županske volitve leta 2001, bi morale biti naslednje že lani, vendar so jih zaradi izredno natrpanega urnika volitev v letu 2007 prestavili. Volivci na lokalnih volitvah praviloma volijo obraze in ne strank, letos naj bi bilo drugače: množično naj bi volili tiste, ki ne kandidirajo na listah UMP. Zdi se, da se Francozi naposled kesajo, ker so po majski izvolitvi Nicolasa Sarkozyja junija lani na parlamentarnih volitvah podelili mandat še umpjevski vladi, saj zdaj ni več nobenega dvoma, da bi bila konstruktivna levosredinska vlada ob tako svojeglavem populističnem predsedniku za "prenovo" Francije boljša rešitev. Ozračje pred volitvami je takšno, da so številni kandidati UMP svoje plakate z logotipom stranke zamenjali z nevtralnimi in si poskušajo pridobiti podporo volivcev bolj priljubljenih strank. Kampanja je ostra, Ségolene Royal in prvaki socialistov so na terenu že nekaj mesecev, njihove obtožbe so neusmiljene. Levica nasploh trdi, da Sarkozy za svoje akrobatske reforme nima podpore niti v svojih vrstah in da se je tako vživel v floskulo "rupture", da ni opazil, da njegova priljubljenost usiha. Slepo namreč ponavlja, da hoče biti "predsednik nove, sodobne Francije", najbolj pa "predsednik vseh Francozov". A prav tu se, kot kaže ta hip, najbolj moti. Kaj pa če Francija in njeni državljani niso tako presneto dovzetni za tisto, kar je novo in moderno? Večina tistih, ki ne podpirajo njegovega načina vladanja, je prepričana, da si bodo morali državljani po županskih volitvah krepko zategniti pasove, ker njegova fiskalna, ekonomska in socialna politika ne bo učinkovala tako, kot obljublja. Začelo naj bi se obdobje stagnacije, saj cene rastejo, plače pa zaostajajo; obdobje splošnih stavk, uporov proti vrsti ukrepov, morda spet nemirov, ki jih, kot vemo, v Franciji lahko sproži vsak nepriljubljen zakonski predlog. Država se je znašla v paradoksalnem položaju, ko konservativec izvaja na videz liberalne socialne reforme in levico obtožuje oholosti in zastarelih nazorov.

Sarkozy se je znašel pred prvo resno preizkušnjo, že po drugem krogu prihodnjo nedeljo bomo videli, kako jo bo odnesel. Njegovi nadaljnji koraki v pomladnih mesecih pa bodo pokazali, kaj se je iz te izkušnje naučil. Najglasnejši kritiki opominjajo, da so Francozi svoje kralje znali tudi obglavljati ...

Poklic: sin

Nepriljubljenost desnih kandidatov in nezadovoljstvo dobrega dela članstva UMP je pred dnevi okrepila še odločitev Sarkozyjevega sina Jeana, ki je napovedal kandidaturo za svetnika enega od 45 kantonov v generalnem svetu departmaja Hauts-de-Seine zahodno od Pariza. Enaindvajsetletni študent prava na Sorboni in amaterski gledališki igralec, predsednikov drugi sin iz zakona s prvo ženo italijansko-korziškega rodu Marie-Dominique Culioli, je sprva podpiral tesnega očetovega sodelavca in tiskovnega predstavnika Elizeja Davida Martinona za župana elitnega pariškega predmestja Neuilly-sur-Seine, kjer je pri 22 letih pred desetletji v politiko stopil tudi Sarkozy starejši. Ker se je Martinon v Neuilly preselil šele pred kratkim, mu javno mnenje ni bilo naklonjeno, Jean pa je obljubo, da ga bo podpiral "na smrt", nepričakovano prelomil in napovedal svojo listo s še dvema političnima zaveznikoma. Ob tem je arogantno zatrdil, da še nikoli v življenju ni prelomil nobene obljube. Četudi je povsem brez političnih izkušenj in starostni pogoj 21 let za svetniško kandidaturo izpolnjuje šele nekaj mesecev, sta njegova pretenciozna retorika in gestikulacija na moč podobni očetovi: "Prišel je trenutek, da se zavežem služiti mestu, ki ga zelo dobro poznam in na katerega sem globoko in iskreno navezan. Želim biti koristen, prepričan sem, da lahko dokažem marsikaj, za vse pa bom prevzel odgovornost." Ker je očetu tudi sicer neverjetno podoben, ustvarjalci priljubljene satirične televizijske oddaje Les Guignols de l'Info (Pavlihe iz dnevnih novic) zanj uporabljajo kar očetovo lutko, ki so ji dodali šop svetlih las.

Povsem jasno in docela neopravičljivo je, da predsednik svojemu sinu, ki ga v sorbonskih predavalnicah varujejo telesni stražarji, na široko gleda skozi prste, saj se mu je ta na nekem frakcijskem zborovanju predrzno postavil po robu tako, da je proti uradnemu kandidatu UMP za župana Neuillyja v kandidaturo prepričal nekdanjega kandidata za položaj, na katerega zdaj meri sam. Ožji Sarkozyjevi sodelavci odločitve sicer niso smeli komentirati, članstvo UMP pa je zgroženo in prepričano, da ta poteza le še zmanjšuje ugled in možnosti UMP na volitvah. Ker predsednik rad uporablja besedi tveganje in odgovornost, je Jeanu svetoval le, naj ostane, kdor je, in naj prevzame politično odgovornost za svoja dejanja. Zaslepljen z bleščečim vzponom politika, ki je pri 28 letih postal župan Neuillyja, pri 34 poslanec, pri 38 minister in pri 52 predsednik republike, je Jean peščico svojih privržencev pozval, naj ostanejo, kar so bili doslej, namreč sarkozisti. Kljub poprejšnjemu glasnemu odobravanju po tej izjavi ni požel nobenega aplavza več.

Polomija v odstotkih

Četudi Sarkozy na vsakem koraku razglaša, kaj vse je vladajoča garnitura že naredila, se javnost z njegovim mnenjem ne strinja: javnomnenjske ankete pričajo, da le 20 odstotkov vprašanih podpira Fillonovo vlado, da jih skoraj 90 odstotkov ne verjame v uspeh Sarkozyjevega programa za priseljenske predmestne četrti, da jih 70 odstotkov ne odobrava ratifikacije lizbonske pogodbe brez referenduma, da jih 70 odstotkov za pariškega župana podpira dosedanjega župana, da se jih kar 75 odstotkov ne strinja s Sarkozyjevo politiko, da jih 44 odstotkov ne podpira nobenega vladnega ministra, da jih 75 odstotkov ne verjame, da je Sarkozy sposoben izboljšati kupno moč sodržavljanov, da se jih 66 odstotkov ne strinja s kandidaturo nekaterih članov vlade na lokalnih volitvah ... Če jim dodamo še 68 odstotkov tistih, ki ne odobravajo, da si je predsednik republike zvišal plačo z 8300 na 19.000 evrov na mesec, 79 odstotkov tistih, ki nasprotujejo trikratnemu zvišanju proračuna Elizeja, 57 odstotkov tistih, ki ne verjamejo, da je država na poti izboljšanja gospodarskega položaja, in nazadnje 89 odstotkov tistih, ki ne verjamejo, da si bo predsednik s poroko z Brunijevo povrnil priljubljenost ..., je očitno, da če bi bile predsedniške volitve pojutrišnjem, ne bi imel resnih možnosti.