Anonimneži

V ZRJ se sedaj govori o volitvah in ničemer drugem. Se pravi o Slobi, Koštunici in nekom, ki nobenega od teh dveh ne mara. O Otporu. Njihov, kot mu sami pravijo glavni štab na Knez Mihajlovi, je zasebno trisobno stanovanje: v eni sobi sprejemna pisarna s folmularjem za pristop k Otporu na mizi, pisarna z računalnikom in sejna soba. Vse študentsko razsuto, posode ne pomiva nihče, ješ kjerkoli, pod mizo je privezan nikogaršnji pes, na stolu spi šestletna punčka, njena mati pa piše obvestilo javnosti za Otporovo humanitarno akcijo. Očitno je, da se gredo punce in fantje neko pravo malo revolucijo.

Problem ob vstopu je, da ne veš, na koga bi se obrnil. Mladina, stara od 19 do 26 let, sedi v pisarni, eden zvija tobak, drugi dviguje telefon, tretji kuha kavo. Vse sproščeno, kot da to ne bi bili ljudje, na katere je Milošević odprl krvoločni lov.

Prijazno me sprejmejo, izpolnijo mi vsako željo, dobim majico, vrečo vžigalic in odličnega sogovornika. Ivan Marović, šestindvajsetletni absolvent strojništva, mi je v dvournem pogovoru ponosno odgovarjal na vprašanja. Ne vem zakaj, toda ko sva odšla iz gostilne in za tri viljamovke in tri piva plačala 10 DEM, sem bil prepričan, da bo Otpor postal kult boja proti Miloševiću. Kdo drug pa - mirni Koštunica ali smešni Drašković?

Kako je nastalo gibanje Otpor?

Vse se je začelo leta 1998, ko je Holbrook grozil z bombardiranjem. Zahod je grozil Miloševiću, Milošević pa demokratični javnosti Srbije. Pritiske Zahoda je Milošević vračal s pritiski na vse, kar je bilo v Srbiji normalno. Tako je v letu kosovske krize Miloševič z ekipo sprejel dva zakona, zakon o univerzi in zakon o informiranju. S tem je prevzel oblast nad univerzo, ki je leta organizirala največ uporov proti režimu. Prevzel pa je tudi nadzor nad neodvisnimi mediji, ker mu pač ni ustrezalo to, kar so določeni mediji pisali. Na univerzi so se začele dogajati norosti, npr. dekan Filozofske fakultete je imel idejo, da so vsi tisti, ki govorijo štokavsko, Srbi, Ante Pavelić je tako postal Srb. Tisti, ki govorijo čakavsko, so Hrvati, medtem ko so bili vsi kajkavci po njegovem Slovenci. S tem je bilo veliko hrvaških pisateljev enostavno pripisanih k srbski književnosti. Kot odgovor na vse to se je pojavil Otpor.

Kako velika skupina ljudi je bila takrat Otpor?

To je bila majhna skupina ljudi. Sestavljali sta jo dve osnovni skupini: prva so bili udeleženci študentskega protesta 96/97, ki se z njegovim neuspehom niso mogli sprijazniti, utehe pa niso našli v nobeni obstoječi politični opciji. Druga skupina so bili razni pripadniki strankarskih podmladkov, ki niso bili več zadovoljni z delovanjem svojih strank.

In zakaj ste si za simbol izbrali ravno stisnjeno pest?

Stisnjena pest simbolizira enotnost Otpora v obrambi pred represijo. Vsak prst zase je poseben, vsak zase drugačen, toda le ko so skupaj, so dovolj močni, da se lahko ubranijo.

Kaj štejete za prvo akcijo Otpora?

To je bilo sprejanje stisnjenih pesti po Beogradu. Tam nekje oktobra novembra 1998. Takrat je policija aretirala štiri ljudi, ki so zaradi sprejanja v zaporu odsedeli deset dni. S tem incidentom je Otpor prestopil meje študentskega gibanja. Veran Matić se je na podelitvi MTV-jevih nagrad pojavil v majici s stisnjeno pestjo in Slavko Čuruvija je v Nedeljnem Telegrafu objavil naš letak. Takrat so Nedeljni Telegraf tudi prepovedali.

Je bil Čuruvija član Otpora?

Ne, ni bil član Otpora, bil pa je v zelo dobrih odnosih z nami.

Kako je raslo članstvo Otpora?

V času pred Natovimi napadi smo bili smešna skupinica okoli dvesto ljudi. Po napadu, nekje pred zimo leta 99, smo prišli do številke 1000. Z novim letom smo se razširili v približno dvajset mest in imeli okoli 3000 članov. Na našem kongresu februarja smo bili v 75 mestih in imeli okoli 5000 članov. Zdaj imamo sedeže v okoli 75 mestih in štejemo 80.000 članov.

Vsi študentski punti v teh desetih letih so bili doslej bolj ali manj uspešno utišani. Zakaj misliš, da bo Otpor preživel?

Predvsem dve stvari se razlikujeta od prejšnjih študentskih protestov. Prvič, ni elitizma. Ne izpostavljamo tega, da smo študentje, začeli smo nekaj, čemur lahko rečemu populizem. Naše parole niso visokošolsko onanirajoče besede, temveč preprosti stavki kot npr. Otpor do pobede, Narod je Otpor, Gotov je, Jer volim Srbiju ... Leta 1996 smo se zbirali na fakultetah, na posebnih sestankih so študentje med seboj komunicirali, sedaj tega ne delamo več. Sporočila želimo širiti med ljudi, ki niso na univerzi. Iz prostorov univerze smo se odpravili v manjša mesta, v vasi. Druga boljša stvar pa je ta, da nimamo vodje. Vodjo lahko režim zlahka podkupi, osmeši, poniža, tudi izsiljuje ali ubije. Če vodje ni, se dajo v prvi plan simboli in ideja, ki jo ta simbol pooseblja. Potem je to zelo težak teren za oblast. Proti ideji se ne morejo boriti, simbola ne morejo diskreditirati. Zgodilo se nam je že, da je naš bolj znani aktivist prešel v eno od opozicijskih strank. Sreča, da formalno ni bil lider, če bi bil, bi bili mogoče ljudje razočarani in v nas ne bi verjeli. Tako pa kdorkoli odide, Otpor ostaja.

Kakšen je formalnopravni status Otpora?

Nismo registrirani, čeprav obstajamo od leta 1998. Kot društvo občanov smo se želeli registrirati maja 1999. Prošnjo za registracijo smo vložili v zvezno pravno ministrstvo. Na prošnji z več tisoč podpisi so bila tudi bolj znana srbska imena, npr. Neda Arnerić, Duško Kovačević in Vida Ognjenović. Prošnja je bila zavrnjena s skrajno neumno in in nesmiselno obrazložitvijo, češ da ne moremo biti registrirani zaradi govora Vuka Draškovića na Ravni Gori, ki je takrat pozival k vstaji, in govora Nenada Čanka na Trgu republike, ki je rekel, da bo gnoj obesil (misleč na Miloševića), če bo zgoljufal volitve. Niti Vuk Drašković niti Nenad Čanak nista aktivista Otpora, toda kaj češ, to je bila njihova obrazložitev. Mislim, da se je oblast ustrašila, da bi mi pozneje kandidirali na volitvah. Saj veš: Bolje sprečiti, nego lečiti.

Koliko časa že traja ta organizirana represija proti vam?

Tam nekje od novega leta. Prelomni dogodek je bilo praznovanje pravoslavnega novega leta.To je bil naš prvi večji zbor. Na njem ni bilo veselice, nasprotno, opolnoči smo ljudem razložili, da je Srbija v stanju, v kakršnem je, in da zaradi tega ni razloga za slavje. Ljudem smo rekli, naj se mirno razidejo, naj dajo prst na čelo, da se to, kar se je zgodilo, nikoli več ne ponovi. Ljudje so se brez izjeme razšli, in to je bil za oblast šok. Potem se je začela kampanja proti nam. Najprej so nas prek medijev obdolžili, da smo tuji plačanci, teroristi, na koncu so šli tako daleč, da so nas bremenili umora Boška Peroševića. Po tem je sledila še akcija aretacij, doslej jih je bilo že kakih 2000.

Misliš, da je ta pritisk posledica strahu oblasti pred Otporom?

Ja, toda vsi njihovi poskusi so kontraproduktivni. V medijih nas opisujejo kot fašiste, teroriste. Pametneje bi bilo, da nas opišejo kot mularijo, ki se noče učiti, ampak se po ulicah zajebava. Mogoče bi to še kdo verjel, ne pa da smo teroristi in fašisti. V samem SPS-u obstaja prepričanje, da smo organizirani podobno kot ZKMJ, da nas nihče ne more razkrinkati, da se nihče ne more infiltrirati, da smo dobro organizirani in zelo nevarni. Prav bojijo se nas. (smeh)

Koga in kje policija aretira?

Aretirajo vse ljudi, ki so pri določeni akciji navzoči. Ne vem ... ko delimo letake, ko lepimo plakate, med našimi performansi. Pridejo in aretirajo vse. Če pa že vedo za točno ime nekoga, pridejo na dom in ga odpeljejo na postajo. Tam jih zadržijo na informativnem pogovoru ... Sprašujejo, kdo nas financira, kdo je šef, kdo je povezava z Beogradom, kdo nam daje ukaze ...

Kakšni so odgovori?

Vedno isti. Financiramo se s prostovoljnimi prispevki in nimamo šefa. Vsak postreže s tema odgovoroma, ker je to resnica in ne zato, ker bi znali lagati.

Nasilja na policijskih postajah potem ni?

Nasilja na postaji ni, bili so neki incidenti, ko je policija tepla ljudi. Takrat so se opravičevali. Veš, na policiji obstaja sloj ljudi, predvsem tistih na višjih položajih, ki si želijo imeti mirno penzijo in svojega imena nikakor nočejo povezovati s pretepi otrok za časa Miloševića. Zavedajo se, da se bodo stvari jutri spremenile in da je možno, da se vrnem na policijo in vprašam policista: "Ej, što si ti mene tuko?"

Kaj pa nasilje na shodih, v Sloveniji smo videli posnetke hladnokrvnega pretepanja s strani policije?

Tisto je čisto druga stvar. Na demonstracije pridejo interventne brigade. To so zveri, pretepejo tistega, ki jim pride pod roke. 9. novembra je policija na Otporovem shodu zaprla ulico. Ko smo se hoteli raziti in umakniti, so nas napadli. Seveda je prišlo do pretepa.

Baje se na vaših shodih tepejo predvsem delije.

Ja, zvezdaši imajo rdeče zastave z belo pestjo. Ena tudi visi na naši pisarni na Knez Mihajlovi. Delije so večkrat javno povedali, da so proti oblasti in da se radi tepejo s policijo. Njihovi vodje niso člani Otpora, nekaj članov pa je. Skupaj se borimo proti Miloševiću.

In kakšna je reakcija vodstva na hladnokrvna pretepanja svojih privržencev?

Vemo, kaj je vzrok tega, vemo, da policija tega ne dela na svojo roko. Niso si sami izmisli tega, da nas morajo loviti. Vemo, da je tak ukaz, in vemo, od kod ta ukaz prihaja. Zato smo se najbolj osredotočili na Miloševića. Večkrat smo povedali, da nismo v vojni s policijo, in brez ukaza nas nikoli ne tepejo. Ko smo šli 14. aprila peš iz Novega Sada v Beograd, je policija varovala našo kolono. Ko so npr. prišli privrženci Šešlja in nas poskušali kamenjati, jih je policija aretirala.

Zakaj ste šli peš iz Novega Sada v Beograd?

Toliko smo prepešačili z namenom, da opoziciji povemo, da smo ji pripravljeni pomagati v boju proti Miloševiću, v primeru, da stvar zajebejo, pa smo jim povedali, da se bomo sprehajali tudi pod njihovim oknom. Saj veš tista parola: Ko izda - pizda.

Kakšni so vaši odnosi z opozicijo?

Naravnost jim povemo, da niso ravno bajni in da je edini razlog, zakaj jih podpiramo, ta, da nimamo dovolj časa za ustvarjanje nove opozicije. Zato je to edina opozicija, ki jo imamo. Opozicijo jemljemo kot sredstvo za odstavljanje Miloševića. Mnogokrat smo jim že povedali, da bo takrat, ko oni pridejo na oblast, našega sodelovanja konec. Oni bodo nova oblast, ki jo bomo opazovali in jo ob napakah strogo kritizirali.

Z opozicijske strani sta kandidata dva. Katerega vi predlagate svojim privržencem?

Volili bomo tistega, ki ima največ možnosti, da zmaga. Vsak od nas bo volil tistega, za kogar misli, da lahko ogrozi Miloševića. Za to so ljudje dovolj pametni. Glavno je, da pridejo na volitve.

In to je očitno Vojislav Koštunica.

Poglej, naši glavni kampanji sta dve. Ena proti Miloševiću in druga, ki opogumlja ljudi, za obisk volišč. Najbrž nam ni treba še predlagati predsedniških kandidatov, nekaj lahko naredi tudi ta opozicija.

In če zmaga opozicija, ali boste obdržali ime Otpor? Se boste imeli še čemu upirati?

Naše ime ostaja isto. Politiki iz opozicije so produkt enega režima. Mi nismo "otpor" Miloševiću, ampak celotnemu načinu življenja in razmišljanja na tem območju. Kot Otpor bomo obstajali, dokler se zadnja sled te oblasti ne izbriše.

Vas bo opozicija legalizirala?

Morala nas bo legalizirati, o tem ni dvoma. Ali pa bomo društvo državljanov s podobnimi prepričanji ali kaj drugega, o tem še nismo razmišljali. V Otporu nas je malo takih, ki se spominjamo časa pred Miloševićem. Ne vemo, kako se sploh dela brez Miloševića.

Ste z opozicijo ob morebitni zmagi naredili kakšen deal, ki vam bo poplačal vso pomoč?

Ne, vse, kar delamo, delamo z željo, da zrušimo Miloševića. Ne bomo dobili nobenega poslanskega mesta, nobenega denarja. Z njimi bodo tekle razprave, ko Milošević odide. Vzrok za tako veliko angažiranje je le v boju proti Miloševiću, tega ne delamo zaradi simpatiziranja z opozicijo. Vse, kar delamo, delamo zase in za svojo prihodnost.

Iz česa vse sta sestavljeni vaši prej omenjeni kampanji?

Delimo različen material, vžigalice, letake, lepimo plakate, rišemo grafite po mestu. V sedmih dneh smo porabili štiristo avtolakov, posprejano je vse mesto. V soseskah organiziramo mini kino predstave, kjer se okoli 200 ljudem prikaže film Nevažni junaci režiserja Gorana Markovića. To je film o ljudeh, ki niso politično aktivni, a se vseeno na ta ali oni način borijo proti Miloševiću. Kmalu bomo začeli tudi s serijo mini mitingov, kjer naj bi otporaš po Beogradu hodil s pručko, in ko bi videl skupino okoli deset ljudi, npr. na avtobusni postaji ali v vrsti za kruh, bi stopil na pručko in povedal dveminutni govor. Tu so še razstave, projekcije filmov, literarni večeri. Delamo tudi kampanjo od vrat do vrat, kjer v resnici hodimo od vrat do vrat in obiskujemo ljudi. Pozvonimo, vprašamo, ali se bodo udeležili volitev, damo jim svoje gradivo in jim povemo, da bi bilo dobro, da se volitev udeležijo in da volijo proti Miloševiću.

Kakšen je odziv ljudi, ko vas zagledajo pred vrati?

Od občine do občine drugače. Globalno gledano precej dober. Resda se zgodi, da pozvoniš, in ko se predstaviš, ti rečejo: "Marš napolje!" Dogaja se tudi, da se ljudje bojijo odpreti vrata, ko slišijo, kdo smo. Večinoma pa so ljudje prijazni, odprejo vrata, in ko slišijo, kdo smo, nas povabijo na pijačo. Jaz sem že prepričal šest ljudi, da se udeležijo volitev. Vsak član Otpora bi moral za Miloševićev poraz prepričati enajst ljudi.

Toda po manjših mestih prevladuje velik strah, ljudje ne priporočajo nositi kakršnegakoli vašega znaka.

Ja, Milošević je z vsem temi aretacijami ljudi dodobra prestrašil. Mi poskušamo ljudi opogumiti vsaj do te mere, da pridejo na volitve. Pa saj nihče ne bo gledal, kaj bo kdo obkrožil, za udeležitev volitev res ni treba veliko poguma.

Verjameš v zmago opozicije na volitvah?

Verjamem v našo zmago; če bi bila vsa stvar le v rokah opozicije, v zmago najbrž ne bi verjel. Ker pa smo se mi tako angažirali, verjamem, da bomo zmagali. Zato tudi imamo slogan Otpor do pobjede. Ne priznavamo poraza, od začetka delamo ofenzivno, nismo še doživeli poraza. Doživeli smo represijo, grozne pritiske, toda nič od tega ni obrodilo sadežev. Vedno se je oblast morala sprijazniti z dejstvom, da smo preživeli in da smo že močnejši.

Kaj pa če Milošević spet zmaga?

Delali bomo točno to, kar smo delali doslej. In to vse do tedaj, dokler ga ne zrušimo. Delamo veliko mrežo ljudi, ki bo sposobna izvajati močan pritisk na oblast.

povezava