Prej črno, zdaj belo

Sedem dni po srbski oktobrski revoluciji, ki je tokrat ni vodil tovariš Lenin, čeprav je njegov duh tu živ in zdrav, hvala, ker ste vprašali, se je to, kar danes razumemo pod državo Srbijo, spremenilo v nekakšen postorgazmičen klimaks, ko se občutek zadovoljstva in sreče po obvezni cigareti umakne strahu in skrbem, ko je treba iluzijo zmage zamenjati s surovo realnostjo te ugonobljene, oropane, uničene in moralno zavožene države. To, da Slobodan Milošević ni več predsednik države in da je bil v borih nekaj urah zrušen sistem, s katerim so se Milošević in njegovi fanatiki toliko let ohranjali na oblasti, je spodkopalo jez, tako da zdaj prek njega kot hudournik dere vse, kar je bilo v organizmu oblasti gnilega polnih trinajst let. Hitrost in spretnost, s katerima se preoblačijo politični dresi, popolna izguba spomina na preteklost, mazohistična potreba, da se čez noč dokaže, da smo bili vsi od nekdaj demokrati in smo sovražili Miloševića, pričajo predvsem o odsotnosti kakršne koli etike; če gledate današnje srbske televizijske programe (tiste, ki so leta in leta bruhali sovraštvo in hujskali k vojni) ali berete časopise, ki so dobesedno v desetih minutah spremenili uredniško politiko, tako da je dovčerajšnji Simbol Srbske Nacionalne Biti (Milošević, se razume) danes postal Diktator in Monstrum (tako Politika) ..., se prepričate o neverjetnem obratu in začutite zadah kolektivnega bega v nasprotni tabor. Takšno mentalno preoblačenje se je seveda dogajalo v vseh državah vzhodnega bloka; po drugi svetovni vojni niste mogli najti Francoza, ki naj bi bil sodeloval z nemškim okupatorjem; Hrvati so nekaj podobnega doživeli pred desetimi meseci ob izgubi spomina v zvezi s HDZ ..., toda Srbija je prvak po količini likov, ki so bili resnično pristni fašisti (recimo novinarji Večernjih novosti), sedaj pa smo doživeli, da so prav ti ljudje demokrati vse do jajc in po Miloševiću pljuvajo in ga blatijo bolj od njegovih nasprotnikov.

Kje so vsi tisti Miloševićevi simpatizerji, njegovi biznismeni, kriminalci, paravojaške enote; kje so danes tisti upokojenci, ki so na mitingih s tresočimi se rokami držali Slobodanove slike in obljubljali, da Srbija ne bo šla nikoli v Evropo, saj že imamo Irak ali Kitajsko; kje so tisti strašni ministri, domoljubni intelektualci, ki so upravičevali Miloševićeve zločine, podpirali Radovana Karadžića, napravili vse, da nas prepričajo, da so Srbi eno in edino nebeško ljudstvo? Trinajst let paranoje, stalinistične propagande in nacionalistično-šovinistične retorike ... je bilo izničenih z revolucijo pred zvezno skupščino, ko je tudi zadnjemu bedaku postalo jasno, da je konec Miloševićeve dobe.

Post revolucionarni kaos

To, kar se danes dogaja v Srbiji, gotovo ni tisto, o čemer so revolucionarji ob kozarčku, ko so odnašali računalnike iz gorečega poslopja televizije ali nosili umetniške slike iz zvezne skupščine, morebiti razmišljali. Milošević je še vedno v Srbiji, še vedno poskuša okoli sebe zbrati partijske privržence, ki niso pobegnili v tujino ali se niso pridružili zmagovalcu; za 25. november je sklican izredni kongres Socialistične partije Srbije, pod pogojem, da bo do takrat v stranki ostalo dovolj delegatov za kongres. Občutek, da je Slobodan še med nami in da ni bil aretiran, postavljen pred sodišče ali izročen sodišču v Haagu, je paranoičen okvir številnih teorij o bližnjem vojaškem udaru. Strah še stopnjuje podatek, da načelnik generalštaba Nebojša Pavković ni bil in ne bo zamenjan, ne glede na vse, kar je ta Pavković, ko je bil Miloševićeva udarna politična pest v uniformi, počel vsa ta leta: grozil opoziciji, ustrahoval državljane, sodeloval v domoljubni norosti, katere posledica je bilo Natovo bombardiranje. V policiji, za katero se ne ve, kdo jo upravlja, vlada vsesplošno razsulo; policisti, ki so se pridružili demonstrantom, ne ubogajo več nadrejenih; policisti, ki še vedno verjamejo Miloševiću, molčijo in čakajo; večina policistov pa je zmedena, nič več ne vedo, kdo je njihov nasprotnik in kdo zaveznik. Kljub vsemu bo najtežavneje oblikovati novo zvezno in potem še novo republiško vlado; kaj pomagajo navdušene obljube Zahoda, da bomo dobili milijonsko pomoč, prepričevanja, da bo kapital kar drl v Srbijo ... , če sploh ni gotovo, kdo bo novi zvezni premier. Teoretična možnost, da vse ostane po starem, kot da se ni nič zgodilo, se skriva v nekakšni koaliciji med stranko Slobodana Miloševića, stranko Mire Marković in stranko (nekdanjega) premiera Momira Bulatovića; te tri skupine (Socialistična partija Srbije, Jugoslovanska levica in Socialistična ljudska stranka) v zveznem parlamentu po minulih volitvah dejansko imajo večino ... Toda že sama misel na to, da bodo kvazilevičarji znova zajahali Srbijo/Jugoslavijo, zadostuje, da se na ulicah spet zbere milijon ljudi; če bi se zgodilo kaj takega, se ne bi končalo samo z eno mrtvo žensko in več sto ranjenimi. Vzpostavitev izvedenske vlade je videti najrazumnejša rešitev, a ker Srbija zdaj ni v položaju, ko bi razum znala razlikovati od anarhije, lahko predvidevamo, da v prihodnjih tednih vso državo čaka strašna politična kriza, ki se lahko konča na različne krvave načine. Morali bi videti prizor pred poslopjem srbskega parlamenta po zasedanju republiške skupščine in sprejetju sklepa, da bodo republiške volitve konec decembra; demonstranti, večinoma študenti, so, nezadovoljni, ker parlament ni uradno razveljavil zakona o univerzi, pričakali Vojislava Šešlja in njegove radikale z žvižgi, kamenjem, gnilim krompirjem in zmerjavkami: "Fašist! Fašist!" Šešljevi telesni stražarji, ki so videti kot divje zveri, nabasane s steroidi, so izvlekli uzije in pištole, začeli streljati v zrak, malo je manjkalo, pa bi doživeli splošen pokol. Sprašujete po policiji? Policije ni!

Politično kresanje mnenj o nekakšni začasni srbski vladi, ki bi morala upravljati državo do decembrskih volitev, je prišlo v drugi plan ob Leninovem roparskem duhu, udejanjenem na srbski način; na vseh koncih se ustanavljajo krizni štabi, ki prevzemajo fakultete, radijske postaje, tovarne, bolnišnice, ministrstva, hotele, počitniške domove ... Številni med njimi delajo po navodilih Demokratične opozicije Srbije (DOS), marsikateri pa se lažno predstavljajo, nekdanji socialisti in julovci, recimo, ustanavljajo štabe in trdijo, da si prizadevajo za demokratične spremembe! Vse je mogoče, tovarna Galenika, ki jo je Miloševićev režim odvzel njenemu pravemu lastniku Milanu Paniću, je bila znova odvzeta; tokrat so delavci, zvesti Paniću, vstopili v tovarno, ugotovili, da je med njimi pravi lastnik, in konec!

Tisto, s čimer se Slovenci radi hvalijo - s pravno državo in spoštovanjem uradnih postopkov -, se je v Srbiji spremenilo v zmedo, ki jo je mogoče razumeti, ni pa je mogoče upravičiti. Diktatorsko, teroristično oblast zamenjevati z istimi sredstvi ni tisto, o čemer smo razmišljali; revanšizem, nujno potreben, kadar gre za prave zločince (nič čudnega, da so demonstranti pred kamerami tujih televizij tolkli po glavi, brcali in pustili pretepenega Dragoljuba Milanovića, generalnega direktorja Radio-televizije Srbije; to je najmanj, kar je ta Miloševićev hlapčič, odgovoren za hujskanje k vojni in širjenje sovraštva vseh vrst, zaslužil), je dobil profitarske oblike, sploh se ne ve več, kdo vse je odstopil, kdo je komu vdrl v pisarno, kdo je vzel, ukradel in si sposodil, v urah, ko se ne ve, kdo pije in kdo plača.

Osvobojeni

Predsednik Vojislav Koštunica - Politika in Večernje novosti ga obožujejo vsaj tako zelo, kot so sprva ljubile Slobodana Miloševića - se kar ne more otresti gostov iz Evrope in sveta, kljub temu pa je treba, ne glede na vso osebno naklonjenost/nenaklonjenost, ugotoviti, da je z njegovim prihodom, bolje rečeno z ulično revolucijo, Srbija nenadoma postala država, kjer se dogajajo neverjetne stvari; osvobojeni so nesrečni Kanadčani in Nizozemci, ki so bili obtoženi, da so menda hoteli ubiti predsednika Miloševića (natančneje: odsekati mu glavo ali ga ugrabiti in zvezanega prepeljati čez mejo v kovčku za smuči); osvobojen je novinar Miroslav Filipović, obsojen na sedem let zapora zaradi vohunjenja in izdajanja vojaških skrivnosti (človek je leta 1999 za britansko agencijo IWPR pisal o vojnih zločinih jugoslovanskih vojakov in oficirjev na Kosovu), v Jugoslavijo prihaja, kdor hoče in kakor hoče (ameriški kolega pravi, da je prejšnji petek na letališče Beograd prišlo več kot 60 novinarjev brez vizumov; policija ni vedela, kaj naj stori, naj jih aretira ali jih pogosti s šampanjcem); prišel je tudi francoski minister za zunanje zadeve Iber Verdin, ki so ga pred mesecem sredi Beograda, na tukajšnjem okrožnem sodišču, obsodili na 20 let zapora (skupaj s Clintonom, Blairom in Chiracom); nihče ni omenil možnosti, da bi Verdin končal v Sremski Mitrovici ali Požarevcu, nenadoma so vsi pozabili na obsodbo, ki so jo prej dneve in dneve razglašali za dokaz odločnosti Srbije in srbskega naroda, da se postavita po robu srbskim sovražnikom ... Dogaja se, da v Beogradu pričakujemo obisk Bernarda Kushnera; pred nekaj dnevi sta se po telefonu pogovarjala Clinton in Koštunica, o tempora, o mores! Vse je, kot sem nekoč že napisal, kot v tistih otroških filmih, kjer belo postane črno in črno postane belo.

Za Srbijo zdaj ni eden od moralnih imperativov zgolj to, da privoli, da bo Haagu izročila človeka, ki je na Balkanu najbolj odgovoren za ves pekel in tragedijo zadnjih let; Srbija je dolžna tudi javno spregovoriti o tem, kaj vse so Milošević in njegovi kriminalci storili, kje in kako so pobijali, naloga Srbije je, da si pogleda v obraz. Šele potem bo mogoče končati to strašno poglavje, šele potem bo Srbija mirne vesti lahko odšla v veliki svet, kamor danes nebrzdano hiti, želeč, da bi vsi pozabili na vse. Ne glede na didaktično zadržanost Vojislava Koštunice, ki še naprej trdi, da je haaško sodišče nelegitimno in protisrbsko, nekakšno ameriško sredstvo pritiska (s tem uporablja besednjak, nenavadno podoben hrvaškemu prostovoljskemu), je jasno, da bo tudi to vprašanje prišlo na vrsto. Nekega večera mi je neki mulec, taksist, v ognjevitem zagovoru odločitve, da Miloševića ne izročimo Haagu, dejal, da bi s tem priznali agresijo in to, da smo pobijali in počenjali vse mogoče. Toda mar nismo pobijali in počeli vse mogoče, vprašam taksista. Smo, toda to je naša stvar, in če bo treba, jim bomo sodili sami. Toda ali jim bomo res sodili, spet naivno vprašam. Morda zdaj ni pravi trenutek, reče taksist, naj nam le dajo denar, drugo bo že kako!

Taksista sem pustil, naj se zabava s svojim čutom za pravičnost, vstopil v stanovanje, vključil televizor in se še enkrat, kar stoje, narobe prekrižal; na vseh 17 programih demokracija v akciji - Osvobojena Politika, Osvobojeni Studio B, Osvobojeni Novi Sad, Osvobojena & Nova Radio-televizija Srbije ... Povsod obrazi istih voditeljev kot prej, le gosti so drugi: Zoran Đinđić, Žarko Korać, Vladan Batić, Momčilo Perišić, celo Rasim Ljajić, ki prej ni mogel niti sanjati, da ga bodo, čeprav je Sandžačan, nagovarjali z "gospod Ljajić". Vsi imajo polna usta sprememb in dobrososedskih napovedi; da bodo nemudoma priznali celovito Bosno in Hercegovino, da je že čas (ma dajte no?), da vzpostavimo odnose s Slovenijo, da je že čas, da zakopljemo bojne sekire s Hrvati. Slišim, da se Jugoslavija odpoveduje jebeni kontinuiteti: tudi ona bo, kot vse druge države, pridno zaprosila za polnopravno članstvo v Združenih narodih. Vse je, prisegam, videti kot nočna mora, nekje na meji med bruhanjem in drobno škodoželjnostjo, ker je vse ravno t''ko, kaotično, nepredvidljivo, negotovo, slaboumno. V primerjavi s Srbijo v razbeljenem stanju je melanholična, urejena in odvratno zelena Slovenija videti neizmerno dolgočasna in nezanimiva. Verjemite, častna revolucionarna!