Najmočnejši veseljaki

Bila je čisto navadna sobota. Skratka dolgcajt, dan, ko se človek navadno nima kam dati oziroma ne ve, kaj bi sam s seboj. Ozračje se je v pričakovanju prve jesenske nevihte shladilo. Ravno toliko, da ne veš, kaj bi oblekel. S kolegico sva dolgčas preganjala na nogometni tekmi med Koprom in Dravogradom, na tribuni žulila obvezno pivo in tu pa tam ugibala, kakšen bo končni izid. Pa vendar je bilo v zraku pričakovanje. Zgodilo se bo nekaj več. Nekaj, kar presega povprečno prvoligaško fuzbalsko tekmo. Nekaj, kar bo pregnalo dolgcajt. Nekaj, o čemer se bo dalo debatirati. Nekaj, po čemer si bomo zapomnili tekmo ne glede na izid.

Ob polčasu pa. Saj ne moreš verjeti. A to, da obstaja? Pa trenerja imajo. Fizioterapevta tudi. Dvakratni svetovni prvaki. Saj nas zajebavajo. Liga tudi obstaja ... Ne, to je le zabava na vaških veselicah. Če bi nama kdo pred tem rekel, naj naštejeva vsa ligaška tekmovanja, ki jih poznava, bi jih v minuti naštela sto. Vendar lige, v kateri dve moštvi tekmujeta v tem, katero bo vrv povleklo na svojo stran, ne bi omenila niti po osemdnevnem razmišljanju.

Ali ste vedeli, da obstaja tudi liga, kjer tekmujejo v vlečenju vrvi? Da smo Slovenci v tej disciplini dvakratni svetovni prvaki? Da v Kopru obstaja ekipa, ki v zadnjih dveh letih ni izgubila še niti enega dvoboja? Kakorkoli, okoli 1500 koprskih tifozov, ki so za to športno disciplino tako kot midva izvedeli med polčasom, je moštvo kakšnih desetih hrustov pozdravilo z navdušenjem. Kajti ni jih ravno veliko, ki jim v življenju uspe postati svetovni prvak. Koprski ekipi športnega društva Veseljaki je ves svet na svojo stran uspelo potegniti dvakrat, lani na reški Kantridi, letos pa v Orašju (BiH). Pa naj še kdo reče, da je Martin Krpan iz trte izvit.

Atene 2004

" Škoda, škoda, škoda, da na olimpijskih igrah že osemdeset let ni več ekipne vleke vrvi. Slovenci bi namesto dveh zagotovo osvojili tri zlate medalje," nama je takoj ob prihodu na trening potarnal predsednik Veseljakov Zvone Brajkovič. O uspehu sploh ne dvomimo. Kljub temu pa malo modrovanja o tem, kaj vse bi lahko bilo, če bi vrv vlekli tudi v Sydneyju, ni nikoli odveč. Vlečenje vrvi je bilo olimpijska panoga vse do leta 1920. Ekipno vlečenje vrvi s po osmimi silaki na vsaki strani je bilo kar šestkrat zapored v olimpijskem športnem programu. Nazadnje v belgijskem Antwerpnu, kjer so si olimpijsko zlato privlekli Angleži, potem ko so na svojo stran, po pravilih je to za 160 cm, potegnili Nizozemce. "No, ker v Avstraliji nismo mogli vleči za kolajno, bomo to zagotovo v Atenah. Kar nekaj olimpijskih komitejev si prizadeva, da bi vlečenje vrvi ponovno uvrstili med olimpijske discipline," pravi gospod Brajkovič in se tolaži s tem, da so ponovni naslov šampionov osvojili ravno med olimpijskimi igrami. Morda bi bila lahko to ena izmed poolimpijskih nalog slovenskega olimpijskega komiteja, saj nam tudi v Atenah kolajne zagotovo še ne bodo padale kar z neba. Kakorkoli, za Slovenijo je čez štiri leta ena od rešitev vrv. Seveda če bodo do takrat koprski vrvaši vzdržali. "Edina stvar, ki smo jo prejeli po osvojitvi naslova, je bil šopek rož, ki nam ga je podaril nogometni klub. V domačem okolju smo bili deležni le nekaj moralne podpore. Za amaterje pač nihče ne skrbi. Za prihodnje delovanje društva pa bi potrebovali kaj bolj oprijemljivega," pravi Brajkovič. Seveda so težave z denarjem. Po besedah Zvoneta Brajkoviča bi svetovni prvaki za ligaško sezono potrebovali okoli dva milijona tolarjev. Žal pa so zaradi stroškov svetovnega prvenstva (oprema, prenočišča, hrana) za zdaj še v minusu okoli 650 tisočakov, zaradi česar je vprašljiv celo obstoj društva. Mimogrede, dvanajstčlansko moštvo na prvenstvih samo za večerjo poje okoli 50 porcij pasulja, odojka, dvanajst štruc kruha in popije nekaj deset litrov pijače. Seveda vas zagotovo zanima, koliko tehta osemčlanska ekipa. Člani zmagovalne osmerice skupaj tehtajo nekaj več kot 1100 kilogramov, v povprečju po 141 kilogramov vsak oziroma v razponu od 126 do 158 kilogramov. Vendar je treba iz teh silnih kilogramov znati iztisniti tudi moč.

Taktika in trening

Če bi se začeli spraševati, v katerih športih so uspehi vredni več, v katerih manj, bi poleg nogometa in košarke med pomembnejše uvrstili še veslanje, streljanje in morda atletiko. Glede na različna merila in letne čase bi lahko zraven prišteli smučanje. Kaj je lepšega kot iz domačega naslanjača gledati zmago za nekaj stotink sekunde ali komentirati poraz na kakšni povprečni tekmi, kjer igra naše moštvo. Saj veste, začne dobro, nadaljuje povprečno in nazadnje izgubi. Sicer pa o naštetih športih vsi vemo vse, celo pravila poznamo. Navsezadnje smo svojo nadarjenost v različnih športnih panogah preizkusili vsi, če ne drugje, pri telovadbi v osnovni šoli. Ni mi jasno zakaj, a prepričan sem bil, da o vlečenju vrvi vem vse. Saj je vendar v vsaki vasi gasilska veselica, na kateri se navadno pomerita ekipi sosednjih vasi, in konec koncev si je to športno panogo za oglaševanje učinkovite moči pranja izbral celo eden izmed proizvajalcev pralnega praška. Ampak dragi moji, reklama zavaja. Profesionalci nikoli ne vlečejo vrvi na travi ali v blatu, to počnejo le na asfaltu ali atletski stezi. To, da bi kdo padel na tla, pa niti slučajno. Le predstavljajte si, kaj bi se tedaj zgodilo s kostmi 150-kilogramskega moškega. Vrvi namreč ne vlečejo mačoti, ki nekaj ur na dan preživijo v fitnesu, in temu primerno vrvaši nimajo manekensko izoblikovanega reliefa na trebuščku. Fantom trebuh krepko visi čez pas ali, kot bi pripomnili zlobni jeziki, to je šport za debeluhe. Saj veste, debeli ljudje so veseli ljudje.

Sicer pa so pravila igre preprosta. Iz osmih članov sestavljeni moštvi vlečeta 35 mm debelo vrv. Po sodnikovih ukazih "dvigni vrv" in "napni vrv" ter žvižgu za začetek dvoboja je treba sredinsko oznako za meter in šestdeset centimetrov potegniti na svojo stran. Če to po dveh minutah ne uspe nobeni ekipi, sodnik dvoboj prekine in presodi, na kateri strani je sredinska oznaka. Ekipi vlečeta na dva dobljena dvoboja in po vsakem zamenjata tekmovalni strani. Videti je preprosto, pa ni. "Ni vse v moči. Veliko je v taktiki. Največ pomenijo štart, opazovanje nasprotne ekipe in hitrost," nama je za začetek zaupal okoli 135-kilogramski brkač. Skratka kilaža, moč in tehnika. Tako kot pri vsakem športu. Pa vendar, kakšna je ta nepremagljiva tehnika, sem nekako vztrajal. "Preprosto," je odgovoril za kakšen kilogram lažji član moštva. In nadaljeval: "Spredaj stojijo najvišji, tako da pri zadnjem štrik že pada navzdol. Pri nas ni ravno tako. Naš prvi ni najvišji, je pa najhitrejši. Če imajo prvi trije hitrost, je že 50 odstotkov zmage v žepu. To je treba naštudirati." Skratka kot pri atletiki, pomemben je reakcijski čas. Če skužiš sodnika, je zmaga tvoja.

Koprski Veseljaki so tudi lastniki hitrostnega rekorda, saj so tekmece iz Gornjega Jelenja premagali v rekordnih dveh sekundah in 65 stotinkah, kar se ni v istrski ligi posrečilo še nikomur. Seveda ima vsaka ekipa svojo strategijo. Hrvati stavijo na težo, njihovo moštvo je skoraj dvesto kilogramov težje od drugih, Škoti npr. stavijo na vrtenje štrika. Menda če obvladaš vrtenje vrvi, gre nazaj kot želva. Vrv lahko zvijata obe ekipi, zmaga pač tisti, ki mu jo uspe zvijati v nasprotni smeri. Vse te strategije in tehnike so popolnoma nerazumljive in skorajda nelogične, dokler fantje ne prikažejo pravega dvoboja. Profesionalno vlečenje vrvi ni niti približno podobno tistemu iz reklame.

Treningi vrvašev so zapleteni. Osem čez tono težkih silakov se je pomerilo s svojim edinim vadbenim elementom, nekaj sto kilogramov težko utežjo. Obrazi silakov so sila resni, možje do zadnjega zbrani in napeti. Trener s strani zavpije kratko in glasno "dvigni vrv". Takoj zatem še glasneje "napni vrv". Žvižg piščalke je znak za začetek kratkega, a kljub temu strahovitega dvoboja z utežjo. Čez tono težki silaki z vpitjem narekujejo ritem moštva. Nog nihče niti ne premakne. Nasprotnika na svojo stran zvlečejo preprosto tako, da se vsi v ekipi skorajda uležejo na vrv in tako izkoristijo vso težo svojih teles. Noge premaknejo le, če nasprotniku uspe, da jih premakne naprej. Tedaj moštvo noge enakomerno premakne nekoliko naprej in s tem pridobi prostor, da se lahko nagne še bolj nazaj. Dva okteta silakov si na tekmi nikoli ne zreta v oči. Vseh šestnajst članov obeh ekip zre le v nebo. Koprčani pa imajo še en skriti adut. Čevlje. Veseljaki so si navadne planinske čevlje pri vulkanizerju predelali tako, da imajo peto v bistvu spredaj. Tako je noga, kljub nagibanju nazaj, zmeraj ravno na asfaltu, pa še stabilni so tudi v mokrih razmerah.

Vsaka ekipa ima drugačno tehniko, pri tekmovalnemu vlečenju pa ne odločata le komanda in dovršenost tehnike vlečenja. Petino uspeha prispeva pravilno taktiziranje, to pa z dvominutno vleko nima nič skupnega. Hrvati, ekipa, s katero so se Koprčani letos pomerili v finalu svetovnega prvenstva, so Veseljake npr. pred finalom poskusili napiti. Ker se jim preprosta računica ni izšla, so jih tik pred tekmo hoteli še podkupiti z nič manj kot pet tisoč markami. Seveda pa tudi Veseljaki niso brezmadežni. Tekmovanje so začeli z nekoliko lažjo in šibkejšo ekipo. Svoja najmočnejša in najtežja člana so ves dan skrivali v avtobusu in s tem v predtekmovanju kazali veliko nežnejšo podobo od dejanske. Kljub temu so na letošnjem svetovnem prvenstvu v vlečenju vrvi z 2 : 0 premagali Škotsko, Južno Korejo, Argentino, Ukrajino, BiH in v finalu še Hrvaško.

Aha, še to, zakaj dvoboj traja le dve minuti. Menda iz zdravstvenih razlogov, zaradi prevelike fizične obremenitve. Najnevarnejši so seveda padci. Na tekmovanjih sicer nobena ekipa ne sme izpustiti vrvi. Če se to zgodi, jo sodnik diskvalificira. To navadno na tleh ležečemu moštvu ne pomaga veliko, saj so njegovi člani najpogosteje polomljeni.

Za nekatere sta tudi dve minuti preveč. Veseljaki so k sodelovanju povabili nekatere znane slovenske body builderje. Fantom z napetimi trebuščki, nabildanimi oprsji, lepo oblikovanimi bicepsi je moč pošla že po pičlih 30 sekundah. No, pa je imela moja stara mama le prav. Moški brez trebuha ni moški.