6. 11. 2000 | Mladina 45 | Družba
"Dajte mi svoj glas!"
Na predvolilni kampanji v najbolj liberalni ameriški zvezni državi
Družina iz Restona v Virginiji ob gledanju predsedniške debate
© Matjaž Kačičnik
Če bi bil iz Wisconsina ali pa Pensilvanije, bi Al Gore potreboval mojo pomoč. Celo uradno bi me zaprosil za pomoč. "Potrebujem vaše glasove," je namreč kriknil v Wisconsinu. In v Pensilvaniji. A po drugi strani, za pomoč je v sklepni fazi predvolilne kampanje prosil povsod. "Dajte mi svoj glas! Potrebujem ga! Delal bom za vas!" Roteče, obupano, iz srca. Z dna pljuč pravzaprav. Kot da mu gre za življenje. Kot da njegovi otroci nimajo kaj jesti. Kot da mu je socialno zavarovanje poteklo na isti dan kot vozniško dovoljenje. Kar me seveda pripelje do vprašanja: zakaj hudiča na pomoč ne pokliče Billa Clintona? E, to se je te dni spraševala cela Amerika: ali bo Bill Clinton v zadnjih dneh predvolilne kampanje priskočil na pomoč Alu, ki v vseh javnomnenjskih anketah že lep čas zaostaja za republikanskim kandidatom Bushem, pa čeprav za drobiž? Nič ni kazalo, da bi se to lahko zgodilo. Al pač očitno noče, da bi ga imeli ljudje za prevelikega prijatelja kompromitiranega, umazanega, ožigosanega, nemoralnega, lažnivega Billa. Al kakopak tudi noče, da bi mu Bill, znani šarmer, ukradel show. Preprosto noče ga. "Oh, komaj čakam, da se Clinton vključi v kampanjo - s tem se bo le še enkrat izkazalo, da Gore ne zna stati na svojih nogah," se je muzal mali Bush, ki obljublja, da bo združil Američane, videti pa je kot hipnotizirani nagelj. Nič hudega, Gore obljublja, da se bo boril za Američane, videti pa je kot mehanik, ki se pretvarja, da je sin kralja. Al Gore resda ni ravno Dan Quayle, toda tudi mali Bush ni ravno Richard Nixon.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 11. 2000 | Mladina 45 | Družba
Družina iz Restona v Virginiji ob gledanju predsedniške debate
© Matjaž Kačičnik
Če bi bil iz Wisconsina ali pa Pensilvanije, bi Al Gore potreboval mojo pomoč. Celo uradno bi me zaprosil za pomoč. "Potrebujem vaše glasove," je namreč kriknil v Wisconsinu. In v Pensilvaniji. A po drugi strani, za pomoč je v sklepni fazi predvolilne kampanje prosil povsod. "Dajte mi svoj glas! Potrebujem ga! Delal bom za vas!" Roteče, obupano, iz srca. Z dna pljuč pravzaprav. Kot da mu gre za življenje. Kot da njegovi otroci nimajo kaj jesti. Kot da mu je socialno zavarovanje poteklo na isti dan kot vozniško dovoljenje. Kar me seveda pripelje do vprašanja: zakaj hudiča na pomoč ne pokliče Billa Clintona? E, to se je te dni spraševala cela Amerika: ali bo Bill Clinton v zadnjih dneh predvolilne kampanje priskočil na pomoč Alu, ki v vseh javnomnenjskih anketah že lep čas zaostaja za republikanskim kandidatom Bushem, pa čeprav za drobiž? Nič ni kazalo, da bi se to lahko zgodilo. Al pač očitno noče, da bi ga imeli ljudje za prevelikega prijatelja kompromitiranega, umazanega, ožigosanega, nemoralnega, lažnivega Billa. Al kakopak tudi noče, da bi mu Bill, znani šarmer, ukradel show. Preprosto noče ga. "Oh, komaj čakam, da se Clinton vključi v kampanjo - s tem se bo le še enkrat izkazalo, da Gore ne zna stati na svojih nogah," se je muzal mali Bush, ki obljublja, da bo združil Američane, videti pa je kot hipnotizirani nagelj. Nič hudega, Gore obljublja, da se bo boril za Američane, videti pa je kot mehanik, ki se pretvarja, da je sin kralja. Al Gore resda ni ravno Dan Quayle, toda tudi mali Bush ni ravno Richard Nixon.
Karl Marx iz Springfielda
Toda nekateri pravijo, da je problem v resnici hujši... da Gore na Clintona gleda zviška, s prezirom - oh, pa ne le zato, ker Bubba odhaja iz Bele hiše, ker poka kufre, ker je že preteklost in ker je politično le še mrtva črka, ampak zato, ker je iz nižjega socialnega razreda kot Gore, hja, ker je na vrh priblefiral z dna. Ježeš, Bubba je bil v zadnjem času žrtev marsičesa in marsikoga - žensk, moških, ekstremno desne zarote, preiskovalnih komisij, biografov, komikov in celo javnomnenjskih anket, ki kažejo, da ga Američani kljub popularnosti ne bi volili, če bi lahko kandidiral še v tretje. Toda le kdo bi si mislil, da bo v zadnjih trenutkih svoje vladavine postal še žrtev razrednega boja?!
V Washingtonu izraza "razredni boj" ne slišite prav pogosto. Iskreno rečeno, sploh ga ne slišite. A po drugi strani - kje pa ga dandanes še slišite? Ne boste verjeli - v Massachusettsu. Le uro letalske vožnje od Washingtona, severovzhodno. V idilični, napol rajski, bukolični, brezkonfliktni, nestresni Novi Angliji, ki je videti tako, kot da je Bog njen kopilot. Malce potegne na Slovenijo. Tudi s slikovitim jesenskim listjem, ki je huronska turistična atrakcija. In Massachusetts je srce Nove Anglije. Pomeni, da Boga pošilja po čike. Bee Gees so vedeli, kaj so peli. Toda hej, od zvezne države, ki jo je na politični zemljevid postavila - in zanjo kri prelila - dinastija Kennedy, ne pričakuješ, da bo izgledala kaj drugače. Za začetek, če kaj, potem ne pričakuješ, da se ne bo obnašala kot avtor Kapitala. "V Ameriki imamo razredni boj. Kongres hoče iz odločanja izključiti vse, tudi srednji razred," mi je v Springfieldu energično dahnil Isaac BenAzra, lokalni politični aktivist. "Veste, da je v Ameriki več kot 45 milijonov ljudi brez socialnega zavarovanja?" Ne, tudi tega v Washingtonu ne slišite, pa čeprav med letošnjo predvolilno kampanjo vsi predejo le o socialnem in zdravstvenem zavarovanju. "Ameriko so razdelili!" Na dva razreda, huh. Na tiste, ki volijo, in na tiste, ki ne volijo. Ti slednji, ki so v glavnem tisti brez socialnega zavarovanja, pa se itak počutijo tako, kot da volilne pravice sploh nimajo. "V Ameriki nebo ni meja, toda tudi dno je brez meje - in to dno je zelo globoko," pravi gospa Binca Warren, ugledna dentistka iz Northamptona. Jasno, na dnu je trenutno velika gneča. Isaacu ni šlo na smeh. Čakal sem le še na to, da mi bo začel citirati Karla Marxa... ee, da bo na mizo vrgel Komunistični manifest in Nemško ideologijo ter rekel, glej, Marx je sredi 19. stoletja pisal o Ameriki leta 2000 - razredna polarizacija, nemoralnost trga, beda socialnega dna, večna kriza srednjega razreda, odtujenost, izguba stika z realnostjo, teološki vrtiljak dela in igre, vladajoče ideje kot metafizični izraz dominantnih materialnih odnosov, ideje vladajočega razreda kot univerzalne vrednote, fetišizem kot transcendenca. Kot bi rekel Francis Fukuyama -kapitalizem je dokončno zmagal, ljudem pa je preostal le še dolgčas. In prepiranje o detajlih. Kar že ves čas počneta Bush in Gore. "Med njima absolutno ni nobene razlike," vztraja Noam Chomsky, sloviti lingvist, sociolog, orto levičar in hardcore kritik ameriškega establišmenta, ki že leta predava prav tu, nedaleč od Springfielda, v Bostonu, na famoznem Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT).
Domovina demokratov
Springfield, ki je za nekaj dni postal moja baza, čemi na ekspresu zgodovine. To je namreč "City of Firsts". Mesto prvih reči. Mesto prapočel. Mesto izumov. Samo pomislite, v Springfieldu je dr. James Naismith, bolj ali manj lokalni učitelj fizkulture, leta 1891 izumil košarko. Ker se mu je zazdelo, da se otroci dolgočasijo, jim je nastavil obroč - na, vrzite! Pa so metali. Zato tu njemu v čast stoji Basketball Hall of Fame, nacionalni muzej košarke, v katerem ste lahko po potrebi nostalgični, fetišistični in interaktivni - hej, pošpegate lahko v garderobno omarico svojega najljubšega košarkarja. Otroci so se morali ob koncu 19. stoletja tu res dolgočasiti, kajti ta isti Naismith jim je v sosednjem mestecu, Holyokeu, izumil še en šport - odbojko. Zato v Holyokeu danes stoji Volleyball Hall of Fame, nacionalni muzej odbojke. Dalje, v Springfieldu je bil patentiran in sproduciran prvi ameriški bencinski motocikel (by Indian Motocycle Company). In končno, sem so leta 1777 Američani pred Angleži skrili orožje, tu je nastalo največje ameriško skladišče orožja in municije, tu je nastala najbolj znana ameriška tovarna orožja, tu so se rodile prve ameriške muškete, tu se je rodil Smith & Wesson in tu se je rodila Springfieldovka, ena izmed najbolj preciznih pušk vseh časov.
Jep, Springfield, eden izmed šestindvajsetih Springfieldov v Ameriki (!), premore vse - simfonični orkester, impresivno kolekcijo impresionistov (Monet vs. Chadwick, Degas vs. Sargent, Renoir vs. Metcalf), zabaviščni center iz verige "Six Flags" s Supermanom, enim izmed največjih vlakov smrti na svetu (ee, na vzhodni strani), popularno svečarno Yankee Candle ("druga največja turistična atrakcija v Novi Angliji"), orjaški živalski vrt, v katerem lahko posvojite živali (okej, posvojitev škorpijona ali pa tarantole vas pride 15 dolarjev letno), lične kolidže, mične soseske, ki izgledajo kot arboretumi Ludvika XIV, ter 100 in več let stare, razkošne, elegantne, sofisticirane palače, ki se spoznajo na vse arhitekturne sloge, od viktorijanskega, italijanskega in imperialnega, pa vse do kolonialnega, tudorskega, gotskega, francoskega in "shingla", ki sploh velja za "najizvirnejši ameriški arhitekturni slog". Pionirska dolina - oz. Pioneer Valley - ob reki Connecticut, katere metropola je Springfield, je bil res Zlata obala lokalne aristokracije. A tipično, Springfield danes nima niti košarkarske niti odbojkarske ekipe, le hokejsko, Springfield Falcons, pa še ta igra v nižji ligi. Sam Springfield bi rad igral v višji ligi, zato se ponuja kot nekak meeting point, kot mala Meka kongresnega turizma.
"Če uspeš v Massachusettsu, uspeš tudi drugod v Ameriki," pravi Paul J. Robbins, predsednik firme FitzGerald & Robbins, ekspert za politični consulting in marketing. Hoče reči, Massachusetts je najbolj propulzivna ameriška država. In obenem tudi najbolj demokratična - najbolj entuziastično, najbolj noro, najbolj predano in najbolj unikatno demokratska. To je dežela demokratov... ee, demokratske stranke. "Busha med predvolilno kampanjo ne bo sem. Tudi Gorea ne bo." Bush ve, da tu nima kaj iskati. Gore pa ve, da mu sem sploh ni treba. "Politika je glavni šport Massachusettsa. Vse zanima politika. Vsi so angažirani. In vsi so zelo liberalni, celo republikanci." Mhm, republikanci so tu res ogrožena vrsta. Ko je v Belo hišo prišel John F. Kennedy, pač poti nazaj ni bilo več. "Gore bi v javnomnenjskih anketah vodil za 20%, če ne bi bilo televizije. Na TV preprosto ne vžge." Tako kot leta 1988 v predsedniških TV debatah s starejšim Bushem ni vžgal Michael Dukakis, ponosni sin Massachusettsa, ki je imel eno izmed najslabših predvolilnih kampanj v zgodovini Amerike, tako da so republikanci hitro dokazali, da ni niti patriot niti družinski človek.
"V Massachusettsu se s predsedniško kampanjo sploh ne ukvarjamo, ampak svoje kadre pošiljamo v druge države, kjer demokrati potrebujejo pomoč. Imamo odlične politične kadre, umetnost predvolilne kampanje pa smo izpopolnili do pojma," mi je zagotovila Caroline Olson, predsednica Ženske lige v sosednjem Amherstu, mestecu, ki gosti prestižno Univerzo Massachusetts. Hecno, toda kljub temu delajo vse, da bi ljudi spravili na volitve. "Ljudi nenehno pozivamo: volite! Vaš glas šteje! Skušamo jim dopovedati, da je pomembno, da volijo. In to počnemo na vsemogoče načine in vsepovsod - pred supermarketi, na sejmih, v križiščih, na TV." Kot dodaja Peg Roberts, podpredsednica Ženske lige: "Ni demokracije, če ne sodelujejo vsi." No, Benjamin Swan, temnopolti član kongresa zvezne države Massachusetts, sicer ponovno kandidira, toda izvoljen bo brez boja in brez kampanje: "Iz preprostega razloga - v svojem okrožju nimam republikanskega oponenta. Republikanci vedo, da nimajo šans. Zato bom pomagal drugim demokratom, ki kandidirajo za kongres Massachusettsa." Cheryl A. Rivera za kongres Massachusettsa kandidira v etnično zelo raznolikem okrožju: "Moj oče je pred 50 leti prišel s Portorika. Bil je nepismen. In ostal je nepismen. Tako se je odločil. Jaz, njegova hči, pa sem postala prva Portoričanka v kongresu Massachusettsa." Brez opozicije, brez oponenta, brez protikandidata. Only in America, heh. In ker bodo imeli v Ameriki 7. novembra ob predsedniških tudi kongresne volitve, nacionalne in lokalne, bodo kongresne volitve v Massachusettsu v večini okrajev le pro forma. To bo pač dan, ko bodo tu vsi pro-choice. Ne, ženskam tu nihče ne odreka pravice do svobodne odločitve o rojevanju otrok. Pazite, Kennedyji so katoliki, toda pro-choice. In pazite: "Tudi Židje v Massachusettsu smo že tradicionalno demokrati in kakopak pro-choice," poudarja rabin Jerome S. Gurland, predavatelj na bližnjem tehno kolidžu.
Smrt republikancem!
Brianu Leesu, vodji republikanskih senatorjev v kongresu Massachusettsa, je bilo zelo všeč, ko sem pohvalil dejstvo, da so republikanci v Massachusettsu ogrožena vrsta: "Senat ima 40 senatorjev, toda republikanci smo v prepričljivi, lahko bi rekel že kar absolutni manjšini - le 7 nas je. Veliko nastopam, veliko govorim, toda demokrati vedno glasujejo proti mojim predlogom." Lees, energični, nastopaški, bučni, retorično zelo spretni republikanec, je verjetno svetovni rekorder - kar 60% vsega govorniškega časa v kongresu Massachusettsa namreč porabi on! "Trudim se, toda nič ne pomaga. Glejte, celo pro-choice sem. Še več, bolj liberalen sem kot večina demokratov, najbolj liberalen med vsemi senatorji, pa ne pomaga." Ironično, če hoče republikanec v Massachusettsu preživeti in sploh resno kandidirati, potem mora biti bolj liberalen in bolj demokratski od demokratov. Lees bi lahko o tem napisal knjigo: "V mojem okraju živi le 9% republikancev, kar pomeni, da me vsakič volijo in izvolijo demokrati. Vidite, v Ameriki ne štejejo več stranke, ampak osebnosti." Nič, Lees je le oportunist, ki bi bil pro-life, če bi živel in kandidiral v Teksasu. Vedno razume svojo vlogo. Vedno je "v liku". Ne potrebuje asistence Roberta De Nira. In le sanja lahko, da je PlayStation 2. Ali pa Teddy Kennedy: "Ljudje v Massachusettsu ga gledajo kot Boga. Senator je že od leta 1962. Živi spomenik je, inštitucija," pravi Jim Madigan, producent na lokalni filiali TV mreže PBS. Le zakaj hudiča demokrati za predsednika ne rinejo Teddyja, huh?! Teddy spet kandidira za senatorja, toda ironično - ni brez protikandidatov. Prej narobe, kar 5 oponentov ima! Pet! Ne da imajo kake šanse. Vsi kandidirajo zato, da bodo lahko rekli, da so se ravsali s Kennedyjem.
Kako prezirani, kako zaničevani, kako ubogi in kako brez šans so republikanci v Massachusettsu, sem lahko plastično videl v orjaški springfieldski simfonični dvorani, v katero so pripeljali več kot 2.000 šolarjev, delegatov vseh lokalnih šol, ki sodelujejo v projektu "Kids Voting". Odkar je namreč leta 1988 neki ameriški biznismen videl, da gredo v Kostariki tudi otroci s starši na volitve, tudi v Ameriki furajo to idejo. Tudi otroci lahko volijo, skupaj s svojimi starši, na isti dan, na istem volišču, jasno, na lažnih volitvah. S tem trikom skušajo povečati volilno udeležbo - otroci naj bi pač stimulirali starše. Oči, mami, gremo volit! Ergo, pripeljali so otroke, opremljene s transparenti. Na nekaterih je pisalo "Kids Voting", na nekaterih "Teddy Kennedy", na nekaterih pa "Gore-Lieberman". Na enem je pisalo "Bush-Cheney". Na oder so prikorakali vojaki z zastavo, pihalni orkester, himna... in seveda, šolarjem so se predstavili vsi lokalni politični veljaki, predvsem tisti, ki kandidirajo, se razume, huh, demokrati. Pozabite na Beatlese, pozabite na Vihar vseh viharjev, pozabite na nogometne tekme - takega šundra, takega vreščanja, takega piskanja še nisem slišal. Otroci so bili v transu. Izgledali so kot psihedelični friki, ki se jim je dokončno zmešalo. Cheryl Rivera je skočila med njih - in se z njimi serijsko rokovala. Uganili ste, ko me je zagledala med mulci, je planila k meni in mi skoraj odtrgala roko. Mularija je histerično vreščala. "Al Gore vas bo zaščitil, zato boste volili Ala Gorea!" Vreščanje. "Al Gore vam bo dal izobrazbo!" Vreščanje. "Al Gore vam bo dal zdravnike!" Vreščanje. "Volili boste Ala Gorea!" Vreeeeeeščanje!!! Ja, Gore je njihova mantra. Predstavil se je tudi Brian Lees. Žvižgali so mu, ga zasmehovali in mu delali buuuu. Ko je omenil Busha, je izraz nestrpnost dobil nov pomen. In novo dimenzijo. Buuuu-fucking-buuuuu! Potem so jim zavrteli uradni promocijski spot za Busha - in spet se je razlegal buuuu. Le enkrat vmes so dahnili vau - ko so na svoje veliko presenečenje zagledali nekaj posnetkov Johna F. Kennedyja. Sledil je kakopak še uradni promocijski spot za Gorea - jasno, vreščanje. Le enkrat vmes so dahnili buuu - ko so na svoje veliko presenečenje zagledali nekaj posnetkov Clintona. Toliko o tem, zakaj Gore ne pokliče na pomoč Clintona. Če si v napoto Massachusettsu, si v napoto zgodovini.
Freakshow v Northamptonu
Da so otroci zelo podkupljivi, se je lani izkazalo na Novi Zelandiji, kjer so tudi začutili potrebo po otroških volitvah a la "Kids Voting". Saj veste, za hec. Pripeljali so šolarje in pripeljali so kandidate, ki so šolarjem predstavili svoje politične programe - no, prišel je tudi kandidat zelenih in šolarjem obljubil, da bo legaliziral marihuano. Jasno, dobil je največ glasov. Za hec. Zato je bil čas, da se za hec odpravim v Northampton, najbolj liberalno mestece v Massachusettsu, "glavno mesto lezbijk" (kar sem rekel, sem rekel), v lokalni štab zelenih, ki furajo predsedniško kampanjo Ralpha Naderja, glasa civilne družbe. In ker sem se že ravno peljal skozi Holyoke, rojstno mesto odbojke, nekoč metropolo papirne industrije, ki danes izgleda kot Bronx, zapuščeno, razsuto, propadlo, umazano in pozabljeno, sem se mimogrede ustavil še v štabu Johna Olverja, demokrata, ki ponovno kandidira v tem okraju, ter Adama Hindsa, menedžerja njegove kampanje, vprašal, kaj je Olver naredil za Holyoke. "Iz državnega proračuna je v Holyoke speljal veliko denarja." Aha. Glede na to, kako zlahka bo zmagal, bi mislil, da kandidira v Northamptonu, ki izgleda popolno. Za razliko od zelenih, ki izgledajo kot Bronx. Pričakala me je namreč truma zelenih na čelu z Dennyjem Wolfeom, njihovim koordinatorjem, ki pa vedo manj, kot lahko prebereš v lokalnem časopisu. Malce so mi predli o atomski bombi, malce so nergali, v glavnem pa so le jecljali na ravni prostega spisa, s katerim ne bi prišli v drugi letnik gimnazije. "Ralph Nader je žrtev političnega fašizma. Niso ga pustili na TV debate predsedniških kandidatov. Pripravljali so celo aretacijo." Zaboga, morali bi si želeti, da bi ga aretirali - si predstavljate, kakšna reklama bi bila to zanj? Si predstavljate, kako bi mu poskočili ratingi? No, bejba, ki zares hudo jeclja in ki so jo določili za komuniciranje z javnostjo, mi je predavala o silnih težavah, ki jih imajo pri komuniciranju z mediji (au!), Denny pa se je opravičil: "Nimamo denarja, zato vam ne moremo postreči s pijačo. Toda tule so kocke ledu - lahko jih ližete, če ste žejni." Hja, bili so nekaj med new-age debatnim krožkom, tropom lunatikov in Montyjem Pythonom. Nader ga je polomil, ko je pustil, da mu ti tipi furajo kampanjo.
Medtem je Ameriko kakopak goltala vojna. Gorea so v zadnjem trenutku podprli arabski Američani. Clinton je Afro-Američane pozival, da naj gredo na volitve. Katoliki so nihali med Bushem in Goreom, za reformista Pata Buchanana, ki je edini katolik med predsedniškimi kandidati, pa je bil le procent katolikov. Gore je z reklamami nenadoma zasul Tennessee in Arkansas. Bush je predvolilni denar premaknil v Kalifornijo - da bi v zapravljanje prisilil tudi Gorea, ki bi mu tako zmanjkalo denarja za druge, kritične države. Florida je visela. Atentatov na Alov "karakter" ni bilo konca. Kakor tudi ni bilo konca atentatov na Bushevo inteligenco. Kongres, ki je v rokah republikancev, je od Gorea zahteval obelodanitev dokumentov o njegovih orožarskih poslih s Černomirdinom, ki je po drugi strani najavil tožbo proti Bushu, ker ga je razglasil za skorumpiranca. Madam Albright so se rokovali s Severno Korejo. Glas, ki ga boste dali Naderju, bo glas za Busha, so svarili demokratski oglasi. Bush, junak korporacij, je začel plačevati reklame Naderju, pionirju boja za javne interese in pravice potrošnikov. Nader, ki Goreu v ekološko osveščenih državah a la Oregon, Wisconsin in Michigan kvari igro, se ni hotel umakniti iz predvolilne tekme. Gore je začel ljudem pošiljati zelena sporočila o okolju, poluciji in biomasi. Tipper Gore je moledovala: "Ni se vam treba zaljubiti v Ala Gorea - jaz sem se zaljubila vanj!" Bush pa je v predvolilnih TV oglasih moški glas naratorja zamenjal z ženskim. Huh! Jebena vojna! George Patton bi užival. "Danes bi zmagal Bush, jutri bo zmagal Gore," pravi Madigan. Šur, in kdo ve, kdo bi zmagal v sredo.