Pojem Kapuscinski

Kako vi razumete medijsko poročanje o vojni v Jugoslaviji, ko srbske oblasti novinarjem niso izdale dovoljenj za pot na Kosovo, vojščaki peresa in kamer pa so pohlevno ubogali in se vdano javljali iz beograjskih hotelov? Ko ste vi poročali o več deset vojnah, državnih udarih in revolucijah, se niste ozirali na dovoljenja, vedno ste poiskali pot, s katere ste s kraja dogodkov poročali kot očividec.

Problem je v spremembi družbenega položaja dopisnikov. Pred desetletji so nam naši šefi dali veliko svobode. Meni so rekli: "Riszard, če boš lahko prišel tja, pojdi. Odloči se sam, mi te ne moremo ne braniti ne ščitititi. Imaš pa popolno svobodo, da greš, kamor boš hotel." Moja drznost je bila moja zasebna fasciniranost nad prevrati, z blagoslovom šefov. Današnje dopisnike pošljejo za dva ali tri dni, mnogi so tam prvič v življenju, države ne znajo najti niti na zemljevidu, a že poročajo, kaj se v deželi dogaja. Potem veliki mediji že preusmerijo pozornost drugam in še isti teden iste dopisnike pošljejo na povsem drugi konec sveta. Ko sem se vtihotapil v Kongo 1960, v Angolo 1975, v Somalijo 1989, sem za to potreboval po dva in tri mesece. Narava dela v velikih televizijskih hišah je zdaj drugačna: urednik v studiju dobiva informacije prek tiskovnih agencij, iz več virov, in nima časa, da bi čakal, da reporter konča svoje delo: kar pričakuje od svojega dopisnika je le to, da mu potrdi idejo, ki si jo pred že sam ustvaril v studiju. Zato tudi ne bo pošiljal svojih dopisnikov na dolge in nevarno nepredvidljive poti.

Iskanje resnice ni več kategorija?

Ne, so pa še free-lancerji, ki hodijo na svoje oči videt, kaj se dogaja po svetu, pa kasneje iz tega napišejo knjige. Sam sem bil lani v južnem Sudanu. Da bi prišel tja, sem moral čakati mesece v Ugandi, da bi se pridružil konvoju s pošiljko hrane, ki pa je vozil po pokrajinah brez cest. Večkrat so ga napadle roparske tolpe, bilo je zelo nevarno, na koncu pa je po treh mesecih le prispel. Še bolj nevarno pa je potem priti ven iz tega, zakaj zgodi se, da tak konvoj ne more odpotovati tudi po pol leta. On pa je edino sredstvo, ki te lahko odpelje od tam. Za celo operacijo rabiš devet mesecev. Kateri medij ti bo dal 9 mesecev za takšno operacijo? Noben, zato ni reportaž, ne medijskega poročanja iz takšnih krajev.

Poslednji razlog pa je, da veliki mediji nimajo nobenega interesa kazati resnično življenje v tretjem svetu. Ustvarjajo vtis, kako je vse bolj ali manj lepo, kako je svet pod kontrolo.

V kaj je pripeljala zgodovina medijev?

Danes glavni interes velikih medijev ni več informiranje gledalcev ali moralni pritisk, temveč tekmovanje med njimi samimi. Zdaj ne kažejo, kaj se po svetu dogaja, zdaj prikazujejo, kaj počne njihova konkurenca. Zato potujejo po krdelih: vsi se poženejo ob istem trenutku v Ruando, potem vsi na mejo s Kosovom, nakar vsi v Izrael. Če ekipa ABC-ja snema napad ne Belo hišo s položaja Jelcinovih tankov, bodo na isto mesto prihiteli NBC, BBC, Reuter. Ako namreč NBC ne bo prikazal istega položaja, kot ga je pred minuto ABC, bo ekipa naslednji dan odpuščena. Zato potujejo v krdelih. Ko sem bil pred padcem šaha v Iranu, so se tam nabrale horde poročevalcev. Vztrajale so mesece v Teheranu, čeprav se ni nič zgodilo. Ostali so, ker so ostali tekmeci.

Medtem ko so veliki mediji vedno na strani močnih oblasti, vi pišete s perspektive preganjanih, izgubljenih in nemočnih. Od kod ta interes?

Najbrž to izvira iz mojega življenja. Prihajam iz najrevnejšega dela Evrope, iz majhnega mesteca Pinsk, ki je bil nekoč del Poljske, zdaj pa je v Belorusiji. Ne boste verjeli, bili so meseci, ko nisem imel čevljev, med drugo vojno smo vseskozi stradali. Zato se dobro znajdem v takšnih situacijah in se ne počutim dobro v hotelih s petimi zvezdicami. Ko pridem med afriška ljudstva, je kot da bi prišel domov. Zato jemljem za svojo dolžnost, da pripovedujem svetovnim medijem o životarjenju teh revežev. Oni so dejansko večina svetovnega prebivalstva, dve tretjini ljudi živi v pomanjkanju. Medtem ko je v Evropi klima prijazna, v večjem delu planeta udarjajo vročine, poplave, suše - narava nas tam sovraži. Večina ljudi na svetu se bori le za to, da bi preživeli.

Levičarski pogled na televizijske kompanije je, da so pralci možganov. Kakšen je vpliv televizije v deželah tretjega sveta?

Prvo, večina teh ljudi sploh nima televizorjev. Prihajam iz podeželij Peruja in Bolivije, kjer sem preživel pet mesecev, a sem le enkrat videl televizijski aparat. Potem obstajajo velika ozemlja, kjer sploh ne poznajo elektrike. Spet drugod televizijski programi oddajajo le po dve ali tri ure, in še to so reklame, zabavljaštva, ali pa prenosi molitev kot v nekaterih islamskih državah. V eni izmed knjig, še ne prevedenih v angleščino, opisujem vasico v saharskem Maliju. Tja so prišli ljudje nevladnih organizacij in ker tam seveda ni elektrike, so prinesli televizijski set na baterije in nekaj filmov na kasetah. Vaščani so prihajali in gledali, toda ko so baterije crknile, so vse skupaj vrgli stran in pozabili na televizijo.

Reveži so bogati s časom. Kaj pomeni to za zahodnjaka?

Največji problem je na hitro vstopiti v drugo kulturo, ki ima drugačen pojem časa. Njihov čas ni čas ure. Stvari tečejo počasi, toda na koncu se vedno uresničijo. Tam je zelo vroče, človek ne more niti ne vidi smisla, zakaj bi hodil hitro. Če pridete v Bolivijo in bi radi v Ande k Indijancem, boste najprej dneve presedeli v baru, poslušali druge, ki pripovedujejo, kako so bili tam, kako se pride tja. Počasi se tvori veriga informatorjev, ki vam bo pomagala. Potem se le najde nekdo, ki obljubi, da vas bo odpeljal in dogovorita se, da se dobita jutri. Cel dan ne počnem drugega, kot da čakam, da bo prišel. Toda naslednji dan ne pride. Ga ni. Pojavi se šele čez tri dni. Če nimate potrpljenja, da bi čakali tri dni, ne boste nikoli prišli v Ande. Po treh dneh namreč pride, toda potem te napoti k Franciscu Gonzalesu. Prideš do Francisca, a njega ni. Nihče ne ve, kje je. Pravijo, da pride čez en teden. In naslednji teden čakaš na Francisca Gonzalesa. Potem skupaj naslednje dni iščeta avto. Na koncu prideš v Ande, toda za to si porabil mesec potrpljenja. Če te šef pošlje za 3 dni, ne boš nikoli prišel.

V enem izmed državnih prevratov so vas obsodili na smrt, preživeli ste številne revolucije, bili ujeti na fronti med sovražnim ognjem, kaj vas vodi, da ne opazite strahu?

Mene svet fascinira. Lahko bi živel kot teoretik, sedel v svoji knjižnici in pisal knjige ali novele. Toda to mi ni zabavno. Po izobrazbi sem zgodovinar, vendar pa me ne zanima pisati zgodovine, jaz uživam, ko sem tam, kjer se zgodovina ustvarja. Svoje delo opravljam že 45 let, lahko bi napisal svetovno zgodovino zadnjega pol stoletja; ne po prebranih knjigah, temveč po tem, kar sem videl z lastnimi očmi.