Ohlajevanje

Vlade se menjajo tako na slovenski kot na hrvaški strani, obljube o skorajšnji razrešitvi že skoraj desetletje odprtega poglavja med novima samostojnima država se vrstijo, ljudje na obeh straneh meje pa ne opazijo omembe vrednega napredka. Pravzaprav je odvisno, na kateri strani meje si.

Ena najbolj problematičnih točk meje s Hrvaško je poleg določitve meje na morju zagotovo določitev meje ob reki Dragonji. Za sporno ozemlje na tem območju velja, tako kot za katerokoli drugo sporno območje na meji med Slovenijo in Hrvaško, dogovor, ki sta ga državi sklenili pred osamosvojitvijo leta 1991. Z njim sta se sosedi dogovorili, da do sklenitve sporazuma o meji med obema državama velja v obmejnem področju režim pristojnosti posamezne države, kot je veljal na dan osamosvojitve, še zlasti pa to velja za sporna območja.

No, več kot očitno je, da sta državi ta dogovor razumeli vsaka po svoje. Na območju katastrske občine Sečovlje je tako Slovenija dopustila Hrvaški, da prevzame nadzor nad ozemljem vse do reke Dragonje, čeprav je bila administrativna meje med Slovenijo in Hrvaško v nekdanji Jugoslaviji pomaknjena v notranjost levega brega Dragonje. Z leti je ta meja seveda začela delovati kot prava meja, vzpostavljen je bil nadzor na obeh straneh in postavljena sta bila mejna prehoda. Hrvaška je postavila mejni prehod z montažnimi zgradbami za policijo in carino na ozemlju, ki je bilo že od vsega začetka vsaj sporno, po trdnem prepričanju nekaterih pa povsem jasno pripada Sloveniji.

To dokazujejo dokumenti, ki sta jih skupno izdali geodetski upravi SR Slovenije in SR Hrvaške leta 1977 v Zagrebu in kažejo, da katastrska občina Sečovlje že od časa Marije Terezije, ko so začeli voditi zemljiške knjige, sodi v občino Piran. Katastrska občina Sečovlje v skladu s tem v Zagrebu objavljenim dokumentom sega tudi na levi breg reke Dragonje, kjer so tudi zaselki Škrile, Bužini, Škodelin. Ta dokument je tudi dokaz, da je Hrvaška na svojo roko in brez soglasja Slovenije postavila svoj mejni prehod Plovanija ob reki Dragonji na zemljišču, ki je pod parcelno številko 5451 vpisan v katastrsko občino Sečovlje kot javna dobrina v lasti občine Piran. V letih 1993 in 1994 je Hrvaška kljub številnim uradnim protestom Slovenije nadaljevala komunalno opremljanje tega mejnega prehoda. Problem se je pojavil, ko je postalo jasno, da ima Hrvaška ta del spornega ozemlja kljub omenjenemu dogovoru za del svojega ozemlja.

Slovenski protesti so gradbena dela na mejnem prehodu in v njegovi okolici le začasno zaustavljali, dela pa so se po nekaj dnevnih prekinitvah nadaljevala. Hrvaška se nikoli ni odrekla svoji teritorialni pristojnosti nad tem spornim ozemljem. Na pristojnem upravnem uradu v Bujah so med letoma 1993 in 1996 izdelali za to območje celo lastno dokumentacijo, in to tako, da so preprosto prerisali uradne dokumente iz zemljiške knjige v Piranu in vpisali svoje nove številke ter tako praktično naredili novo svojo zemljiško knjigo za območje ob Dragonji.

Slovenski državljan Joško Joras je eden izmed prebivalcev, ki živi na tem spornem območju. Njegova hiša leži na levem bregu Dragonje v k. o. Sečovlje št. 4651. To je danes na hrvaški strani meje, ki jo tako Joras dnevno večkrat prestopi. Največkrat na mejnem prehodu Plovanija. Težave so se začele, ko so hrvaški policaji in cariniki pričeli Joška Jorasa obravnavati kot hrvaškega državljana. Čeprav Joras meni, da hrvaški policaji in cariniki zgolj opravljajo svoje delo in v glavnem nima pripomb glede njihove korektnosti, pa je v minulih letih prišlo do več incidentov. Praviloma zaradi Jorasove namere, da domov pripelje v Sloveniji kupljene predmete, računajoč, da njegova hiša ne spada pod jurisdikcijo Hrvaške. Hrvaški cariniki so mu v preteklih letih tako poizkušali cariniti v Sloveniji kupljeno pohištvo, pomivalni stroj in celo mleko, katerega individualni uvoz je bil nekaj časa na Hrvaško omejen. Zadnji tak Jorasov poizkus so hrvaški cariniki sklenili sankcionirati in so Jorasa prijavili carinski upravi istrske županije v Pulju. Načelnik carinske uprave v Pulju Luciano Geržinić namreč meni, da je "ozemlje, kjer živi Joško Joras, del hrvaškega ozemlja in zato so ti ukrepi v skladu z zakonom".

A namesto v Pulju se je Joras 28. novembra pojavil v Ljubljani, kjer je pri nekaterih najvišjih državnih voditeljih skušal najti zaščito in podporo. Kar je ne glede na vse pomisleke logično, saj gre za kršitev pravic slovenskega državljana in tudi za slovenski državni interes. Primer Joras namreč dokazuje predvsem dvoje: da Hrvaška na območju Dragonje sistematično, dosledno in s pomočjo najrazličnejših državnih organov enostransko krši sprejete dogovore s Slovenijo v škodo slovenske države in njenih državljanov; in drugo, da slovenska oblast v vseh minulih letih samostojnosti tej hrvaški samovolji ni znala narediti konca. Dogodki v preteklih letih dokazujejo, da protestne note, ki jih je Slovenija izročala Hrvaški domala po tekočem traku, nimajo praktične vrednosti. Sedaj pa se zdi vse skupaj še slabše! V zvezi z zadnjim "incidentom" je slovensko zunanje ministrstvo želelo spet izročiti Hrvaški protestno noto. Hrvaška pa je kot dobra soseda zadevo poenostavila. Na hrvaškem veleposlaništvu v Ljubljani tokrat slovenske protestne note niso niti hoteli sprejeti, kar je vsekakor diplomatski precendens.

Zunanji minister Dimitrij Rupel je na dan svoje izvolitve zatrdil, "da je ureditev meje s Hrvaško med prioritetami nove vlade. Tako kar zadeva mejo na kopnem kot na morju. Problem gospoda Jorasa kaže na nekorekten in nehuman odnos hrvaških oblasti do človeka, za katerega bi se morala najti ustrezna rešitev do sklenitve sporazuma o meji med državama. Človek živi dobesedno ob meji, kar kupuje, je za njegovo osebno rabo ter potrebe. Vsakomur je jasno, da ne gre za švercanje. Ravnanje hrvaških oblasti do gospoda Jorasa je vsekakor nesprejemljivo. Kar zadeva mejo na morju, pa moram reči, da je hrvaško sklicevanje na ohranitev neposredne meje na morju z Italijo, kot so jo imeli v nekdanji Jugoslaviji, enako utemeljeno kot naša zahteva, da imamo neposreden izhod na odprto morje, kot smo ga tudi imeli v Jugoslaviji".

Na potrebo razrešitve obmejnih problemov in določitve meje s Hrvaško sta Slovenijo opozorila tako komisija EU v svojem rednem letnem poročilu o napredku kandidatk za vstop v EU kot tudi evropski parlament. Zanimivo je, da teh istih problemov evropolitiki v osnutku resolucije o pogajanjih o stabilizacijsko pridružitvenem sporazumu EU niso naslovili tudi na Hrvaško. Svojevrstno izjavo pa je pred dnevi v zvezi z mejo na morju dal hrvaški predsednik Stipe Mesić. Na predstavitvi knjige dr. Cirila Ribičiča 14. novembra v Zagrebu je zatrdil: "Vse države na območju bivše Jugoslavije so ostale v svojih mejah, pa bo tako ostala tudi Slovenija, če nam ne bo odvzela Piranskega zaliva!"