Vzpon in padec telekomov

Manj kot mesec nas še loči od dneva D ali bolje dneva T, ko bo za vedno konec monopola slovenskega Telekoma. Toda tisti, ki jim je Telekom že nekaj let največji trn v peti, najbrž ne bodo imeli pretiranega razloga za slavje. Kaj se bo sploh zgodilo? V začetku bore malo. Prav posebno prestrašeni zaradi odprtega trga tudi pri Telekomu niso. Glede na izjave v medijih ne pričakujejo drugega velikega operaterja fiksne telefonije, temveč morebiti le kakšno konkurenco pri mednarodnih klicih (podjetij, ki se ukvarjajo s cenejšimi mednarodnimi klici, kar mrgoli po Evropi) in pri zakupljenih vodih, to pa se je zgodilo že v primeru Arnesa in Elesa. Večjega naskoka na slovenski trg ni pričakovati. Navsezadnje še vedno ni sprejet novi zakon o telekomunikacijah, tako da nikomur sploh ni jasno, kaj in kako bo s telekomunikacijami v Sloveniji v prihodnosti in kako sploh delovati. To je najbrž vzrok, da niso nastajale nove telekomunikacijske družbe. Edini poskus je bil Telemach, katerega prihodnost je še vedno nejasna. Ali bo res postal slovenski telekomunikacijski gigant, kot še obljubljajo njegovi lastniki, ali pa se je že preveč potopil v rdeče številke? Z dokapitalizacijo naj bi srečo poskušali tudi na največjih borzah ... Druga velika stena, ki se je pojavila, so "neodvisni" pobudniki referenduma o novem vladnem zakonu. Po novem zakonu naj bi dobili ministrstvo za informacijsko družbo in agencijo za telekomunikacije, ki se bo ukvarjala z urejanjem telekomunikacijskega trga. Morebiten referendum ali pa tudi enomesečno čakanje bo zavleklo vse dogodke v zvezi s tem. Rešitev ne bi bila niti ustanovitev začasne vlade po starem zakonu o vladi, saj so telekomunikacije doslej sodile v pristojnost ministrstva za promet in zveze, to pa bo brez telekomunikacij še vedno v domeni SLS + SKD. Informacijsko družbo so si v novi vladi prisvojili LDS-ovci.

Demonopolizacija slovenskega telekomunikacijskega trga sicer ne bo nikakršno čudo, saj so se v Evropi s tem ukvarjali že v prejšnjem desetletju. Slovenski Telekom se je lahko dodobra pripravil na konkurenco, podobno kot je bilo z Mobitelom zaradi nekajletne prednosti pred drugim ponudnikom storitev GSM. Kljub vsemu bo najbrž naletel na podobne težave kot sorodni evropski giganti. Državni telekomi so se največ ukvarjali s tem, kako naj ostanejo konkurenčni na trgu. Prihodki iz tradicionalne ponudbe klicnih storitev se izrazito zmanjšujejo, predvsem zaradi mobilne telefonije. Tudi prvotno trženje infrastrukture z visokimi najemninami vodov je zaradi številnih optičnih kablov postalo precej manj donosno. Spomnimo se, da so bile prav visoke cene zakupa vodov eden glavnih vzrokov za spor med Telekomom in internetnimi ponudniki, saj so ti za enake storitve pri nas plačevali nekajkrat več kot ponudniki širom po Evropi. Omogočanje prenosa informacij naenkrat ni bilo več velik posel, saj se je vedno našel kdo, ki je to opravil ceneje. Nižje cene vodov so s pridom izkoristili ponudniki informacijskih storitev. Če je, denimo, telekom novičarski agenciji za najem vodov do uporabnika informacij, denimo banke, na mesec zaračunal 500 dolarjev, je agencija za ažurne borzne informacije od nje iztržila 5000 ali več dolarjev. Razmerje je bilo 90 : 10 v korist ponudnika storitev. Telekomi pa so spoznali, da bo resen dobiček ostal doma le, če se poleg ponudbe prenosa podatkov lotijo tudi prenosa podatkov. Britanski BT je skupaj z internetnimi storitvami začel ponujati infoservis Line One skupaj z United Media in News International, Francozi so uveljavili svoj Wanadoo, Nemci pa so podobne storitve tržili prek servisa T-Online. Kako so vse skupaj sprejeli uporabniki, je bilo najpogosteje odvisno od imidža podjetja v javnosti. Prav vstop telekomov v multimedijsko ponudbo informacij jim je omogočil, da ostanejo še naprej zakoreninjeni v vrhu na svojem področju in med najprivlačnejšimi za naložbe. Toda zadnje leto jih je zaradi nespametnih potez zagrnila črna tančica.

UMTS

Pohlep po vedno večjih dobičkih je telekome pripeljal na rob brezna. Večinoma so bili največji evropski telekomi veliki tudi v mobilni telefoniji. Nova generacija UMTS je bila s pričakovanji uspeha ključ za brezmejno zapravljanje za državne koncesije. Tu je veljalo staro pravilo, kdor prvi pride, prvi melje. Evropske vlade so si zaradi požeruštva omislile dražbe za licence UMTS, ki so se končale z neverjetnimi zneski v državnih blagajnah. Toda to je uspelo le Veliki Britaniji in Nemčiji. Pri drugi je v državni blagajni končalo skoraj 100 milijonov mark. Toda milijardni zneski so pomenili veliko zadolževanje in denarja je preprosto zmanjkalo. Dražbe po drugih evropskih državah so bile precej manj uspešne. Italija, ki je po številu prebivalcev na ravni Velike Britanije, po številu mobilnih telefonov pa celo prednjači in je v evropskem vrhu, je bila veliko manj uspešna pri prodaji licenc. Še najbolj klavrno se je končalo v Švici, kjer se je na dražbo prijavilo samo toliko interesentov, kolikor je bilo ponudb, tako da se je vse končalo že pri izklicni ceni.

Pretirano zapravljanje denarja se je najbolj poznalo na borzah. Tam že od poletja doživljajo pravo dramo. Vrednost delnic telekomov se je prepolovila, veliki telekomi pa so izhod iz krize iskali tudi v prodaji svojih servisov, ki so jim omogočili, da so sploh ostali veliki. BT je prodajal informacijski servis, Nemci so na trg poslali delnice T-Online, kar pomeni, da se dobesedno vračajo na staro raven. Poleg tega so dolgovi takšni, da se bo iz njih zelo težko izkopati. BT naj bi bil dolžan okoli 140 milijard mark, Deutsche Telekom okoli 120 milijard, Vodaphone 90 milijard, France Telekom 70 milijard ... Vse to se pozna tudi na borzi. Nemški Telekom, ki je imel tržno vrednost že več kot 270 milijard mark, se bliža tržni ceni okoli 100 milijard. S tretjega mesta med telekomunikacijskimi družbami (pred njim sta bila po vrednosti le mobilna operaterja japonski NTT DoCoMo in britanski Vodaphone) je zdrsnil v sivo povprečje. Kaj bolje se ne piše niti drugim, BT je prav tako izgubil 160 milijard mark vrednosti, malo manj je padla vrednost delnic drugih tekmecev. Izgube so gromozanske, vse pa kaže, da so bile delnice telekomunikacijskih podjetij prav tako le napihnjen balon kot delnice podjetij dot.com. Časi velikih zaslužkov s temi delnicami so minili. Najbolj črn scenarij je seveda propad ali prevzem podjetij, ki so pred časom veljala za najboljše naložbe. Hkrati mobilna telefonija ne bo več tako donosen posel, kot je bila v preteklosti. Veliko zapravljanje za licence pomeni tudi veliko manjši dohodek glede na vložena sredstva. V Nemčiji so izračunali, da bi moral vsak uporabnik UMTS porabiti kar 160 mark na mesec, da bi se nosilci licenc izvlekli iz rdečih številk. To pa je realno zelo težko pričakovati.

Zdi se, da so tisti, ki so na velikih dražbah stali ob strani, še največ pridobili. V Sloveniji razpisa za UMTS še ni bilo, čeprav so ga obljubljali že to jesen. Vsekakor najbrž ne moremo pričakovati, da bodo v državni proračun iz tega naslova prišli kakšni veliki zneski. Evropske izkušnje učijo, da je potrebna izjemna previdnost, čeprav so nekateri politiki, navdušeni nad dražbami, vzklikali, npr. Janša na piknikih svoje stranke, da bi morala država te licence drago prodati. Kar pa zadeva odprtje slovenskega telekomunikacijskega trga, je po somraku velikih težko pričakovati, da bodo ti skušali dejavneje poseči v dogodke pri nas.