makedonija / Poraženi

Že nekaj dni s čudnim nemirom v srcu in s strahom listam časopise ter s črnimi slutnjami prižigam radio in televizor. Polni so "težkega streliva" in "stoodstotnih strupov". Že več tednov imam občutek, da berem članke, podobne tistim, ki so se v časnikih nekdanje Jugoslavije pojavljali pred njenim razpadom, v času, ko so novinarji začeli risati "generalštabne načrte", polne sovraštva, ki so se jih kasneje v bojih držali generali. Že dneve me muči misel na nenavaden osebni poraz, razmišljam o svojih že pred časom objavljenih člankih in se še posebej pogosto spomnim stavka, zapisanega okoli leta 1995, češ da Makedonija ponavlja vse napake, ki so jih naredile vse druge novonastale države na Balkanu, vendar z nekajletno zamudo. In s tem dokazuje, da je zgodovina učiteljica, od katere se nihče ni ničesar naučil.

Ne vem, od kod želja, da navajam samega sebe, ko pa novinarstvo sploh ni prostor, ki bi me izpolnjeval. Zalotim se, da sam pri sebi mrmram svojo staro trditev, da je Makedonija talec svoje dvojne iluzije: tiste, ki jo negujejo etnični Makedonci o tem, da ta država obstaja samo zaradi spodbujanja in negovanja njihove zgodovinske slave, in iluzije Albancev, ki tukaj živijo, da bi tudi oni lahko bili "državotvoren narod" in pomemben dejavnik na Balkanu. Med tema dvema iluzijama ostaja neslišen glas drugih tukajšnjih etničnih skupin. In nezmožnost zaznave dejstva, da so na Balkanu vsi postali tako nepomembni, da so na svetovnih političnih zemljevidih označeni samo še kot mračne/slepe ulice.

Že dneve ne želim niti brati niti pisati. Nekaj mi govori, da je bilo vse že napisano in izgovorjeno. V teh krajih besede nimajo nikakršnega pomena ali pa pomenijo kaj samo takrat, ko se uporabljajo kot dopolnilno polnjenje granat, ki padajo na razmajane multietnične mostove v tej majhni multietnični državi. Vse bolj živčno listam in berem časopise in celo besedila, ki jih moram urediti za AIM. Pozorno jih tehtam, ne iz strahu, da bi spustil v objavo kaj "vnetljivega", temveč zato, ker vem, da tako tehtam svojo lastno optiko.

Listam časopise. Končno preberem nekaj, s čimer se popolnoma strinjam. Besedilo Mirjane Najcevske, objavljeno v tedniku v albanskem jeziku Lobi, kjer predstavlja kratko, kljub temu pa vseobsežno trditev, da smo vsi, od prvega do zadnjega - poraženi! Da, streli v Makedoniji označujejo poraz politikov, poraz svobodomiselnega sveta, ki se je še včeraj sprehajal od tribune do tribune in teoretiziral, v sebi pa skrival ozkosrčne nacionalistične ambicije, poražen je um tistih, ki so leta modrovali, ne da bi karkoli izrekli, vsa tista misleča svetovna politična elita, ki je znala Makedonijo razglasiti za model na Balkanu in primer vzpostavljanja multietnične države, čeprav je vedela, da je to tudi država, ki je model za najuspešnejšo krajo volilnih glasov ter prepletanje politike in kriminalnega biznisa.

Že davno sem se začel tolažiti s takšnimi drobnimi stvarmi, kot je na primer iskreno in objektivno besedilo Najcevske. Tako potolažen zavrtim telefonsko številko prijatelja v kumanovski vasi Vaksince, na katero že nekaj dni padajo težke granate makedonske policije in vojske in od koder pripadniki UCK streljajo na helikopterje makedonske vojske. V trenutku, ko zaslišim njegov glas, onemim; ne vem, kaj naj ga vprašam ali kako naj ga potolažim. On, kakor da je zaslutil mojo zmedenost, vpraša: "Kako je moj lev?" Misli na mojega sina. Ob tem občutim čudno nemoč. Skozi misli mi bežijo podobe mladoletnih otrok. "Kako so tvoji?" ga vprašam. "Tu so, v kleti," mi odgovori. "Ali je res, da vas ima UCK že več dni za talce?" ga vprašam. "Ma, kje pa," mi odgovori. "Pusti vsaj otroke k meni," mu predlagam. "Veš kaj, v času teh balkanskih vojn sem spoznal nekaj: tisti, ki ostane brez svojega ognjišča, brez svoje njive, je po svoje mrtev. Takšnih pokojnih Balkancev, brezdomcev sem se v teh letih nagledal po zahodnih metropolah. Zato sem se odločil, da ne zapustim doma." Vidim, da nima nobenega smisla, da bi ga prepričeval. Vprašam ga, ali je prebivalstvo obveščeno o ultimatu makedonske vojske in policije o tem, da mora zapustiti domove. Odgovori mi pritrdilno in pojasni, da imajo ti ultimati en sam cilj - da civilisti zapustijo hiše, da bi lahko vasi zravnali z zemljo, tako da se prebivalci ne bi imeli več kam vrniti. Rečem mu, da je to nemogoče in da naj ne verjame takšnim zgodbam. On pa mi omenja neke "tajne načrte", za katere je izvedel in po katerih želijo makedonske oborožene sile ustvariti "tamponsko cono" na meji s Kosovom, znova uporabljajoč koncept "požgane zemlje". Pogovor končava brez pozdrava, saj je zveza prekinjena. Telefoniram še enkrat. Njegov mobilni telefon se ne odziva. Ostaja mi upanje, da se mu je izpraznila baterija.

Moj telefon vztrajno zvoni. Neki tuji novinar zahteva, da mu pojasnim, kako so nastale te nenavadne razmere, ki so omogočile mednacionalno vojno v Makedoniji. O kakšnem naglem poslabšanju mednacionalnih odnosov me sprašuješ, mu odvrnem, očitno jezen. "Deset let se tukajšnji politiki poigravajo z nacionalnimi čustvi, deset let so bili mednacionalni odnosi najbolj profitabilen politični biznis, ki je prinašal ali odvzemal politične točke. Od kod sedaj sklep, da so se poslabšali mednacionalni odnosi v Makedoniji?" Kolega na drugi strani molči.

V trenutku, ko spustim telefonsko slušalko, v enem od dnevnih časopisov opazim sliko svojega nekdanjega dragega prijatelja, enega od vrhunskih makedonskih dramaturgov. Začnem brati njegovo kolumno z naslovom "Keće" (ime tradicionalne bele albanske kape). Ko berem, se mi zdi, kakor da bi mi kdo spodmikal tla pod nogami. Ta človek je bil še nedavno zame zgled človečnosti na tem območju. Berem in sklepam, da je šlo vse k vragu. Tudi on piše o Albankah, ki so "samo stroji za rojevanje", in Albancih, ki "keće" nimajo na glavah, pač pa v lobanjah. Smejem se, v ustih pa čutim strašno grenkobo. Spomnim se prvega streljanja v Makedoniji, na dan, ko so se začele praske v Tetovu, ko me je hči solznih oči prosila, naj ji pojasnim, kaj se dogaja. In trenutka, ko sem ji, da bi se otresla strahu pred "etničnimi Makedonci", ki "nas hočejo pobiti", predlagal, da gremo v Prilep, na obisk k mojemu pobratimu, etničnemu Makedoncu, piscu članka z naslovom "Keće".

Nekako omamljen odvržem časopis in vključim radio. Poslušam izjavo namestnika ministra, Albanca, ki v tekoči makedonščini nagovarja sodržavljane. Njegovo govor ima popolnoma drugačno intonacijo in bolj umirjeno vsebino od tiste, ki jo je prejšnji dan medijem predstavil v albanskem jeziku in ki je bila polna vnetljivih besed. Ravno v tem tiči naša nesreča, si rečem. V tej mali državi je preveč licemerja. Nekatere albanske politične elite nikoli niso jasno povedale kolegom iz makedonskega etničnega bloka, katera je spodnja meja njihovih zahtev, pod katero ne bodo popuščali, tisti drugi pa nikoli niso pojasnili svojemu narodu, kako si zamišljajo skupno državo z vsemi, ki živijo v njej. Tukajšnji politiki imajo po tri "različice" političnih govorov. Enega za "svoje", drugega za "njihove" in tretjega za vse "druge", pri čemer so najpomembnejši referati, pripravljeni za zahodne diplomate. Kajti tukajšnjim prevejanim politikom ni tako pomembno, kaj o njih mislijo državljani Makedonije - še posebej, dokler lahko ponarejajo volilne izide -, pač pa pazijo, da pred mednarodno javnostjo ustvarijo vtis "sodobnih politikov". V tej tekmi balkanskih političnih intrigantov in zahodne diplomacije so prvi v nedosegljivem vodstvu.

Grenkoba v ustih je vse večja. Izključim radio. Televizor sem že zdavnaj spremenil v nemo gibljivo slikanico, ki ji dopuščam, da dobi glas, le kadar so na sporedu otroške oddaje. Nenadoma na zaslonu zagledam premiera Makedonije Georgievskega. Z obraza, ki ga deloma sicer skriva brada, ni razbrati nobenega izraza. Napoveduje možnost razglasitve vojnih razmer in zahteva od Albancev, da se izrečejo, na kateri strani so. Nimam moči, da bi poslušal njegove "genialne zamisli". Njegov predlog podpira tudi predsednik Makedonije Boris Trajkovski. Nenadoma rečem sam sebi, da se državljanom, ki imajo takšne državnike, ni treba bati za prihodnost. Tolažim se s tem, da prihajata dva izmed tisti, za katere se zdi, da so v tem času najbolj zaskrbljeni za prihodnost Makedonije - Solana in Robertson.

Spet ostanem sam v sobi. Zvoni telefon, že dneve najstrašnejši aparat, ki ga imam v sobi. Iz slušalke sem se naposlušal brez števila sporočil, v katerih so mi napovedali "konec" in da mi bodo "definitivno zaprli usta". Pritisnem na gumb, ki naj bi me povezal s tistim, za katerega ne vem, od kod je poklical mojo številko. Odleže mi, ko slišim glas znanca, etničnega Makedonca. Brez okolišenja mi svetuje, naj naslednje dni ne zapuščam doma. "Bodi previden. Krožijo govorice, da so te 'moji' dali na neke sezname." "Jaz sem že od nekdaj na vseh seznamih," mu odgovarjam in se smejem. Zatem mi razkriva svoja spoznanja o različnih "tajnih" in drugih organizacijah, ki naj bi obračunale z neposlušnimi. Makedonijo te dni preletavajo različne dezinformacije, njeno informativno nebo je prekrito z oblaki zmede in nikjer ni nikogar, ki bi lahko ločil špekulacije od resnice.

Končno dobim telefonsko zvezo s kolegom iz Kumanova, kjer so napete mednacionalne razmere pred eksplozijo. Sprašujem ga, kakšne so razmere v mestu. Sporoča mi, da so kumanovske noči moraste. V mestu pa živijo Makedonci, Albanci, Srbi, Romi, Turki ... Prekinem pogovor, ker me po mobilnem telefonu kliče prijatelj iz vasi Vaksinci, tisti, s katerim se malo prej nisva mogla do konca pogovoriti. Sprašuje, ali sta v Skopje prispela Solana in Robertson. Potrdim in pripomnim, da se tudi po telefonu slišijo detonacije. "Že dneve se tukaj ne sliši nič drugega kot detonacije in glasovi ranjenih ali lačnih živali," mi odgovarja. "Otroke smo že naučili, da molčijo, saj tako ali tako nihče ne sliši njihovega joka," dodaja ironično. Po tem ga ne morem vprašati nič več. Zaželim mu srečo in naj pazi nase in na otroke. Nato vse postane oddaljeno, tuje, neznano. Počutim se, kakor da sem v sami notranjosti strahote in nečloveškega. Ne opazim niti svojih otrok, ki so se vrnili iz šole. Mokri so kot miši. Zunaj je že zdavnaj začelo deževati.