sredozemlje / Mladi Sarajevu

Sarajevo pa je tiste dni sredi julija zapljusnilo tudi nekaj drastičnejšega - vročinski val, zaradi katerega je tamkajšnji zdravstveni zavod v časopisih opozarjal na pretirano izpostavljanje soncu in vse do popoldanskih ur priporočal počivanje v zatemnjenih prostorih. Ker konjenica Rodea, tokrat opravljajoč posebno nalogo občekulturnega pomena, ni niti pomišljala, da bi ravnala v nasprotju s priporočili zdravnikov in še manj, da bi zanemarila izkušnje globlje posvečenih, je nedeljsko popoldne prebila srkajoč, seveda, laško pivo na sarajevski rivieri. Riviera je, če ne štejemo bazenov na vzhodu mesta, omejena le na nekaj s travniki in mostovi prepredenih voda izvira Bosne in ne more postreči z odmerki zdravilnega joda, a nudi vidike, ki jih ne srečaš prav povsod, za Savo ali v Šobcu prav gotovo ne. Sarajevčani povečini nimajo denarja za sončni Jadran in še manj za romanja po eksotičnih deželah z izjemo tudi za njih cenene Črne Gore. Zato pa jim, kadar se odpravijo na piknik, prijateljsko partijo nogometa, vožnjo s kolesljem, draženje labodov ali enostavno poležavanje na izviru Bosne, s sabo ni treba tovoriti svojega žara in pijače ter se ukvarjati s peko čevapčičev, saj jih namesto njih s frekvenco, ki izdaja stalno povpraševanje, na priročnih ploščah peče vrsta zasebnih ponudnikov. Prijetno nasmeteni park in lagodni scenosled nedeljskih oblačil sta vsaj pri polovici Mladinine odprave vzbudila prijetne spomine na nekdanjo širšo domovino, kot v potrditev nekdanje sarajevske skupnosti narodov pa je izzvenel scenosled na travniku brenkajoče, sumimo da folklorne ali celo poklicne kafanske godbe, ki je gajstnim plesalcem žgala ćirilico in kajkavske in bosenske napeve in šote in po katere nastopu so mlajši krajani na kitari intonirali Čorbo. Pravzaprav smo za popoln umetniški vtis pogrešali le Moj očka ima konjička dva, ki v bosenski verziji preverjeno zadobi tožen molovski, po sevdahu vonjajoči nadih.