Črni humor

Ko je Amerika obmolknila, so obmolknili tudi ameriški humoristi. Vrag je vzel šalo. Karikaturo, ironijo, satiro, sarkazem in cinizem tudi. Jay Leno, David Letterman, Conan O'Brien, Craig Kilborn, Bill Maher in drugi TV humoristi so svoje oddaje odpovedali. Vrnili so se šele po nekaj dneh - otožni, izpovedni in mučeniški. Kot Oprah Winfrey. Njihovi vici so bili drobni, plašni, spoštljivi, brez žela. Niti Bush se jim ni zdel več smešen. Kot da bi hoteli reči: Amerika potrebuje humor, ob katerem bodo ljudje jokali, ne pa se smejali. In kot da bi hoteli reči: s tem, ko je umrla prejšnja Amerika, je umrla tudi prejšnja oblika humorja. Dilema, naj pokamo vice ali ne, se je na spletnih forumih prelevila v dolga dokazovanja, da je humor potreben in nezaobiden. To ne pomeni, da zadeve ne jemljemo resno, toda potrebujemo sprostitev! Najboljši humor se rodi iz bolečine! Vic je patriotsko dejanje! Sovražnik ne bo zlomil našega duha! Udarimo nazaj - s humorjem! V vsaki vojni je potreben humor! Vic je orožje! Smejmo se, kajti to nas ločuje od Talibanov! In ker nobena tragedija ni imuna na črni humor, ameriški in srbski humoristi na internetu niso čakali na rojstvo nove oblike humorja, ampak so udarili - magari z variacijami starih formul. Humor ima pač prednost pred uradnimi govori - osvobojen je vseh dogem.