Terorizem in širitev

Malo verjetno je, da bo posledica nove ameriške vojne proti terorizmu hiter sprejem novih članic v severnoatlantsko zvezo. Bolj verjetno je, da bo v času recesije ameriškega gospodarstva razširitev zveze Nato za ZDA pomenila neprijetno dodatno breme. Razširitev Nata bo torej morda počasnejša, vsekakor pa bo veliko dražja.

"Dvomim, da sta ti dve zadevi povezani." Tako je na eni od tiskovnih konferenc oktobra leta 1997 na vprašanje, ali je v "razširitvi zveze Nato tudi terorističen element" in ali bi razširitev zveze Nato lahko ZDA v tem smislu "na kakršenkoli način pomagala", odgovoril že prejšnji ameriški obrambni minister William Cohen. Sedanji ameriški obrambni minister Rumsfeld v novih okoliščinah o tem niti ne razmišlja. In to vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker članstvo držav v Natu očitno ni ključnega pomena v nastopu proti terorizmu, drugič pa zato, ker premik vzhodne meje Nata bližje Rusiji ne bi bila modra poteza v trenutku, ko ZDA v boju proti mednarodnim teroristom potrebujejo podporo mnogih držav - in še posebej Rusije. Širitve Nata na vzhod Rusija namreč ne vidi samo kot varnostno grožnjo, temveč tudi kot primer prelomljenih obljub Zahoda. Po pričevanju Evgenija Primakova so namreč leta1991 "Mitterrand, Major in Baker nestrpno čakali umik sovjetske vojske in skupaj obljubili, da se Nato ne bo širil na Vzhod ter da nobene članice varšavske zveze ne bodo sprejeli v Nato".

Simon Serfaty, direktor prestižnega washingtonskega Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS), je že leta 1997 predvidel vrsto možnih scenarijev širitve zveze Nato. Kot razloge za črni scenarij, ki bi lahko zavrl širitev Nata, je navedel "vojno na Bližnjem vzhodu, ki bi potrdila evropski občutek o tem, da so ZDA doživele neuspeh na Bližnjem vzhodu," ali pa "novo akcijo ZDA v Perzijskem zalivu". Resničnost je v veliki meri presegla vse te črne napovedi. Tudi odnos do zaveznikov je danes drugačen; če so še včeraj države vzhodne in srednje Evrope želele v Nato zaradi zaščite ZDA, so danes v ospredju zahteve, da ameriški zavezniki ščitijo in podpirajo ZDA. Terorizem nikoli ni bil "vojna" v pravem smislu besede, vendar je ameriški predsednik Bush za zadnje teroristične napade večkrat uporabil prav te besede. Predvsem seveda zato, da bi z dramatičnim opisom položaja opozoril tudi na obveznosti, ki jih imajo članice Nata v skladu z washingtonsko pogodbo v primeru napada na eno od članic zavezništva. Isto govorico prevzema velika večina patriotsko poenotenih ameriških medijev, ki trdijo, da je čas, "da se z dejanji in ne zgolj besedami pokaže podpora ZDA. Zahtevati je treba nič manj kot podporo vsem razumnim zahtevam ..." Pri čemer lahko v kategorijo "razumnih zahtev" spada marsikaj - od zahteve po sodelovanju v vojaški operaciji proti "malopridnim državam" do pošiljanja enot Nata na z nafto bogato območje kaspijskega bazena.

Ameriški predsednik George Bush je večkrat javno zatrdil, da bo podprl "nadaljevanje procesa širitve Nata" na naslednjem Natovem vrhu v Pragi leta 2002. Glede ruskih rezerv je bil Bush zmeraj jasen, ko je zatrjeval, da "Rusija nikoli ne more dobiti pravice do veta v zvezi z razširitvijo Nata". Vendar pa se dodatna pojasnila, kaj to pomeni, skrivajo v drobnem tisku. "Nadaljevanje procesa širitve do leta 2002" namreč še nikakor ne pomeni, da se bo Nato razširil do naslednjega leta. To končno tudi ni zgolj ameriška odločitev, pač pa odločitev 18 članic, med katerimi bi nekatere - zlasti na primer Turčija, nezadovoljna zaradi počasne integracije v EU - lahko upočasnile proces razširitve. Poleg tega je po intervenciji proti ZRJ med članicami danes še manj navdušenja nad sprejemom novih članic. Nove članice bi k moči Nata lahko dodale le malo, lahko pa bi oteževale že tako težek proces sprejemanja skupnih odločitev na temelju konsenza. K temu je treba dodati še prevlado izolacionistične skupine republikancev v ameriškem kongresu, ki so po terorističnih napadih na ZDA še bolj prepričani, da se morajo ZDA bolj posvetiti svojim interesom in manj intervencionizmu na moralnih načelih in brez neposredne zveze z ameriškimi nacionalnimi interesi. To so vsekakor slabe novice tudi za Balkan; zaradi ameriške vojne proti terorizmu so namreč znova aktualne besede svetovalke za nacionalno varnost Condoleezze Rice, ki je večkrat javno zahtevala umik ameriških enot iz mirovnih operacij v Evropi. Bush je sicer večkrat zanikal umik ameriških enot iz jugovzhodne Evrope, vendar zmanjševanje števila ameriških enot na Balkanu v tem trenutku zaradi priprav na intervencijo proti Afganistanu že poteka.

Po črnem 11. septembru letos bodo veliko večji problem tudi stroški širitve. Leta 1997 je Pentagon ocenjeval višino stroškov na 35 milijard dolarjev v desetih letih, korporacija RAND pa je prišla do številke, višje od 82 milijard. Proračunski odbor ameriškega kongresa je pokazal, da so to optimistične številke, in zgornjo mejo cene širitve postavil celo na 125 milijard dolarjev. Dokončnih stroškov širitve, ki naj bi jih samo v nekaj odstotkih nosili ameriški davkoplačevalci, tako še zmeraj ne ve nihče.