Črni ponedeljek

V ponedeljek, 12. novembra, smo lahko zvečer videli dramatične, šokantne posnetke tiskovne konference kanadskega novinarja, ki je preživel talibanski napad, v katerem so umrli trije novinarji, dva francoska in en nemški. Toda ko je skušal pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo, so ga brutalno prekinili in odpeljali predstavniki Severnega zavezništva, ki so mu zabrusili: "Imel boš resne težave, če boš govoril prej z mediji kot z nami!" Prišlo je celo do prerekanja in prerivanja. Severno zavezništvo, ki je velik prijatelj Amerike, ki velja za pravo nasprotje Talibanov in ki je zadnje čase kazalo "human" obraz (njihov zunanji minister Abdullah Abdullah je redno poziral s pristriženo brado in kravato), je pokazalo svojo "talibansko" naturo. Zgodbe o množičnih pobojih, ki so jih zadnje dni zagrešile enote Severnega zavezništva, se lepo rimajo z vojnimi zločini, ki jih razno raznim frakcijam Severnega zavezništva že lep čas očita organizacija Human Rights Watch: množična posiljevanja, požige in ropanja, raketiranja civilistov, mest in tržnic (leta 1994 so ob napadu na Kabul pobili 25.000 civilistov!), hja, in pobijanje ujetnikov. Leta 1997 so pri Mazar-e Sharifu usmrtili 3.000 zajetih Talibanov: nekatere so postrelili, nekatere pa zmetali v jame in jih zasuli z granatami. General Dostum, eden izmed herojev Severnega zavezništva, sicer nekdanji kolaborant ruskih okupatorjev, je slovel po tem, da je ljudi razčetverjal s tanki. In zdaj - kaj? Bo novi predsednik Afganistana? Novi Afganistan, ki se ga tako veseli Amerika, je čisti sofizem - tako kot napad na Afganistan: ni važno, kako velika pošast je na oblasti v Afganistanu, važno je, da bo naftni družbi Bush & Co. dovolila izgradnjo naftovoda, ki bo Kaspijski bazen zlil v Teksas. Vse ostalo je statistika. Toda zvečer je bil za nami že dolg, absurdno izjemen, statistično bogat, unikaten ponedeljek.

Politični zločin

Ameriški mediji, predvsem tisti najbolj vplivni, "inkorporirani", kot se reče, so namreč ta ponedeljek storili nekaj srhljivega, nezaslišanega in bolnega, anti-medijskega pravzaprav. Ubili so zgodbo leta 2001. Bolje rečeno - ubili so novico leta. In kot veste, se novica leta glasi: George W. Bush ni dobil lanskih volitev! V resnici je zmagal Al Gore! Ko je Nacionalni center za raziskovanje javnega mnenja, ki deluje v okviru univerze Chicago, pred štirinajstimi dnevi, ja, natanko 12. novembra, končno - po mučnem, farsičnem, že kar grotesknem zavlačevanju - objavil rezultate ponovnega štetja floridskih volilnih glasov, je postalo jasno, da bi Gore zmagal, postal novi ameriški predsednik, nedvoumni rezident Bele hiše in voditelj svobodnega sveta, če bi na odločilni Floridi prešteli vseh 175.010 spornih, "nepreštetih", diskvalificiranih glasov. In prav to je merodajno. Raziskava je obenem poudarila, da bi Bush zmagal le pod enim pogojem: če bi prešteli le del teh glasov, specifično - le sporne glasove štirih okrožij. Florida ima kakopak 67 okrožij, kar pomeni, da štiri okrožja ne dajo ravno popolne in objektivne slike, sploh pa ne dajo odgovora na vprašanje, kdo je zmagal na Floridi. Na Floridi zmaga pač ta, ki zmaga na celi Floridi, ne le v nekaj okrožjih.

Toda ironično, ameriški mediji, de facto naročniki te raziskave, so potem prelomno novico obrnili na glavo, resnici dali pa tako neverjeten spin, da bi se na licu mesta onesvestil celo Joseph Goebbels. Javnosti so namreč sporočili: ljudje, lahko si oddahnete, ponovno štetje floridskih glasov je še enkrat potrdilo, da je zmagal Bush. Vse je okej. Vaš strah je bil odveč. Mirno lahko spite. Na Floridi se ni zgodilo nič čudnega ali pa nelegalnega. Bush je absolutno legitimen! Vsi - drug za drugim, kot da gre za en in isti medij - so bombastično, v mastnem tisku in na ves glas ponavljali, da sedi v Beli hiši človek, ki je bil tudi zares izvoljen. Hej, to dokazuje raziskava! No, šele v drobnem tisku - v drugem delu poročila - pa so opozorili še na nepomemben detajl, da bi zmagal Gore, če bi prešteli vse izločene floridske glasove. Huh, kot da ni prav to glavna novica! Kot da ni prav to srce zgodbe! Že naslovi vseh teh člankov in poročil povejo vse o vtisu, ki so ga hoteli ustvariti ameriški paradni mediji, trobila Busheve kampanje: "Bush je imel dovolj glasov, da bi dobil tudi ob ponovnem štetju" (Los Angeles Times)... "Raziskava spornih floridskih glasov je pokazala, da vrhovni sodniki niso dali odločilnega glasu" (NY Times)... "Ob ponovnem štetju na Floridi bi slavil Bush" (Washington Post)... "Bush je dobil ponovno štetje" (Palm Beach Post)... "Bush bi dobil Florido" (Associated Press)... "Raziskava floridskih glasov kaže, da je Bush dobil volitve 2000" (Reuters)... "Kot kaže raziskava, je Bush zmagal brez pomoči vrhovnega sodišča" (Wall Street Journal). Bi jih kaj vprašali? Bi jih v nesreči poklicali na pomoč?

Wall Street Journal, ki se je takoj po volitvah prelevil v bučnega Bushevega advokata in ki je z veseljem kupil tako vse floridske volilne goljufije kot odločitev vrhovnega sodišča, je 13. novembra ob uredniški komentar ponovnega štetja floridskih glasov dodal fotografijo vrhovnega sodnika Antonina Scalie, pripis pa se je glasil: "Supreme wisdom". Vrhovna modrost! Ne, vrhovno sodišče ni okradlo Gorea! Huh. Scalia je bil kakopak eden izmed petih ultra desnih, prorepublikanskih vrhovnih sodnikov, ki so 12. decembra 2000 odločili, da je treba štetje floridskih glasov ustaviti in da je novi ameriški predsednik Bush, s čimer so minirali demokracijo in legitimirali vse floridske nedemokratične postopke. Z drugimi besedami: ameriški predsednik ni bil izvoljen, ampak izbran. Kar je v nasprotju z ameriško ustavo. Vincent Bugliosi, nekdanji javni tožilec, znan predvsem s sodnega procesa proti Charlesu Mansonu, in avtor knjige Izdaja Amerike (kako je vrhovno sodišče spodkopalo ustavo in izbralo predsednika), je potegnil nazorno paralelo: "Če bi Los Angeles Lakersi v zadnji tekmi playoffa proti Boston Celticsom minuto pred koncem vodili za dva koša in bi sodnik na lepem prekinil tekmo ter titulo podaril Lakersom, bi vsi rekli, da je sodnik ukradel prvenstvo in zmago poklonil Lakersom." Drži, to bi bilo jasno tudi petletnemu otroku. In drži, vrhovno sodišče zasluži impičment.

Vsekakor, pravilni naslovi vseh teh članov bi se glasili: "Raziskava spornih floridskih glasov je pokazala, da so odločilni glas dali vrhovni sodniki"... "Ob ponovnem štetju na Floridi bi slavil Gore"... "Gore je dobil ponovno štetje"... "Gore bi dobil Florido"... "Raziskava floridskih glasov kaže, da je Gore dobil volitve 2000"... "Kot kaže raziskava, je Bush zmagal s pomočjo vrhovnega sodišča". Toda ameriški paradni mediji, krojači javnega mnenja, so ponavljali le to, kar so jim očitno rekli v Beli hiši: okej, objavite rezultate te jebene raziskave, toda ne delajte cirkusa, kajti domovina je na hudi preizkušnji in predsednik vas potrebuje. In res, mediji so se strinjali z Bushevimi administratorji: oh, kje so že volitve - Amerika je šla medtem že naprej! Šit. Lepo prosim, kako gre lahko Amerika naprej, če pa so bile volitve režirane? Kako gre lahko Amerika naprej, če ni zmagal Bush? Kako naj gre Amerika naprej, če so bile volitve nedemokratične, volitve pa so temelj demokracije? Ne, zaboga, ni šlo le za pasje dirke. Ni šlo le za abstraktno aritmetiko. Ni šlo le za prepir med dvema strankama. Šlo je za volitve. Ne, Amerika ni šla naprej - Amerika je šla nazaj! Zategovanju državljanskih in človekovih pravic ni konca. Bush in njegovi administratorji, predvsem pravosodni fundamentalist John Ashcroft in šef UDBE Tom Ridge, vsak dan dodajo kak nov ukrep, ki klofne demokracijo: imigranti, ki so v Ameriko prišli po letu 2000, bodo podvrženi posebni preiskavi... posebna vojaška sodišča bodo po hitrem postopku sodila osebam, osumljenim terorizma... oblast bo lahko prisluškovala telefonskim pogovorom med osumljenci in njihovimi zagovorniki. A po drugi strani, ko se enkrat požvižgaš na volitve in volilno pravico, se ti druge kršitve demokratičnih načel zdijo le malenkost. Elementi policijske države postanejo pač elementi pravne države - hja, skoraj neopazno. Patriotsko.

Srečko Bush

Preiskava je trajala 10 mesecev, stala je skoraj milijon dolarjev, naročilo pa jo je 8 medijskih hiš, med drugim tudi CNN. In kaj je tisti ponedeljek pred štirinajstimi dnevi počel CNN? Kako je poročal o ponovnem štetju floridskih glasov? Je razglasil novega zmagovalca? Pliiiz! Kje neki! Za začetek, bilo je tako, kot da ponovnega štetja ni bilo. Kakšne volitve! Tam zunaj je vojna! CNN je zato ves čas poročal le o eni stvari, heh, in to vsakih pet minut: da so novinarji v Afganistanu padli v talibansko zasedo... da je francoska novinarka umrla takoj, na licu mesta... in da so Talibani dva novinarja, francoskega in nemškega, potem zvlekli v jarek in ju usmrtili. To so nenehno in zelo pompozno ponavljali studijski voditelji in terenski reporterji: Talibani so usmrtili nemškega in francoskega novinarja! Okej, na koncu poročila so v drobnem tisku - z znižanim glasom - omenili, da tako poročajo oficiali Severnega zavezništva. Za vsak primer. Kajti tudi njim samim je bilo jasno, da gre za čisto in banalno propagandno laž. Novinarji so padli v navzkrižnem ognju, kar je dovolj tragično - tisto, da so dva novinarja Talibani zvlekli v jarek in usmrtili, je bil kakopak propagandni presežek. Toda ta presežek ni bil naključen, še toliko bolj, ker so sondaže v Franciji in Nemčiji kazale, da podpora vojni med prebivalstvom teh dveh držav vse bolj pada. In glej, no, glej - CNN na lepem sporoči, da so Talibani "zvlekli v jarek in usmrtili" prav francoskega in nemškega novinarja! Šur, ta "šokantna novica", ki naj bi galvanizirala francosko-nemški sentiment, ta kanibalizacija mrtvih novinarjev, ni bila le naključje. Ko začne mleti vojna propagandna mašina, ni naključij.

In Busheva protiteroristična kampanja je polna "naključij", ne le v Ameriki, ampak tudi drugod, recimo v Franciji, kjer je predsednik Jacques Chirac Bushu obljubljal "totalno solidarnost", medtem ko je bil premier Lionel Jospin precej bolj zadržan, specifično - bil je proti temu, da se Bushu podpiše blank ček. In potem se je pripetilo "naključje". Pazite: 81-letni Pierre Lambert, dolgoletni šef Mednarodne komunistične organizacije (OCI), je medijem na lepem razkril, da je bil Jospin nekoč član njegove partije. Še več - Jospin naj bi bil v resnici trockist! O, še več - Jospin naj bi kasneje v socialistično stranko vstopil s soglasjem Lamberta, huh, kot neke sorte peta kolona, "tajni agent", tako rekoč provokator, dvojno članstvo oz. dvojno agenturo pa naj bi zadržal vse do konca osemdesetih! Lambert je kakopak poudaril, da ne pozna Chiraca in da ga - častna trockistična! - ni še nikoli srečal, obenem pa je dodal, da bo drugo leto, tik pred volitvami, objavil avtobiografijo, v kateri bo razkril še druge podrobnosti o Jospinu. In kot je znano, naj bi bil Jospin na predsedniških volitvah glavni Chiracov protikandidat. Če ga ne bodo prej zbombardirali, se razume.

No, kaj se je potem zgodilo tisti ponedeljek, 12. novembra, ko se je izkazalo, da je zmagovalec ponovnega štetja spornih floridskih glasov Al Gore, pa sami dobro veste: hja, zgodilo se je še eno naključje - na newyorški Queens se je zrušilo ameriško potniško letalo. Nesreča, ki so jo na začetku pripisali teroristom in ki je povzročila nov val panike, je zgodbo o floridskem puču in čudnem štetju glasov pahnila v ozadje. Umrla je, ne da bi se sploh rodila. In vi mislite, da se čudeži dogajajo slovenski nogometni reprezentanci! Huh, in vi mislite, da ima srečo Srečko Katanec! Katanec ni Srečko - Katanec je Jack. Srečko je Bush! Ko so mediji najavili, da bodo objavili rezultate ponovnega štetja floridskih glasov, sta se dve ugrabljeni potniški letali zrušili na WTC - in ko so mediji te rezultate vendarle objavili, se je na New York zrušilo še eno letalo. Ni kaj, resnico o ameriških volitvah 2000 so zrušila naključja. Zgodba o štetju floridskih glasov se ni in ni mogla prebiti. Ne, ni šlo. Ne da se ni trudila, toda vedno jo je nekaj ustavilo. Na dramatičen, katastrofalen, apokaliptičen način.

A kot kaže, ni bilo problematično le štetje volilnih glasov na Floridi. Število ljudi, ki so umrli ob "napadu na Ameriko", je namreč zelo nedorečeno - na čuden, ciničen način. Vsi oficiali Busheve administracije nenehno poudarjajo, da je dragoceno vsako človeško življenje, kar drži, kot pribito, toda v svoji vojni, protiteroristični, križarski, revanšistični kampanji se sklicujejo le na tiste, ki so umrli v World Trade Centru. Tisti, ki so umrli v ugrabljenih letalih in Pentagonu, se v propagandni retoriki ne pojavljajo. Razlog za obračun s teroristi, teroristično mrežo, Talibani in Afganistanom so nedolžni ljudje, ki so umrli v World Trade Centru, navsezadnje, tam je umrlo "več kot 6.000 ljudi", kot poudarja Busheva mašina. Okej, 6.000. In vendar: zakaj pravijo, da je bilo žrtev 6.000, če je županstvo New Yorka trdilo, da jih je bilo 4.964? Okej, 5.000 - 6.000, vseeno, vsako človeško življenje je dragoceno. In vendar: zakaj županstvo spisek žrtev iz World Trade Centra skriva? Zakaj so imena žrtev še vedno skrivnost? Okej, to počnejo v imenu diskretnosti. Okej, pa tudi zato, ker "čiščenje" World Trade Centra še ni končano. In vendar: zakaj so potem vsi ostali preštevalci žrtev prišli do bistveno manjše številke? Ne pozabite, da so "ponovna" štetja opravili mnogi mediji in mnoge organizacije: New York Times je tako naštel le 2.950 žrtev, časopis USA Today še manj, le 2.680, tiskovni agenciji Associated Press se je ustavilo pri številu 2.625, Rdečemu križu pa še nižje, pri številu 2.563. Drži, to je bistveno manj od številke, v imenu katere so šli nad Afganistan. No, potem se je vdal tudi župan Rudy Giuliani in v četrtek na lepem razkril, da je bilo v WTC-ju žrtev res manj, le 3.682, in da bo šla številka bržkone še dol. Kaj se grejo - patriotske dezinformacije, propagandne finte ali pa le manipulirajo z žrtvami, ki so jih takoj po napadu na WTC itak našteli "več kot 16.000"? Kaj torej iščejo? Konsenz? Aritmetično sredino? Hej, kaj je narobe s fakti? Jih fakti ne potešijo? So z njimi nezadovoljni? Bo številka spet zrasla, ko bodo Bushu padli ratingi? Ni dovolj tragično, da je umrlo 2.500 ljudi? Zakaj je treba številke napihovati, če je vsako človeško življenje dragoceno?