šport / Mali hokej na suhem

Ko smo za našo nogometno prilogo pripravljali članek o najrazličnejših simulacijah in substitutih za najpomembnejšo postransko stvar pod nebeškim svodom, je bil naš prvi impulz, da bi v ta sklop uvrstili tudi pričujočo vrsto razbibrige, a smo kaj hitro potuhtali, da ima floorball neprimerno več kot z nogometom skupnega s hokejem. Bržčas sta nas zavedli predvsem dejstvi, da se igra odvija na terenu za mali nogomet ter da se dosegajo goli, in sicer z žogo, ki jo je dovoljeno tudi brcniti. Že ob najbežnejšem ogledu pa postane kristalno jasno, da si igralci na terenu namesto nezamenljivega Milana Osterca za nedosegljivi zgled postavljajo Wayna Gretzkyja, in kdo bi jim zameril. Floorball zaradi nekaterih drugačnih pravil in igralnih pripomočkov tehnično ni neposredna dvoranska verzija hokeja na travi, to predstavniki uradne vseslovenske zveze še kako radi izpostavijo, vendar ga lahko mi kot laiki po mojem vseeno brez hujše slabe vesti mirno opišemo kot hokej na travi v dvorani brez trave.

Osnovna konfiguracija športa ne bi mogla biti bolj preprosta: trije igralci plus vratar, dva hokejska gola in dva sodnika. Slednja sta na terenu dva sicer nedvomno tudi zato, ker se štirim budnim očesom izmuzne odločilno manj, kot bi se izmuznilo dvema, obenem pa drug drugega bistveno razbremenita tudi fizično: vsak namreč pokriva svojo polovico, saj bi bilo od enega samega vsekakor globoko nepošteno pričakovati, da bi lahko celo tekmo vzdržal tisti običajni pobezljani tempo. Igralci, ki so se pred floorballom po pravilu resneje ukvarjali s kakimi drugimi športi, zadevo po intenzivnosti namreč primerjajo s squashem, za katerega vemo, da po od vse tiste muje eksplodiranih srčnih prekatih kraljuje visoko nad ostalimi rekreativnimi športi, izvzemši izpolnjevanje obrazca za dohodnino. Floorball je dinamična, hiperkinetična in pogosto tudi brutalna igra: res, sama palica je že napravljene iz lahke nežne plastike, a ko ti jo nasprotujoči junec sredi polnega naleta - seveda absolutno po nesreči, naknadno mu je vedno svinjsko žal - zarine naravnost med noge, boš po trdem parketu telebnil, kolikor te pač je.

Zanimivo je, da igralci v žaru bitke ne uporabljajo nobenih varnostnih sredstev, saj pravijo, da se čutijo dovolj zaščitene z osnovnimi pravili, ki veljajo v njihovem športu: Nasprotnikov se niti pod razno ne sme kresati po palicah, ki se jih itak - tudi pri strelu - ne sme dvigovati nad kolena. Vsaka resnejša kršitev osnovnih pravil se nemudoma kaznuje z izključitvijo za dve minuti, kar se na tako kratkem terenu takoj odrazi v vsaj enem zadetku prednosti. Najbolj ogroženi in s strani sodnikov posledično tudi daleč najbolj zaščiteni so golmani, ki večino tekme preživijo na kolenih, prežeči kot gepardi. Vratarji sicer nimajo palice, vendar lahko zato plastično žogico popolnoma nesankcionirano zagrabijo in jo celo zalučajo v napad, če se pred sredino uspe odbiti od tal.

Floorball velja pri nas za izrazito gorenjski šport in se je začel v Sloveniji igrati že pred desetimi leti, le da je šlo takrat za tisto bolj osnovno, grobo vaško varianto. Državna liga je v polnem pogonu zadnji dve leti, resnih ekip (definirajmo jih po tem, da se jim ljubi udejstvovati v ligi) pa imamo v deželi osem. Doslej so obakrat triumfirali škofjeloški Spidersi, ki jih po besedah kapetana Andreja Eržena od tekmecev ločijo homogenost, večji nabor enako kvalitetnih igralcev in neprecenljive mednarodne izkušnje. Že tretje leto zapored so bili poleg v domači aktivni tudi v mednarodni avstrijski ligi, ki so jo zadnje dvakrat celo osvojili. Domača liga, ki teče pod budnim očesom sredi lanske sezone ustanovljene Floorbalske zveze Slovenije, poteka po turnirskem sistemu, kar pomeni, da se vseh osem ekip vsako soboto zbere na enem, vsakič drugem kraju. Do take ureditve so prišli predvsem iz organizacijskih razlogov, saj je treba posameznemu moštvu tako domačo telovadnico namesto vsakih štirinajst dni najeti samo parkrat na sezono, poleg tega pa ima Zveza na voljo samo eno posebno bando za ograditev igrišča, ki ustreza evropskim standardom.

Ko je Mladinina reporterska ekipa obiskala zaključni turnir za naslov pokalnih zmagovalcev v šolski telovadnici v Žireh, ni dobila vtisa, da bi šport pritegnil ravno nepregledne multitude opazovalcev - tisti, ki so prišli, so bili huronsko glasni - za neposredne udeležence pa je bilo dogajanje na igrišču videti pomembnejše kot prvorojenčeva diploma. Prav vsi igralci, s katerimi smo se pogovarjali, zatrjujejo, da gre za naglo razvijajoči se šport, ki mu lahko - kadar govorimo o osnovni telovadnični inačici - štejemo v korist ne preveč drago nujno opremo. Zanič palico lahko dobite že za dva, zelo solidna pa vam bi od mesečnega prejemka odtegnila okrog devet čukov, nekoliko dražje so samo oprave za kot pri vseh drugih športih uboge golmane. Kar pri nas šele klije, je zunaj kot ponavadi že dodobra prebujeno: floorball si je v tujini že dokončno osvojil mesto v srcih neštetih rekreativnih zanesenjakov, igrajo ga tudi po drugih celinah, v Evropi pa je najbolj popularen na Češkem, Slovaškem, Švici in še posebej izrazito v skandinavskih državah. Samo za primerjavo navedimo podatek, da se lahko Švedska pohvali kar s 110.000 uradno registriranimi igralci, ki lahko med seboj tekmujejo v osmih različnih ligah.

Ob tem je treba dodati, da velja verzija s skrajšanim igriščem, tremi igralci in golmanom za mini floorball in ga lahko obravnavamo kot slovensko specifiko. V civiliziranem svetu se namreč igra na rokometne gole in s petimi igralci, a pri nas za kaj takega bojda preveč krvavo primanjkuje ustreznih telovadničnih objektov, da bi bilo zares izvedljivo. Sredi maja se bo na Finskem začelo svetovno prvenstvo skupine B, na katerem si Slovenija štartno skupino deli z Japonsko, Nizozemsko in Estonijo, vendar je bil nastop našega moštva iz povsem finančnih razlogov še do nedavnega vprašljiv. Ker je to pri nas še vedno predvsem šport za zanesenjake, bodo morali reprezentanti velik del stroškov za transport in bivanje kriti iz lastnega žepa, kar v končni posledici pomeni, da v Helsinkih nedvomno ne bomo kompletni. Po besedah samih igralcev, ki jih radi podkrepijo z izjavami tujih strokovnjakov, bi bili lahko, če bi bili kompletni, celo glavno presenečenje prvenstva, tako pa situacija ni ravno najbolj rožnata. Kljub vsemu se zdi floorball na prvi pogled dovolj dinamičen in tudi za gledalce - finale svetovnega prvenstva se bo igral v dvorani za 25.000 obiskovalcev, ki je že povsem razprodana - atraktiven skupek vragolij, da bi si znal kaj hitro ustvariti svojo zaplatico pod soncem celo v teh revirjih.