bušiji / Poročilo manjšine

Bush je dobil zaušnico. Privršala je iz preteklosti in prihodnosti hkrati. Iz leta 1956 in leta 2054. In to bo zdaj videl cel svet! Primazala sta mu jo namreč Philip K. Dick in Steven Spielberg. Dick je leta 1956 napisal sci-fi novelo Minority Report, ki se dogaja leta 2054 in po kateri je Spielberg zdaj posnel film. Hit, se razume. Vsi bodo videli, George, vsi bodo vedeli! Kaj? Da si svobodo in demokracijo spremenil v fundamentalistično špekulacijo. Prihodnost svari pred tabo, George. In preteklost tudi.

Kako izgleda leto 2054? Takole: vertikalni metropolisi, veliko stekla, elektromagnetni avtomobili, hologrami, laserske racije, "živi" reklamni panoji, ki imajo do konzumentov zelo oseben odnos ("Dober dan, gospod Yakamoto," pozdravi reklama gospoda Yakamota, ko pelje mimo panoja), popolna komercializacija, premoč korporacij in seveda - stopnja kriminala v Washingtonu, še vedno glavnem mestu Amerike, je padla na nič. Zero! Svet brez zločina. In zakaj ni več kriminala? Ker potencialne morilce zgrabijo, še preden zagrešijo zločin. Zločine zatrejo v kali - no, v intenci. Človeka aretirajo zaradi zločina, ki ga še ni zagrešil, oz. zaradi zločina, ki bi ga zagrešil, če bi ostal na prostosti. Če človek le pomisli na to, da bi koga umoril, je že na poti v preventivni pekel. Teroristi tu nimajo šans. A po drugi strani, tudi mož, ki ženo nepričakovano zasači v postelji z drugim moškim, nima šans - posebna, elitna, leteča, v črno odeta enota policije, Oddelek za predzločine (Department of Pre-Crime), je hitrejša od njegove reakcije. Točno, policija je hitrejša celo od tako nepredvidljivega delikta, kot je "zločin iz strasti".

Toda omnipotentni Oddelek za predzločine bi bil bos, če ga s svojimi "videnji" in "pred-videnji" ne bi sproti zalagala tri svetniška, rahlo retardirana bitja s paranormalnimi, predkognitivnimi sposobnostmi, ki kot fetusi lebdijo v bazenu, v narkotični tekočini. Ja, vidijo umore, ki se še niso zgodili, računalniki pa njihove slutenjske, orakeljske "vizije" potem predelujejo v podatke in slike, ki policijo pripeljejo do identitete potencialnega, pred-videnega morilca. In ko "storilca" primejo, je avtomatično kriv - brez sodnega postopka ga takoj zaprejo. V Dickovi noveli ga prepeljejo v koncentracijsko taborišče - v Spielbergovem filmu ga zamrznejo. Jasno, za nedoločen čas. Nobenih pravic nima. Niti pravice do odvetnika. Niti pravice do pritožbe. Ustava zanj ne obstaja. Kaznovan je za zločin, ki se še ni zgodil. Za zločin, ki ga ni zagrešil. Za zločin, ki se bo morda šele zgodil. Ali pa tudi ne.

Toda ko "predkognitivci" sporočijo, da je tudi John Anderton (Tom Cruise), glavni in obenem najbolj fanatični operativec Oddelka za predzločine, potencialni morilec in da je na tem, da umori človeka, ki ga sploh ne pozna, se vse postavi na glavo. Sistem, ki ga je sam gradil, se zvrne nanj. "Ni ti treba bežati," mu reče agent pravosodnega ministrstva. "Vsi bežijo," dahne Anderton, ki ne čaka. Najprej sicer pomisli na napako, potem na to, da mu skušajo umor podtakniti, kmalu pa ugotovi, da je ta sistem zgrešen in hudo zmotljiv in da obstajajo tudi "poročila manjšine", specifično - med tremi mediji pogosto ni konsenza o tem, kaj v resnici "vidijo" (nimajo vedno iste "vizije"), zato "videnje" tretjega arhivirajo kot "poročilo manjšine" (Minority Report) in zavržejo, hja, prikrijejo, da ne bi kompromitirali sistema. Ali kot pravi karizmatični direktor Oddelka za predzločine: "To, kar nas varuje, nas tudi osvobaja!" Varnost osvobaja! Ja, John Anderton pade v leto 2002 - v Bushevo Ameriko. Kaj mu bo volilna pravica, če pa je njegova usoda itak vnaprej zapečatena? Kaj mu bo svoboda, če pa se naj bi ljudje počutili dobro šele, ko niso svobodni? Kaj mu bodo človekove in državljanske pravice, če pa ga bremeni izvirni greh? In kaj mu bo zasebnost, če pa se mu je vlada infiltrirala v glavo?

Bushev Oddelek za predzločine

Minority Report se upre Bushevi politiki. Najprej in najbolj očitno seveda "novi strateški doktrini", znani tudi kot "doctrine of pre-emption", ki jo je Bush premierno predstavil kadetom na West Pointu. Po tej novi doktrini ima Amerika pravico, da vojaško napade katerikoli sumljivo državo - in to povsem preventivno, unilateralno, brez pravega razloga, brez vojne napovedi, ne pa samoobrambno, kot to predvidevajo listine Združenih narodov. Toda pod pretvezo Busheve "vojne proti terorju" je očitno mogoče vse: Mi bomo skrbeli za globalno, internacionalno varnost, ostale dežele tega sveta pa naj se lepo brigajo za svoje posle! Zgradili bomo protiraketni ščit, oborožili vesolje in kršili suverenost drugih dežel! Grožnja velja vsem. Če ta ali ona država izgleda nevarno, če potemtakem kaže znake sovražnosti, jo lahko Amerika udari s polno paro. Tak je bil talibanski Afganistan. Dobil je svoje. To je bila sicer retaliacija, toda obenem že tudi anticipacija nove "strike-first" doktrine. Da je doktrina kavbojska, je na dlani: John Wayne je rad rekel, da je treba najprej streljati in šele potem zastavljati vprašanja. Človeka najprej likvidiraš, šele potem ugotavljaš, če je res tudi kriv. Strike first! Če bo ta ali ona država izvajala kake sumljive, preveč drzne, preveč perverzne gibe, bo zrela za odstrel. Recimo, če bo nabavila atomsko ali biokemično orožje - ali pa če bo tako orožje zgolj skušala nabaviti. Skušala! Skratka, če se bo ameriškim varnostno-obveščevalnim službam in Pentagonu, ki so 11. septembra 2001 monumentalno zatajili (!), zazdelo, da skuša kaka država nabaviti biokemično orožje, jo čaka preemptive strike - preventivni šus. Tak je Irak, ki ga Amerika stalno obtožuje, da kopiči in skriva orožje za množično uničevanje, pa četudi Bushevi administraciji tega ne uspe in ne uspe dokazati. Točno, Irak je videti kot kak lik iz filma Minority Report.

Toda Spielbergov film se ne upira le Bushevi "strike-first" doktrini, ampak tudi vsemu tistemu, kar je z njo povezano - tako tistemu, kar iz nje izhaja, kot tistemu, kar jo poganja. Minority Report spodnaša razvpiti kongresni govor, v katerem je Bush svetu predstavil "os zla" (Irak, Iran, Severna Koreja), ki da "ogroža svetovni mir", obenem pa spodjeda tudi tajni, strogo zaupni dokument, znan kot Nuclear Posture Review, ki ga je obelodanil časopis Los Angeles Times in v katerem Busheva administracija popisuje svojo politiko nenadnih, nepredvidenih, preventivnih "taktičnih nuklearnih napadov", ki da se jih lahko nadeja sedem različnih držav - ob deželah "osi zla" še Kitajska, Rusija, Libija in Sirija. Kdaj? Le kdaj neki: "V primeru presenetljivega razvoja vojaških dogodkov." Koga briga, če je Amerika podpisnica mednarodnega sporazuma, po katerem z atomskim orožjem ne sme napasti dežele, ki nima atomskega orožja. Če se ta ali ona dežela zgolj skuša dokopati do atomskega orožja, če potemtakem pokaže le intenco, je avtomatično kriva in zrela za preventivni vojaški udarec.

Kar seveda pomeni le eno - da se bo o usodi te ali one države odločalo na osnovi meglenih sumov, domnevnih načrtov, potencialne futuristične nevarnosti, špekulacij, namigov, odčitavanja intenc in "virov, ki hočejo ostati neimenovani". Dokazni postopek odpade. Ni potreben. Krivda je v intenci. Obtožba je že tudi dokaz. Hja, to je logika naglega sodišča, ki ga promovirajo bushiji in ki je le drugo ime za tisto, kar se dogaja v filmu Minority Report. Če pomisliš na to, da bi zagrešil zločin, je tako, kot bi ga res zagrešil - človeka je treba likvidirati že v trenutku, ko pomisli na zločin. Preventivno. Če je na zločin le pomislil in ga potem dejansko ni zagrešil, ni pomembno. Dovolj je, da je na zločin pomislil - ali pa da se "mediju" zazdi, da je pomislil na zločin. Nekaj takega se je, kot veste, zgodilo Joseju Padilli (alias Abdullah al Muhajir), ki so ga priprli za nedoločen čas, ker da je skušal načrtovati izgradnjo "radioaktivne bombe": kaznovan je za tisto, kar bi lahko storil. In kot nenehno poudarjajo bushiji, pa tudi sam Bush, se celice al-Kajde skrivajo v šestdesetih državah, kar pomeni, da se lahko v filmu Minority Report prepozna kar 60 držav. Bolje rečeno, Minority Report je zgodba o Iraku, Iranu, Severni Koreji, Libiji, Siriji, Kubi in drugih fantih iz "malopridnega" zbora. A to še ni vse. Minority Report je v principu tudi kritika načina, kako Busheva administracija ravna z vojnimi ujetniki, s Talibani in borci al-Kajde, ki so zaprti na Kubi, v Guantanamu, in ki so jim kršene vse pravice, tudi tiste, ki jih za vojne ujetnike predpisuje Ženevska konvencija. Da se z njimi ravna nečloveško in tako rekoč nezakonito, poudarjajo vsi - tam čemijo, vklenjeni in zbasani v male kletke brez sten, na vetru in dežju, za mrežo, utrujeni in izmučeni, sredi neskončnega zasliševanja, daleč od oči javnosti in medijev, brez pravic. Nimajo niti statusa vojnega ujetnika - niti pravice do odvetnika. So le "unlawful combatants". Njihov pravni status ni definiran. Okej, njihov pravni status bo definiralo šele posebno, naglo vojaško sodišče. Ali pa bodo v tistem kubanskem zalivu ostali za vedno... ee, za nedoločen čas. Zelo podobno kot vsi tisti ljudje, jasno, predvsem muslimani, ki so jih ameriške oblasti po 11. septembru naglo priprle in še vedno čemijo v samicah, brez kontaktov z zunanjim svetom, daleč od oči javnosti, medijev, svojcev in odvetnikov, incommunicado, brez obtožnice - obtoženi so, ne da bi vedeli, česa jih obtožujejo. Vse je skrivnostno. Jebeni Kafka! Tam niso zato, ker bi bili vpleteni v "teroristični napad na Ameriko", v ugrabitve, ali pa ker bi sploh kaj zagrešili, ampak zato, ker obstaja sum, da bi lahko kaj zagrešili - saj veste, ni muslimana, ki še ni pomislil na to, da bi v svoji štacuni odprl celico al-Kajde, ugrabil potniško letalo in zrušil WTC, huh! Hej, nikoli ne veš - nekateri so stanovali v isti stavbi kot ugrabitelji. Ha. Priprli so jih preventivno. Strike first!

Minority Report je kritika "nove doktrine", katere del je kakopak tudi TIPS (The Terrorism Information and Prevention System), najnovejši "strike-first" projekt Busheve administracije, ki je sklenila, da bo za potrebe ovajanja rekrutirala na milijone Američanov, ali natančneje, najmanj 4% Američanov. Ja, to bodo informanti pravosodnega ministrstva, del "vojne proti terorju". In kaj bodo počeli? Nič, prijavljali bodo "sumljivo obnašanje" drugih ljudi in "neobičajne dogodke", kot brez sramu oglaša Bela hiša na svoji spletni strani. Cilj: za "ljudsko stražo" - za "državljanski korpus", za "national reporting system" - mora delati vsak štiriindvajseti Američan! Stasi, huh! Kaj to pomeni, si lahko živo predstavljate: o usodi ljudi bodo odločali subjektivni, pristranski in neprecizni namigi ovaduhov (poštarjev, tovornjakarjev, kondukterjev ipd.). Odločale bodo govorice! Trači! In na te "podatke" se bo opiralo pravosodno ministrstvo. Ljudje bodo imeli dosjeje, ne da bi vedeli. Kar je čisti makartizem! Ko Bush reče, da ima Amerika pravico do "vnaprejšnje samoobrambe", je tako, kot bi rekel, da je ustanovil Oddelek za predzločine. Kar je praktično tudi storil: protiteroristična zakonodaja alias Patriot Act + strike-first doktrina + nagla sodišča + preventivna zapiranja + ministrstvo za notranjo varnost + marginaliziranje svobode + vdiranje v zasebnost + nekontrolirano jačanje varnostno-obveščevalnih služb + TIPS = Oddelek za predzločine.

Mož, ki je preveč vedel

Spielberg je Minority Report posnel neposredno po filmu A.I., ki ga je koncipiral pokojni Stanley Kubrick - in filmu Minority Report se pozna, da je Spielberg še vedno pod vtisom bližnjega srečanja s Kubrickom. Film je namreč mračen, tesnoben, ciničen, politično nekorekten, perverzen, celo rahlo mizantropski. Toda glede na to, da je bil A.I. posnet po sci-fi noveli Briana Aldissa (Superigrače so za celo poletje) in da je Aldiss leta 1991 napisal kratko dramo o posmrtnem življenju Philipa K. Dicka (ni čudno, oba sta kariero začela leta 1952), se zdi vendarle logično, da je Spielberg storil ta korak, pa četudi je bil Dick njegovo direktno nasprotje - paranoik, pesimist, outsider, nonkonformist, lucidni pacient. Za spektakel, show-biz in uspeh se ni menil, živel je na robu in pod ceno, zavrženo, pozabljeno in virtualno, v mraku, ves sam in nepretegnjen, intuitiven in agorafobičen, shizofreničen in nepredvidljiv, zblojen in maničen (50 romanov, 200 novel), obseden z Bogom in Lindo Ronstadt, prepričan, da je kristjan, ki živi v starem Rimu, da je žrtev umetniškega eksperimenta, da so v pesmi Strawberry Fields Forever skrivni signali iz prihodnosti. Izgledal je kot gotski speed-freak, ki je pravkar prebral Miltonov Izgubljeni raj - kot kozmična marioneta, ki je padla na Zemljo. Navdihoval se je z amfetamini, agonijo, halucinacijami, absurdi, divjimi teorijami, zarotami in živčnimi zlomi, ki jih je doživljal serijsko. Svojo kariero je izklesal iz nedoločenosti - kot Heisenberg. Niti sam ni verjel, da obstaja. Umrl je v rani mladosti - leta 1982, pri triinpetdesetih, tik pred premiero Iztrebljevalca, ki ga je Ridley Scott posnel po njegovem romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah in ki danes velja za enega izmed najboljših filmov vseh časov.

Tik pred smrtjo je rekel: "Utrujen sem. 2000 let sem boril proti rimskemu imperiju. Zdaj se borim proti ameriški vladi. Če bodo oni mene pustili pri miru, bom tudi jaz njih pustil pri miru." Njegov Minority Report je bil alegorija McCarthyjeve hladnovojne, protikomunistične histerije - Spielberg je to alegorijo raztegnil na Busha. A po drugi strani, že v filmu A.I. je bila prihodnost videti le kot mračni efekt Busheve politike - kot mutacija njegovega upiranja kloniranju, njegovega kontroliranja prokreacije, njegove anti-ekologije in njegove obsedenosti s smrtno kaznijo.