zgodbe iz jla (2) / Ali si ali nisi za našo armado?

Bil sem eden zadnjih iz naše klape, ki so jih poklicali v vojsko. Počasi sem oblikoval predstavo, kako naj bi te stvari izpeljal. Prva stvar, ki se mi je zdela bistvena, je bila, da sem dojel, da noben ukaz ne more biti dobeseden. Vsak ukaz je odvisen od tega, da ga razumeš v pričakovanem pomenu, če ga jemlješ dobesedno, s tem zjebeš ves sistem. To je bilo prvo. Drugo je bilo, da je ves sistem učinkovanja in nadzora v vojski zgrajen na strahu. Da je zares strah tisti, ki pogojuje pokornost navzgor, in v nekem trenutku mi je postalo jasno, da ta struktura ni samo enodimenzionalna, obrnjena proti dnu spodaj, na katerem sem bil jaz, ampak da velja tudi za ravni in čine nad mano. Da imajo tudi oni neposredno nad menoj spet nekoga nad sabo in tako naprej do vrha. In če bom jaz problematičen, potem bo takoj postalo strah mojega nadrejenega, saj bo imela njegova četa težave in ne bo funkcionirala. Zato me bodo nemudoma izročili nadrejenim, ti pa me bodo, ker se bodo hoteli rešiti neprijetnosti in težav, podali naprej, dokler nazadnje ne bom prišel do glavnega, ki bo nejevoljen ugotovil, da sem se samo pojavil, pa so že nastali problemi, ki so zaposlili deset oficirjev z vedno višjimi čini in vznemirili par sto navadnih vojakov, in da sem ustvaril splošno paniko. Tretja stvar, ki mi je postala jasna, je bila, da ne smem čakati, da oni ugotovijo, kaj je narobe z mano, ampak jim moram pomagati in jim servirati, kaj naj si mislijo in kako naj razumejo moj primer, da me bodo lahko brez težav, hospitaliziranja, elektrošokov, veronala, agresije ali butaste zadrege potisnili ven iz svojega žura. Na vso zadevo sem se pripravil že dosti prej. Začelo se je na pregledu v domačem kraju. Vse ukaze sem izpolnjeval dobesedno, če so mi rekli: Pojdi tja, sem odšel v tisto smer in hodil brez konca, tako so me morali ves čas iskati in tekati za mano. Ko so me končno našli ali dohiteli, so me nejevoljno spraševali, kaj se grem in kaj je zdaj to. Da kam, mislim, da grem. Naredil sem se neumnega in naivnega in odgovoril, da so mi oni ukazali, naj grem, zato sem ubogal in šel, do kamor sem pač lahko. Želel sem samo izpolniti ukaz, ker sem slišal, da je v vojski treba brez pardona ubogati. Podobno se je zgodilo, ko so mi naročili, naj se slečem; to sem storil še isti trenutek in na kraju samem, kar tam, sredi čakalnice, kjer sem bil. Ne, ne, so rekli. Ne tukaj, ampak tam, v slačilnici. To sem spet izkoristil in ušel. In tako dalje. Zanimalo me je, kako daleč bo vse to lahko šlo, šlo pa je tako daleč, da so me nazadnje poslali k psihiatru. Ker pa sem te stvari že od prej dobro poznal, saj sem jih študiral, sem se takoj prekamufliral v pravega pacienta. Takoj, ko sem vstopil, sem mu jasno povedal, da mu čisto nič ne zaupam, čeprav je trdil, da mu lahko, saj je drugačen od drugih uslužbencev v vojski. Človeški in razumevajoč. Prevzel je vlogo dobrega očeta in počasi začel vleči iz mene, kaj si mislim o vojski. Povedal sem mu, da vojsko vidim kot sistem totalitarnega nasilja in zatiranja, zločinski in morilski stroj, ki je namenjen temu, da človeka uniči, naredi iz njega idiota in ga popolnoma zlomi. Gledal sem ga naravnost v oči, hlinil, da sem naiven in prestrašen kužek, ki ga je izdal, okoli prinesel lažnivi oče. V trenutku, ko mu je postalo jasno, da je nasedel, je čisto popizdil in začel kričati, da sem blefer in da mi bo že pokazal, kaj naredijo s takimi tipi. Takrat pa sem se potegnil nazaj, se spet potuhnil in se naredil, kot da sem zares samo nedolžna žrtev, prestrašen in obupan depresivec, ki nima pojma, za kaj gre. Trmasto sem se zaprl vase. Kaj je sedaj to? sem jezno in pretreseno zašepetal. Jaz sem vam zaupal, povedal po pravici, kaj mislim, vi pa ste to izkoristili, vi, ki ste hujši od mojih staršev, najhujši ste od vseh, vi fašist, zločinec, baraba, pa pravite da ste zdravnik. Prinesli ste me okrog, izdali moje zaupanje. Jaz sem vam zaupal, se vam odprl, sedaj pa vpijete name, kot da sem ne vem kaj. Takrat je popolnoma ponorel. Tega prav gotovo ni pričakoval. Padel je na mino. Začel je vpiti, niti ne vpiti, ampak rjoveti kot ranjena žival. V sobo sta priletela dva tipa v belih haljah in mislil sem, da je konec, prišla sta pome, fant, nagačili me bodo s pomirjevali, me zvezali v prisilni jopič, vrgli v oblazinjeno samico, dva šusa elektrike v glavo in sem gotov. Ampak tipčka se sploh nista zmenila zame, pograbila sta penastega psihiatra in ga odpeljala. Uf. Takrat sem se še bolj ustrašil. Za psihiatra namreč. Totalno se je skuril. Pojma nimam, kaj je bilo z njim. Previdno sem pogledal na hodnik in jo pobrisal kot veter. Vse se je dogajalo v času, ko je Tito poslal naokoli slavno pismo z ukazom, da je konec eskiviranja služenju v vojski, in čeprav človeku manjka noga, bo še vedno za kaj uporaben, če ne za drugo, pa za obcestni kamen. V omenjenih razmerah sem se torej pojavil pred naborno komisijo totalno razsut, v strganih gatah in scefrani, poslikani majici. Okoli vratu sem imel obešeno žlico za čevlje, po rokah za cel vlak sikhovskih zapestnic in tako dalje. Izgledal sem kot kakšen nlp. A so me vseeno vpoklicali. Nekega dne sem moral na Mačkovo po poziv. V vrsti pred mano je stal mladenič, ki je imel samo še nekaj dni do diplome. Prosil je vojaškega uslužbenca, ali lahko pred odhodom opravi diplomo, saj potrebuje samo nekaj dni. Našpičil sem ušesa. Uradnik mu je odgovoril, da lahko zamudi kakih deset dni. Ho, to sem si dobro zapomnil. Nabor se je torej zame dobro iztekel. Z nabora sem odšel že označen kot problematična oseba. V istem času je bil v vojsko vpoklican tudi prijatelj Bojan Brecelj, le da je on moral v Zrenjanin, jaz pa v Skopje. Skupaj sva zato čez nekaj dni počasi odštopala proti Beogradu, kjer sva se ločila in se dogovorila, da se točno čez en teden dobiva ob enajstih dopoldne pred Študentskim kulturnim centrom v Beogradu. Potem sva se ločila in odštopal sem naprej v Makedonijo. V vojašnico sem prišel z desetdnevno zamudo. Pri vhodu sem se pojavil bos in v strgani majici. V levem ušesu sem imel ogromen uhan, okoli vratu pa na verigi žlico za čevlje. V roki sem nosil polivinilno vrečko, v kateri sem imel plišastega medvedka, na pol zlomljeno flavto, ki sem jo prinesel iz Indije, in kos kruha od doma. Prebrisano sem za prihod izbral najugodnejši trenutek nekaj minut pred drugo uro, čas, ko so nadrejeni hiteli domov, ker so jim želodčni sokovi že začeli delovati in jim glavo okupirali z eno samo mislijo na zvrhan krožnik pasulja. V tistem blaženem trenutku pa so se morali poukvarjati z menoj. Prazni želodci so protestirali, ampak nič ni pomagalo. Bil sem prepričan, da bom imel največ možnosti, da fantje izgubijo živce. A v vratarnici pri vhodu sta sedela dva vojaka z nogami na mizi in odpetimi opasači. Videti sta bila popolnoma razpuščena. Opsa, sem si rekel, tukaj bo pa težko priti ven. Nobenega reda in discipline ni. Sranje. Ampak zdaj je, kar je. Poklicala sta nadrejenega oficirja. Ta se je počasi primajal in takoj osorno zahteval moje papirje. Poziv za vojsko sem takoj, ko sem ga dobil, že v Ljubljani, skrbno večkrat prepognil in ga potisnil v zadnji hlačni žep. Tako da sem ga takrat prvič po skoraj treh tednih spet potegnil ven in pomolil oficirju. Bil je stisnjen v čisto majhen kvadratek, v katerega je vrli oficir buljil kot osel in poskušal doumeti, kaj mu tiščim v roke. Jebenti, je zaklel. Dobro znamenje, sem pomislil. Počasi ga je začel odmotavati, a brez uspeha, nikakor ni mogel odpreti pravega vogala. Končno mu ga je uspelo razgrniti, a je bil tako zdelan, da se z njega ni dalo praktično nič prebrati. Buljil je v papir in zastokal: Zašto se to moralo dogoditi baš meni! Dobro, je rekel, potem ko je malce razmišljal, pojdi sedaj ven, da uredim papirje. Še sanjalo se mu ni, kakšno napako je storil. Odšel sem ven, a se nisem ustavil pred vrati, ampak sem jo mahnil naprej. Vojašnica je bila ogromna (letališče). Na tistem delu, kamor so me pripeljali, je bilo nekaj vojaških blokov, naprej pa so se razprostirali široki travniki z visoko travo. Ulegel sem se v visoko travo in zadremal. Dolgo sem spal. Ko sem se zbudil, se je začelo mračiti in na nebo se je dvignila polna luna. Še nekaj ur sem vztrajal, potem me je začelo zebsti, zato sem se vrnil v barako. Tam pa je vladala že cela zmeda. Ne da bi vedel, sem povzročil paniko. Vsi vojaki so me morali iskati celo popoldne. Ko so me končno zagledali, so začeli vpiti: Evo ga, tukaj je, živ je. Vsem je odleglo in vsi vprek so me spraševali, kje sem bil. Tam, tukaj ves čas. Saj ste mi ukazali, naj grem ven, sem odgovoril prestrašenemu oficirju, ki me je sprejel, pa sem šel. Ja, pa kam? Vsi smo te iskali celo popoldne. Tja, malo naprej od barake. Sedel sem v travo in čakal, da me kdo pokliče. Potem pa se je shladilo, dovolj sem imel čakanja, zato sem prišel pogledat, kaj se dogaja. Prosim vas, ali bi lahko dobil kakšno odejo. Takoj so nekega vojaka poslali v sobo, iz katere se je vrnil z dvema debelima kocoma. Zbasal sem ju pod pazduho in hotel oditi ven. Hej, počakaj. Kam pa kam? Ja, ven grem, sem odgovoril. Ja, pa kaj boš počel zunaj? Danes je polna luna, take noči so redke, zato bi jo rad izkoristil. Ker je hladno, se bom zavil v odejo, lepo bom sedel in se pogovoril z luno. Iztoče, to ne bo šlo. Ali ne veš, da si zdaj v vojski? Nič hudega, ne briga me, ali se hočeš pogovarjati z luno. Ampak razumi že, da si v vojski in tu vlada neki red, ki ga je treba spoštovati. Človek si ne more kar izmisliti, da se bo pogovarjal z luno, in oditi. Tu odgovarjamo zate. Ne, ne, saj nočem povzročati težav. Razumem, sem rekel. Vojska je pokonci zaradi mene, sedaj pa je čas za spanje, jutri morajo zgodaj vstati. Zato si ne delajte težav z mano in pojdite spat. Bom že poskrbel zase. Jaz ne morem spati v prostoru skupaj s toliko ljudmi, ker nisem navajen. Vedno sem bil sam. Tukaj pa ljudje ponoči smrčijo in zrak je slab. Oficir se je namrščil in hitro rekel. Ne, ne, to ni problem. Vojakom bom prepovedal prdenje in smrčanje. Okna bomo odprli na stežaj, pa bo. Prav, poskusimo, sem odgovoril. Šli smo spat. Ampak nisem mogel zaspati. Premetaval sem se po pogradu in strmel v temo. Okoli treh zjutraj sem imel vsega dovolj in vstal. Vojaki so spali kot cokle. Zdrsnil sem s pograda in se tiho izmuznil mimo smrčečega požarnega, a se je v hipu zbudil. Stoj, kam greš, je prestrašeno vprašal. Na stranišče, sem odgovoril. V redu. Zdelo se mu je normalno in pustil me je dalje. Vrata stranišča so se slabo zapirala, ampak skozi režo sem lahko opazoval požarnega in počakal, da je zaspal. Nato pa hitro smuknil ven. Usedel sem se pod borovec pred barako. Iz vrečke sem potegnil plišastega medvedka, ga postavil predse na tla in mu začel igrati na flavto, ponavljajoč isti ton. Čez kakšno uro se je iz teme pojavila skupina stražarjev in me nekaj časa molče opazovala. Spogledali so se in izginili. Nato je mimo prišel neki oficir, ampak tudi on ni ukrenil nič. Začelo se je daniti, jaz pa sem vztrajno piskal na flavto. Vrtelo se mi je v glavi. Oglasila se je budnica. Okoli mene se je začelo zbirati vedno več firbcev, nekateri so me provocirali. Našli so crknjeno kačo in se začeli vzpodbujati, naj mi jo vržejo za vrat, da bodo videli, kako bom reagiral. Seveda mi to ni bilo čisto nič všeč, ampak naredil sem se, kot da se me sploh ne tiče, in mirno dalje piskal na flavto. V trenutku pa, ko so mi začeli s kačo na palici mahati pred nosom, je prišel mimo neki major in jih nagnal nazaj v barako. Pustite človeka pri miru, bedaki, on je edini normalen tu naokoli, je rekel. Ko so odšli, mi je začel govoriti: Dober si ti, dober, jaz bi naredil isto, a žal ne morem, ker bi me mati ubila. Ampak ne skrbi, bom že pazil nate.

Prišel je čas za jutranji pregled in vojaki so se poravnali v vrsto. Major je spet prišel k meni in me prosil, naj grem v hišo, da ne bom vznemirjal vojske. Nerodno sem se zravnal, salutiral z levo roko in odšel v barako. Kot je obljubil, je čez kake pol ure prišel pome in me odpeljal v štab k polkovniku. Polkovnik me je pogledal, poslal prisotne ven iz pisarne in rekel: Tako, Iztoče, zdaj sva sama in lahko mi brez skrbi pojasniš nekaj stvari. Kot prvo me zanima, zakaj si zamudil, saj veš, da je to proti pravilom. A, to pa ne, jaz sem se držal instrukcij, ki so mi jih dali. Povedal sem mu, da sem na ljubljanskem uradi slišal, da se moram v vojašnici javiti najkasneje v desetih dneh, kar sem tudi naredil. Dobro, je rekel, ampak potem mi pa razloži, kam in zakaj si včeraj izginil, da so te vsi iskali. Nikamor nisem izginil. Naročeno mi je bilo, naj grem ven, in šel sem ven. Čakal sem do noči, da me bodo poklicali, a ni bilo nikogar in začelo me je zebsti. Mislil sem, da gre morda za kakšen preskus moje vzdržljivosti, in ker nisem zdržal do konca, sem imel sicer slabo vest, ampak sem se vseeno vrnil. Ne vem, očitno mi stvari v vojski niso čisto jasne. Polkovnik me je pozorno pogledal. Nekaj časa je molčal, potem pa nadaljeval. Čakaj malo, povej ti meni, ali pripadaš kakšni religiozni sekti ali kaj? Na primer, zakaj nosiš žlico okoli vratu. Ne, ne, nobeni sekti ne pripadam, sem ateist, sem se nasmehnil. To pa je čisto navadna žlica, ki jo uporabljam za obuvanje čevljev. Globoko v sebi sem se zasmejal, čeprav nisem trznil z mišico na obrazu. Slišal sem, sem nadaljeval, da bom v vojski dobil vse, kar potrebujem, zato sem prišel slabo oblečen in bos. Ker sem navajen obuvati se z žlico za čevlje, nisem pa bil prepričan, da jo bom tukaj dobil, sem jo raje prinesel s seboj. To je razlog, da jo nosim na verigi okoli vratu. Polkovnik je vstal in stopil okoli mize. Dobro, Iztoče, ampak kaj je bilo pa tisto zjutraj? Ali ni bil nekakšen obred? Naslonil se je z rokami na mizo in me pogledal. Ne, nič posebnega. Igral sem na flavto, šlo je za nekakšne dihalne vaje, poskušal sem se pomiriti. Nisem mogel spati, pritisnila me je tesnoba. Pa sem šel ven. Medvedka sem imel pa zraven kar tako, ker je moj dragi prijatelj. Nikar ne mislite, da sem nor in mislim, da je medvedek živ ali kaj podobnega. Sploh ne, medvedka imam, odkar pomnim, in vedno ga nosim s sabo. Vzel sem ga s seboj, da imam pri sebi del domačega sveta. Predse sem ga položil, da sva se lahko malo pogovarjala, češ poglej, kje sva končala in kakšna čudna scena je tukaj. Pojasnil sem mu, da sem nekaj dni zamudil tudi zaradi tega, ker sem prišel v vojsko peš. Slišal sem, da moraš biti močan in vzdržljiv, če hočeš premagati sovražnika. In se odločil, da si bom pred vojsko nabral malo kondicije. Upal sem, da ne ve, da sem alpinist in kar dobro fizično pripravljen. Na srečo se mu še sanjalo ni. Nadaljeval je: No, pa mi razloži še tisto zadevo z zmečkanim pozivom v vojsko. To je pa posledica tega, ker sem slišal, da pravi domoljub, če ga ujame sovražnik, nikakor ne sme izdati nobene vojaške skrivnosti. Sam se dobro zavedam, da sem slabič, in če bi me sovražniki mučili, bi zagotovo popustil in bi izdal tudi tisto, česar ne vem. Zato je najbolje, če nič ne vem. Tega sem se držal tudi v zvezi s pozivom. Takoj ko sem ga dobil, sem ga, ne da bi ga prebral, skrbno prepognil in spravil v zadnji žep. Ker nisem vedel, kaj piše na tem listku, ne bi mogel sovražnikom, tudi če bi me mučili, nič izdati, saj če nič ne veš, tudi nič ne moreš izdati. Polkovnik se je nasmehnil in si gotovo mislil, da me je ujel. Ja, kako pa si potem vedel, kam se moraš javiti? me je vprašal. Ja, v Ljubljani so mi rekli, naj grem v Skoplje in se v vojašnici na letališču javim pri vezistih, kar sem tudi storil. Hm, se je odkašljal. Kaj je bilo pa potem tisto z luno? Z luno? sem se začudil. Ja, z luno. Slišal sem, da si se pogovarjal z luno. A, to? Veste, tudi to je treba prav razumeti. To je tako, kot če bi zgodaj zjutraj, ko je še mrak, prišel na obalo Ohridskega jezera, tam obstal in v tisti popolni tišini, v tistem miru nenadoma zagledal iz ločja priplavati laboda. Čista magija. Polkovnik se je zamislil in živahno odgovoril: To pa dobro razumem in se strinjam. Sem namreč ribič in ta mir, mehko jutranjo tišino dobro poznam. Ni lepšega, kot stati do kolen globoko v negibni vodi, okoli še vsi spijo, tik preden se začnejo oglašati ptiči, jutro je še vlažno in rožnato, svet blizu in topel kot svež kruh. Ej, prijatelj, to je življenje. Potem pa se je na široko zasmejal in spet zresnil. Dobro, dobro, Iztoče, ti si čisto v redu človek, popolnoma normalen, o tem ni dvoma. Pesnik. Vendar vidim, tu imava velik problem, ti namreč sploh nisi za vojsko. Kaj? sem se naredil začudenega in zaskrbljenega. Zamahnil je z roko. Nehaj, dragi moj, ti si popolnoma v redu človek, ampak zanič vojak. Zato te bom zdaj poslal k našemu zdravniku, ta ti bo napisal napotnico za psihiatrično bolnišnico v Skopju. Tam te bodo na hitro pregledali in potem boš šel domov. Tako bo najbolje za nas in zate. Čeprav je v meni vse veselo zavriskalo, nisem pokazal veselja, ampak sem se pretvarjal, da nisem zadovoljen z njegovo odločitvijo, rad bi ostal v vojski, kaj bojo vendar rekli doma. Ampak ukaz je le ukaz, pokorno sem ga ubogal in odpeljali so me k zdravniku, da mi je napisal napotnico za psihiatrično bolnišnico. Z vojaškim avtomobilom so me odpeljali v Skopje. Prišel sem pred psihiatra. Takoj na začetku me je napadel in mi postavil dve nasprotujoči si vprašanji hkrati, na kateri ni bilo mogoče jasno odgovoriti. Ali si ali nisi za našo armado? Sem, sem rekel. Ne nisi, je zavpil name. Potem je postavil še nekaj vprašanj, ampak ker je kričal name, mu nisem hotel odgovoriti. Nekaj časa me je gledal in potem spet izbruhnil. Čakaj malo, ali ti mene zajebavaš? Ne, sem odgovoril, samo ne dovolim, da bi kdo kričal name. Kaj? je zavpil. Bil je čisto paf. Rekel sem, da ga razumem, ni lahko, gotovo ima probleme, saj je psihiatrija naporen poklic, človek si ni nikoli na jasnem, ali ni tudi sam nor. Vendar to ne opravičuje njegovega obnašanja. Jaz sem se z vami čisto spodobno pogovarjal in nekaj podobnega pričakujem tudi od vas. Če pa tega ne zmore, bom pač počakal zunaj, da napadi minejo in se pomiri, potem bova lahko nadaljevala. Tedaj je zares čisto popizdil, začel je tuliti in skakati po ordinaciji, pristopili so drugi uslužbenci in ga začeli miriti. Jebenti, je vpil, takle anarhist me pa že ne bo zajebaval. Zamahnil je z roko in me vrgel ven. Da te nikoli več ne vidim! Izgini, baraba slovenska, je zagrmelo za menoj. Obrnil sem se okoli, salutiral in stopil k vratom. Takrat pa je skočil predme spremljevalec, ki so mi ga dodelili v kasarni, in zaklical: Ne, ne govorite mu takih reči, iskali ga bomo po vsem mestu. Naj počaka tukaj. Recite mu, naj se takoj ustavi. Revež je odgovarjal zame, in če me psihiater pošlje ven, mu bom zagotovo ušel. Psihiatru je hitel razlagati, kaj se je dogajalo z mano v kasarni. Dobro, ampak nočem ga več gledati tukaj. Naj stopi ven in počaka pred vrati. To sem tudi storil. Čakal sem. Kmalu se je prikazal moj spremljevalec in mi pomignil, naj mu sledim. Vstopila sva v dvigalo. Spremljevalec je pritisnil gumb za peto nadstropje. Na tablici poleg gumba je pisalo Nevropsihiatrični oddelek. Uf, sem pomislil, zdaj sem pa v riti. Sledila bo faza številka dve. Zdravljenje z veronalom ali kakšno podobno kemijo. Prekleto. Prekmalu sem se veselil. V mislih sem bil z eno nogo že doma, kot mi je bil obljubil polkovnik, zdaj pa tole sranje. Skomignil sem z rameni. Ja, nič, treba bo dati tudi to skozi. Ko se je dvigalo ustavilo, je pred vrati stala mlada zdravnica. Moj spremljevalec je negotovo gledal naokoli in iskal pravi hodnik. Mlado dekle je to opazilo in ga vprašalo, koga išče. Moj vodnik ji je pokazal papirje. Pazljivo jih je pregledala in na glas izrekla moj priimek. Iztok Osojnik, hm. Ali slučajno poznate Jožeta Osojnika? Začudeno sem jo pogledal. Seveda ga poznam, saj je moj brat. Zdravnica me je pogledala in v malce nerodni slovenščini rekla: Kakšno naključje. Midva sva namreč skupaj študirala v Ljubljani. Obema nama je na obrazu zasijal širok nasmešek. Ampak samo za hip. Potem sva spet navlekla maski. No, k meni sta namenjena. Vstopita. Vstopili smo v njeno ordinacijo. Za konec sem moral opraviti pregled še pri psihologu. Postavila mi je različna vprašanja, jaz pa sem odgovarjal s šolsko natančnostjo. Oba sva dobro vedela, za kaj gre, igrala sva igro, ki se ji je reklo jaz sem totalni psihopat, pustite me domov. Skrbno je zapisala vse moje odgovore in me nazadnje poslala ven. Čez nekaj časa je poklicala mojega spremljevalca. Čez kakih pet minut sta se skupaj pojavila iz ordinacije. Psihologinja mu je izročila mapo z mojimi papirju, se obrnila k meni in rekla: Prosim, ko boš čez nekaj dni že doma, v mojem imenu lepo pozdravi brata. Ogromen kamen se mi je odvalil od srca, vendar tega nisem pokazal. Na skrivaj sem si ji nasmehnil, jo nežno stisnil za roko in se poslovil. Bom. In odšel. Moj vodnik me je odpeljal nazaj v vojašnico, kjer so mi vrnili tistih nekaj stvari, mi celo podarili vojaško srajco - da te ne bo zeblo in ne boš govoril, da je armija slaba, so rekli. Vsi so bili prijazni z menoj in me pozdravljali. Nazadnje sem moral spet k polkovniku. No, pa si spet svoboden, je rekel. Že prav. Tudi jaz bi se ti rad pridružil, drži me samo še teh nekaj let do penzije. Vendar mi obljubi, da se boš oglasil, če se še kdaj vrneš v Skopje. Boš videl, peljal te bom v hribe, lovila in pekla bova ribe, pila rakijo in se v neskončnost pogovarjala o Dostojevskem. No, dobro se imej v življenju. Da pa se ne boš mučil in iskal prevoza do Skopja, te bo z mojim džipom peljal moj adjutant. Stisnila sva si roke in se poslovila kot stara prijatelja. Čudna reč, sem pomislil. Kdo bi kaj takega pričakoval od vojske.

Po nekaj dneh, ki sem jih prebil pri prijateljih v Skopju, je napočil čas, da se vrnem v Beograd, ker sva bila z Bojanom dogovorjena, da se dobiva pred SKC-jem. Točno ob dogovorjenem času sem se pojavil pred Centrom. Čakal sem več kot dve uri, in ker ga ni bilo, sem mislil, da ga najbrž ne bo, in se odpravil proti Terazijam. Počasi sem hodil ob hišah in se spraševal, kaj naj storim. Takrat pa vidim nasproti prihajati dva vojaka, pravzaprav enega, ki je peljal drugega, podobnega izsušenemu krompirjevemu gomolju. Ko sem ga pogledal bolj pozorno, se mi je zazdelo, da je moj prijatelj. Nisem pa bil prepričan. Bil je obrit na balin in gledal je v tla. Ko sta se mi približala, sem videl, da imam prav. Bojan me ni opazil. Ko sem mu prekrižal pot, se je najprej hotel umakniti. Nisem mu pustil. Pogledal me je. Tudi on me ni takoj prepoznal, ker sem bil tudi jaz postrižen na balin. No, kaj se to pravi, zamujaš, dragi prijatelj. Kaj? je začuden rekel. O, stari, ti si, se je razveselil. Vendar se v istem hipu spet zresnil in svojemu spremljevalcu začel razlagati, da sva stara prijatelja. Razumel sem njegovo igro in jo sprejel. Začel sem ga spraševati, kako je kaj z njim, kje je zdaj, saj se že dolgo nisva srečala in tako dalje. Povedal mi je, da je v vojski, zaradi nekih problemov je moral v vojaško bolnišnico na pregled k psihiatru, ugotovili so, da ni primeren za služenje vojske, in so ga poslali domov. Vendar se mora najprej vrniti v kasarno v Zrenjanin, pobrati svoje stvari, prevzeti civilno obleko, potem pa se bo jutri vrnil v Beograd in nato nazaj domov. Pomežiknila sva si. Torej jutri na svidenje, sem mu rekel, stisnila sva si roke in šla. Naslednji dan sva se spet srečala, preživela še nekaj dni v Beogradu, potem pa spet skupaj odštopala domov.