Komuna, telovadnica življenja

V Don Pierinovi komuni Mulino Silla, dobrih 50 kilometrov oddaljeni od Rima, je šla sreča skupaj z upanjem in veseljem na božične počitnice. V skupnosti jih kljub zdravemu načinu življenja ne razganja od žuriranja, poleg tega prebivalci Don Pierinovih komun niti ob praznikih nimajo prostih dni, kaj šele večerov. Nobenih, celo na silvestrovo ne.

Skratka, to je središče Don Pierinovih komun. Vseh je 230, od teh dobra polovica v Italiji, druge so raztresene širom po zemeljski obli, vse pa razvijajo zastavo "Comunita Incontro" (Skupnost Srečanje). Ime in začetek delovanja komun izhajata iz srečanja davnega leta 1963, ko je Don Pierino naletel na narkomana, ki je prosil pomoči. Po odklonjeni denarni in zdravniški pomoči je Don Pierino sprejel nesrečnika k sebi domov in mu skušal pomagati. Iz tega se je razvil mali imperij telovadnic življenja, katerih vrhovni vladar ima prestol prav v Mulinu Silli. To je ena večjih komun, v njej zdaj živi 50 fantov in starejše dekle, ki jo kar vsi po vrsti kličejo Mama. Komuna je zrasla ob starem mlinu in je pravzaprav pravcato izolirano mestece v malem s svojimi pravili in zakoni. V njej živijo sami prostovoljci, skupnost pa po zgledu socialističnih dežel teži k stoodstotni zaposlenosti. Seveda, če je prostovoljcev veliko, mora biti tudi dovolj dela za vse. Poleg bivalnih prostorov komuna premore cel kup delavnic od mehanične, elektrotehnične ... številne vrtove in rastlinjak, nogometno igrišče, svojo cerkev, cel kup dvoran, v katerih potekajo različne prireditve, in celo svoj živalski vrt. V njem so poleg številnih domačih živali tudi levi, noji, lame, kenguruji in še druge eksotične živali, ki so v komuno prišle kot darilo Don Pierinu, veliko pa tudi iz cirkusov. Ti so se živali znebili zaradi pritiskov ljubiteljev živali.

Obiskovalci smo bili sprejeti v dvorani, okrašeni z milijoni zvezdic, ki naj bi ponazarjale vsa rešena življenja nekdanjih odvisnikov. Začela se je maša, med njo so opravili še poroko dveh parov nekdanjih džankijev in krst dveh otrok, nato pa se je na odru zbrala peščica fantov in deklet, ki so med ploskanjem približno tritisočglave množice zapuščali svoj triletni dom ter se s strahom in veseljem prepuščali življenju v dvolični svobodi. Med njimi je bilo tudi osemnajst Slovencev, rekordno število do sedaj. Vse skupaj je vodil Don Pierino, ki je s svojo karizmo popolnoma prevzel navzoče nekako v slogu Don Pierino Super Star, skratka, duhovnik, ki mu ljudje jedo iz roke.

Po celodnevnem ceremonialu je napočil trenutek resnice. Ostali smo sami, stari in novi prebivalci komun. Ko se je spustil mrak, smo sedli k večerji in spreletel me je občutek groze. Ko je v dvorani, polni nekdanjih odvisnikov, zadonel močan glas s sporočilom "Silenzio, silenzio, per favore!" (Tišina, prosim!), je kar naenkrat vse obmolknilo in iz brnečih zvočnikov se je zaslišal klic na raport. Takoj prvo sekundo ti dajo vedeti, da z vstopom v to veliko družino kot osebnost ne obstajaš več. Vse je sprogramirano, vse določeno - odmikov ni. Za mizo se samo je. S krožnika moraš pomazati vse, če si lačen ali ne, bog ne daj, da bi kdo rekel, da česa ne bo jedel. V komuni ni pomij. Največji greh pa je, če srkneš požirek vina med predjedjo. Skratka, prehranjevanje poteka na ukaz, kot po tekočem traku. V dvorani sem srečal znanko, a brez dovoljenja odgovorne ni smela spregovoriti z menoj, v komuni namreč druženje pripadnikov različnih spolov ni dovoljeno. Večerji je sledil pregled. "Vse, kar imate pri sebi oziroma kar imate s seboj, fuknite via," nam je prijateljsko svetoval Bojan, ki se je v sedmih mesecih že dodobra privadil življenju v komuni. Ni nam preostalo drugega, kot da smo vase pometali nekaj tablet, druge pa so izginile v odtočni kanal.

Vsakdanjik

Pravila življenja v komuni spoznavaš in se jih učiš sproti. Pa ne zato, ker ti jih ne bi hotel nihče razložiti. Pravzaprav jih je toliko, da se v bistvu sprašuješ, kaj sploh smeš. Na začetku se ti zdijo vsa butasta in nora, čeprav so postavljena s točno določenim namenom in temeljijo na štiridesetletni izkušnji delovanja komun. Vstajanje je podobno kot v vojski. Imaš dvajset minut časa, da pospraviš posteljo, opraviš osebno higieno, seveda brez prhanja, prvič ker zanj nimaš dovolj časa, drugič pa, ker pod prho lahko stopiš le vsak tretji dan. Nekaj članov komune ima vsaj pri umivanju privilegiran položaj. Na primer osebni strežnik Don Pierina se lahko oprha vsak dan, fantje, ki skrbijo za živali v živalskem vrtu, se lahko pod tekočo vodo očedijo vsak drugi dan. Nato ti ostane še preostalih deset minut, da se preobuješ in odpraviš proti jedilnici, kjer te čaka pripravljen prvi obrok. Prehranjevalne navade se novincem gotovo zdijo čudaške. Pred zajtrkom se preberejo kratek dnevnik in poročila o urejenosti sob, scarpiere (prostora, kjer naj bi imel vsak svoje čevlje, zložene po velikosti in z vezalkami, potisnjenimi v notranjost, ter torbico z umazanim perilom in jakno, ker je obešalnik v sobi lahko zaseden samo med nočnim počitkom) in nekaterih drugih prostorov v komuni. Za vsako našteto napako se odgovornim za red prostorov odgovori s hvala, ker so te opozorili na nepravilnosti, po zajtrku pa jih brž odpraviš. Zajtrk je sicer vsak dan enak. Ječmenova kava ali čaj s kruhom. Pa ne po izbiri. Izbira je dolgoročna. Kaj boš jedel, se odločaš za mesec vnaprej. To velja tudi za kosilo in večerjo. Pa ne, da izbiraš meni. Odločiti se moraš, ali boš jedel celo ali polovično porcijo. V komuni zagotovo ni nihče lačen. Težava je le v tem, da so meniji za nas, razvajeno mladež, malce čudni. Na primer za kosilo so za predjed vsak dan testenine, sicer na različne načine, za večerjo pa je prvi krožnik vsak dan napolnjen z rižem. Glavne jedi se odlikujejo predvsem po zanimivih kombinacijah, kakršnih celo mojstri francoske kuhinje še niso odkrili. Na primer na debelo narezana mortadela s solato, slabo kuhan fižol z opečenim kruhom, neznano mleto meso z neznano zelenjavo ... seveda, če že zjutraj ni svežega kruha, ga ne bo niti za kosilo in večerjo. "Če mi niso zobje odpadli zaradi stafa, mi bodo zaradi kruha," se je nad svojo dolgoročno izbiro polovične porcije pritoževal novi član Don Pierinove družine. Še dobro, da se po obroku med mizami začne sprehajati mlad Tajec, ki skoraj vsakemu v dlan potisne odmerek jutranjega nikotina, sestavljen iz dveh cigaret s filtrom in dveh brez.

Takoj po cigareti ne moreš preslišati glasu, ki pozove vse prisotne v cerchio (krog). Ta mora biti postavljen, preden ura odbije osem. V krogu preberejo razporeditev del, potem marljivi kot mravljice odidemo na položaje. Ti so lahko fiksni, na primer mehanična in električna delavnica, oskrba živali, kuhinja ipd., ali variabilni, na primer pometanje oziroma urejanje okolice, čiščenje prostorov, pomoč v kuhinji ipd. Med delovnim časom, ki traja do dvanajstih, ni počitka, celo med čikpavzo se ne smeš nikamor nasloniti, kaj šele sesti, dovoljeno je le čepeti. Po opravljenem delu čakaš le še na kosilo, čeprav veš, da ne bo po tvojem okusu, ampak ker so tvoje fiziološke potrebe pomembnejše, se kosila naravnost veseliš, če ne zardi hrane, zaradi stola. V jedilnico se seveda v tišini vstopi in razporedi pred krožnike, nakar se na milo izrečeno povelje brez drsanja stolov sede za mizo, sledi še polminutna tišina, med katero se lahko Bogu zahvališ za pogrnjeno mizico ali pa se sprašuješ, ali je tudi tisto pred teboj ustvaril Bog. Po kosilu, ko si že načel popoldanski odmerek nikotina, ki je enak jutranjemu, lahko opereš svoje perilo, in to samo intimno, težja oblačila, kot so hlače ali puloverji, smeš prati le ob nedeljah. Seveda dobi vsak del garderobe točno določeno število ščipalk za sušenje, sicer ga preprosto odstranijo. Če pa imaš perila v izobilju, lahko pogledaš, kaj se dogaja zunaj komunskih zidov, seveda v obliki polurnih televizijskih poročil.

Zatem se morajo spet vsi zbrati v krogu in počakati, da odbije druga ura popoldne. Vsak upa na zanimiva popoldanska opravila. Kot večina gušterjev sem tudi sam dva dni preživel med neskončnimi količinami koromača, ki ga je treba očistiti, nasekljati in seveda tudi pojesti ter nazadnje še zasovražiti. Ko minejo štiri ure in se oglasi zvonjenje, to pomeni, da je dela konec. Sledijo skupinske krožne debate o določeni temi, osredotočene na življenje oziroma dogajanje v komuni, ali pa se enostavno bereta časopis “Comunita Incontro” in mala bukvica, katere pisec je Don Pierino, ki pojasnjuje vzroke, temelje in načela komune ter kako najlaže in čim bolj učinkovito preživeti še preostanek časa v tej veliki družini. Na vrsti sta zadnji dnevni obrok in polovični odmerek nikotina, potem se prebivalci komune lahko prepustijo neobveznim večernim programom, kot so dvakrat na teden gledanje filma, pisanje, branje in družabne igre ali pa enostavno samo druženje. Pred tem je treba še pomiti posodo in počistiti kuhinjo. To je bil zame eden najzabavnejših delov dneva, saj je takoj po skajenem večernem odvajalu na sceno stopil Pino in na svoj zajebantski način povabil vse prisotne k pomivanju posode, mi pa smo mu vsi vkup odgovorili "gracie" (hvala) in začelo se je vsesplošno rajanje po kuhinji, med katerim se je izrekla marsikatera kletvica v marsikaterem jeziku. Lahko noč se zaželi ob dvaindvajsetih in trideset minut, to pomeni, da naj bi bil pol ure pozneje že vsak v svoji posteljici. Izjemoma se ure spanja tudi skrajšajo, na primer če se film zavleče pozno v noč. Kajenja po tem, ko se fantom vošči lahko noč, ni več. Če ti je slučajno uspelo prihraniti kakšno cigareto, jo moraš vrniti odgovornemu.

Praznik

Novo leto se ni razlikovalo od drugih dni, le v kuhinji je bilo nekaj več zaposlenih, ker smo morali pripravljati večerjo še za približno 150 nekdanjih odvisnikov iz okoliških komun. Popoldanska dela so se končala dve uri prej kot ponavadi, da smo se lahko oprhali, seveda če smo bili na vrsti, in se očedili. Po vsej komuni Mulino Sille, kjer so se že zbrali člani (fantje in dekleta) iz sosednjih centrov, se je širila prijetna praznična glasba, kot je za praznike in nedelje dovoljeno, drugače glasbe ni. Po dveh uricah sprostitve nas je čakala silvestrska večerja, tokrat obogatena s kozarcem soka ali vina, pljunkcem močne črne komunske kave in kosom panettona. Fantje iz Mulina Sille smo kot vsak večer poskrbeli za umazano posodo in kuhinjo, le da je bil ta večer še posebej zabaven, ker je bil to silvestrski večer in ker je bilo posode več kot ponavadi. Od leta 2003 nas je ločilo le nekaj uric, preživeli pa smo jih ob poslušanju nastrojenega komika iz pristaniškega mesta Bari, ki ga zaradi pomanjkljivega znanja italijanskega jezika niso vsi razumeli. Po predstavi smo se zbrali okoli slamnate lutke in jo točno opolnoči, kot to počno tradicionalno že vsa leta, tudi letos zažgali, potem smo si ogledali kratek komunski ognjemet in si zaželeli srečno novo leto ob rezini panettona in enem samem kozarčku šampanjca. Takrat se je iz ozadja zaslišal glas: "Še metadona sem več dobival." Seveda si večina od nas ni nikoli mislila, da bo novo leto kdaj dočakala tako, in že pred eno smo se odpravili spat. Nekateri od fantov so z napol nagimi ritmi skakali od sobe do sobe, da bi popestrili vstop v novo leto, toda tudi oni niso vztrajali dlje, kajti naslednji dan je bilo vstajanje kot ponavadi ob sedmih.

Napočil je še zadnji dan, ki je bil poln presenečenj, no, razen vremena, to je bilo sivo kot ponavadi, saj pravijo, da tu tudi sonce opravlja program. Prvi je bil na vrsti na videz prijazen starček, ki je po ovinkih iskal koga, ki bi mu ga pofafal za nekaj evrov. Stereotipov se celo džanki v komuni ne more otresti. To me niti ni utegnilo dodobra pretresti, ko je že sledil dolgo pričakovani pogovor z Don Pierinom. Po desetdnevnem bivanju v komuni, ko sem že dobil občutek, da sem del multietnične skupnosti, me je Don Pierino spomnil, da sem Slovenec, z besedami: “Slovenci imate velik problem, po naravi ste materialisti.” Tokrat sem se z njim strinjal in dodal, da jabolko ne pade daleč od drevesa, zgledujemo se pač po starejših. Pogovor je bil sicer kratek, ampak iz njega sem razbral, da so ne glede na moje mnenje o življenju v komuni usode tistih, ki mu zaupajo, v pravih rokah. Kot pravijo, je uspešnost Don Pierinovih komun 90-odstotna. Po prijetnem pogovoru sem se oprhal, čeprav nisem bil na vrsti, nažical nekaj cigaret in si priboril še popotnico ter na hitro pozdravil le tiste, ki sem jih srečal, kajti prav takrat so po brnečih zvočnikih klicali na raport. Pa ne, ker bi bil kaj zagrešil, čakal me je kombi s triletno garancijo, ki me je odpeljal nazaj v nevarni svet.