Težko, ampak lepo

Ker so se Judje v stoletjih od ostalega sveta lahko naučili nadejati prav res vse prej kot najlepšega, nas ne bi smelo presenetiti, da naj bi predstavniki starejše generacije slovenskih Judov po besedah njihovih naslednikov tudi po izteku najbolj svinčenih let še dolgo ohranili globoko zadržanost in na trenutke celo boječnost. S tega stališča lahko s toliko več topline pozdravimo renesanso, ki jo je naša judovska skupnost doživela v zadnjih par letih in ki je svoj vrhunec dosegla prav v teh mesecih. Dosežki so številni: 16. januarja so v Londonu po zaslugi Britansko-slovenskega društva in na pobudo bivšega britanskega veleposlanika v Sloveniji v dar prejeli Sefer Toro, torej zvitek prvih petih Mojzesovih knjig in osnovo židovske veroizpovedi, na vseh ravneh neprecenljivo darilo, brez katerega si institucionaliziranega bogoslužja povsem tehnično sploh ni mogoče zamisliti. Dva dni za tem so v Ljubljani posvetili sinagogo, prejšnji teden pa so inavgurirali tudi Rabina Ariela Haddada, dolgoletnega duhovnega vodjo, ki bo po novem tudi uradno skrbel za verske potrebe celotne Slovenije. Čeprav za zdaj številčno skromna, se je židovska skupnost torej končno uspela konstituirati kot prava legitimna verska skupnost.