bušiji / Makartizem

Joseph McCarthy, republikanski senator iz Wisconsina, je 9. februarja 1950 v Zahodni Virginiji v klubu republikanskih žensk bombastično oznanil: "V rokah imam spisek z imeni 205 oseb, za katere zunanji minister ve, da so člani komunistične partije, in ki še vedno ustvarjajo in oblikujejo politiko zunanjega ministrstva!" Amerika se je stresla. Senator je "razkril", da je Trumanova administracija prestreljena s komunisti, ki Sovjetski zvezi izdajajo top skrivnosti, samega Harrya Trumana in zunanjega ministra Deana Achesona, oba demokrata, "nevarna liberalca", pa je v svojem 6-urnem senatnem govoru obtožil, da sta do komunizma "preveč mehka". Desnica je takoj krenila v akcijo: Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti (HUAC) se je vrnila v Hollywood, nastale so nove kongresne in senatne preiskovalne komisije, svojo komisijo - Permanentno senatno preiskovalno podkomisijo - pa je dobil tudi sam McCarthy. Politična inkvizicija je dobila silovit pospešek. In novo ime - makartizem. Toda senatorju je bil izraz tako všeč, da je že leta 1952 napisal knjigo: Makartizem - bitka za Ameriko.

Makartizem je bil kakopak bitka proti Ameriki. Joe McCarthy, nekdanji delavec na piščančji farmi, štacunar, propadli odvetnik, pokeraš, alkoholik, ekstremist in prijatelj J. Edgarja Hooverja, dosmrtnega direktorja FBI-ja, nor na publiciteto, ratinge, PR, manipulacije, fabrikacije in Hitlerjev Mein Kampf, je v naslednjih letih po nasvetu svojega svetovalca, Edmunda Walsha, rimskokatoliškega duhovnika, preiskoval Ameriko - divje, križarsko, patološko, represivno, fašistoidno. Iskal je komunistične agente. V slovitem priročniku 100 stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu, ki ga je v multimilijonski nakladi izdala Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti, se je odgovor na vprašanje "Kje lahko najdete komuniste" glasil: "Povsod." In McCarthy je to vzel dobesedno: vsi so bili potencialni komunisti - Ameriko je bilo treba očistiti. Zato je pod lupo vrgel šole in univerze, knjižnice, zvezne uslužbence, celo korporacije (npr. General Electric). Preiskav in zasliševanj, tajnih in javnih, ni bilo ne konca ne kraja: "Ste bili kdaj komunist?" Paranojo je pripeljal ljudem na dom.

Ameriški senat je prejšnji ponedeljek po petdesetih letih izdal transkripte McCarthyjevih tajnih zasliševanj - dobrih 4.000 strani, 160 zaslišanj (http://www.senate.gov/~gov_affairs/psi.htm). Tu se lepo vidi, kako brutalno, arogantno, demagoško in pijansko je lomil ljudi - nedolžne. Tudi komponista Aarona Coplanda, pisatelja Dashiella Hammetta, poeta Langstona Hughesa in J. Roberta Oppenheimerja, očeta atomske bombe. Mnoge je pognal v brezposelnost, arest, emigracijo in smrt - bili niso niti izdajalci niti špijoni niti komunisti. Besede komunizem niso znali niti izgovoriti, za Marxa niso nikoli slišali. Moški, ki si je v knjižnici izposodil knjigo o Sibiriji, je bil takoj zaslišan - tako kot ženska, ki je bila na predavanju o črnski zgodovini. Hoover je Joeja pital z insiderskimi informacijami, sam pa jih je potem groteskno napihoval in z njimi futral medije in desnico. Ljudje so morali priznati in našteti imena drugih komunistov. Morali so se očistiti in javno izkazati svoj patriotizem! Svojim žrtvam ni dokazoval krivde - žrtve so morale dokazati svojo nedolžnost. Transkripti dokazujejo, da ni našel nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegovo "razkritje", da sta Trumanova administracija in Amerika plen masivne komunistične infiltracije. Za dokaze se je menil toliko kot bušiji, ki zdaj ne morejo najti nobenega dokaza, da je Sadam Husein razvijal orožje za množično uničevanje.

"Vojna proti komunizmu"

Predstavniški dom ameriškega kongresa je že leta 1938 ustanovil preiskovalno komisijo za protiameriške dejavnosti, toda komisija se ni ravno nažurirala - njena tarča naj bi bili "rdeči" subverzivni elementi, toda ker se je kmalu začela II. svetovna vojna, Amerika in Sovjetska zveza pa sta postali zaveznici, je bil lov na komunistične čarovnice začasno odpovedan. Leta 1945 je kongres sklenil, da bo komisija poslej stalni organ. Iz očitnega razloga: na sceno je stopil stalni sovražnik... - "rdeči imperij", sovjetski in svetovni komunizem. Zavezništva je bilo konec, Hollywood je nehal snemati propagandne filme, ki so sovjetske komije prikazovali kot prijateljske borce za svobodo, demokracijo, družinske vrednote in "american way of life", romanco sta spodrinili "železna zavesa" in hladna vojna. Komisija, ki se ji je zdaj po novem reklo Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti (House Committee on Un-American Activities alias HUAC), je zablestela leta 1948, ko je razkrinkala veliko, spektakularno ribo. V zunanjem ministrstvu so našli visokega uradnika, Algerja Hissa, ki naj bi skrivaj kolaboriral z Rusi.

Amerika je bila zgrožena. Nacionalna varnost je ogrožena! Prestreljeni smo s komiji! Iz Amerike bodo naredili sovjetsko republiko! Kar je bilo seveda smešno. Prvič, Ameriko je tedaj vodil demokrat, Harry Truman. Drugič, zahteve po preiskavah in čistkah so prihajale z republikanske strani. In tretjič, republikanci so hoteli storiti natanko to, kar so očitali infiltrirani "komunistični zalegi" - hoteli so destabilizirati in spodkopati Trumanovo vlado. Republikanci so injecirali paniko in paranojo, pozivali k patriotizmu in budnosti ter vreščali, da Trumanova administracija zaposluje komunistične agente... teroriste. Republikanci so hoteli v Ameriki "zamenjati režim". Hiss, ki je bil med drugim tehnični svetovalec pri konferenci na Jalti in generalni sekretar na ustanovni skupščini Združenih narodov, je vse zanikal, toda Richard Nixon, kasneje ameriški predsednik, tedaj kongresnik, fanatični republikanec in član Komisije, je divje, manično, križarsko "preiskoval", rohnel, udrihal in podtikal - vse "dokaze", ki so jih imeli proti Hissu, je priskrbel Whittaker Chambers, skesani komunistični špijon. Proces je bil montiran.

Ne da je to Hissu kaj pomagalo - leta 1950 so ga po dveh sojenjih dokončno obsodili na 5 let zapora. Ko se je vrnil na svobodo, je še vedno vztrajal, da je nedolžen. In res, pred nekaj leti so ga praktično rehabilitirali. "Primer Hiss" je bil prva velika Nixonova delovna zmaga, ne pa tudi prva velika delovna zmaga Komisije, ki je leta 1947 na čelu z republikanskim kongresnikom Parnellom Thomasom naskočila glavno leglo komunistične zarote - Hollywood. Thomas je najprej oznanil, da so se v Hollywood infiltrirali komunisti in da ima "več sto imen", potem pa je v Los Angelesu in Washingtonu začel z zasliševanjem "prič" - tako "prijateljskih" kot "sovražnih". Kdo so bile "prijateljske priče"? To so bili recimo producent Jack Warner, igralci Robert Taylor, Richard Arlen, Adolphe Menjou, Gary Cooper in Ronald Reagan, režiserja Leo McCarey in Sam Wood in Walt Disney, ki so Komisiji detajlno in prostovoljno razložili, kako so tudi sami opazili silno komunistično infiltriracijo, svarili pred "subverzijo" in iz scenarijev odstranjevali komunistične ideje. Zasliševanja so bila teater. "Prijateljske priče" so morale le odigrati svoje vloge - scenarij jim je itak napisala Komisija. Ker pa so bili slavni, jih Komisija ni hotela preveč diskreditirati, zato jim ni bilo treba ovajati... Vlogo ovaduha so morali odigrati manj slavni Hollywoodčani, "prostovoljni informatorji", kot jih je imenoval Thomas, ki je obenem poudaril: "Njihov amerikanizem ni vprašljiv.” Vprašljiv pa je hitro postal amerikanizem "sovražnih prič" - tistih, levičarjev, se razume, domnevno nekdanjih članov komunistične partije, ki so se vprašanju Komisije "Ali ste bili kdaj član komunistične partije" izogibali in se raje sklicevali na ameriško ustavo, predvsem na prvi in peti amandma. In ker se je preiskovalo Hollywood, oblikovalca in "zastrupljevalca" ameriškega javnega mnenja, je bilo povsem normalno, da so se med "sovražnimi pričami" znašli predvsem scenaristi.

Komisija je hotela zrušiti temelje ameriškega komunizma, zato je 19 scenaristov obtožila žalitve kongresa - ker niso hoteli sodelovati, so užalili kongresno Komisijo in s tem tudi kongres. Bertolt Brecht je še pravi čas prebegnil v Evropo, nekateri so se izmazali drugače, 10 scenaristov ("Hollywood 10") - John Howard Lawson, Dalton Trumbo, Albert Maltz, Alvah Bessie, Samuel Ornitz, Herbert Biberman, Edward Dmytryk, Adrian Scott, Ring Lardner, jr. in Lester Cole - pa je zaradi žalitve kongresa pristalo na sodišču. Deseterica je opozarjala, da Komisija tepta ustavo, državljanske pravice in svoboščine, da ogroža demokracijo in ameriški način življenja, da po Ameriki seje strah in negotovost, da de facto ruši demokratično izvoljeno vlado in da hoče vpeljati avtokratsko diktaturo, vlekla paralele med metodami Komisije in fašizmom ter "prijateljske priče" razglašala za "parado špicljev, nevrotikov, klovnov, agentov gestapa, podkupljenih informatorjev in prestrašenih h'woodskih artistkov". Mnogi so se z njimi entuziastično solidarizirali, misleč, da bodo premagali Komisijo in rešili svobodo govora. Potem pa se je vse skupaj obrnilo na glavo: mediji - zlasti Hearstovi časopisi - so začeli napadati Hollywood, v nekaterih mestih so zagrozili z bojkotom filmov, za katere so scenarije napisali inkriminirani scenaristi, v Severni Karolini so kamenjali dvorano, v kateri so vrteli film s Katharine Hepburn, podpornico "komiteja za prvi amandma", v Španiji, Čilu in Argentini so prepovedali filme, ki so jih oscenarili inkriminirani scenaristi. Vso to jesensko protiofenzivo je orkestrirala republikanska desnica - in ker je bila Amerika v vojni, magari le hladni, ji ni bilo težko ustvariti histerične, patriotske atmosfere. Logika je bila jasna in kruta: kdor podpira deseterico, podpira komunizem! Kdor podpira komunizem, je proti Ameriki! Solidariziranje z deseterico je bilo nevarno. In pogubno. Liberalni blok je zato hitro popustil in utihnil. Kongres je skoraj enoglasno podprl inkvizitorsko delo Komisije. Hollywood je inkriminirane scenariste - sicer zelo cenjene in dobro plačane avtorje, tudi Oskarjevce - odpustil.

"Sovražnih prič", ki so se iz pop mučenikov prelevile v glinaste golobe in ki so Američane svarile "Danes mi, jutri vi", ni mogel več nihče rešiti - in leta 1950 so vseh 10 obsodili na leto zapora. Ker so užalili Parnella Thomasa, Komisijo in kongres. V tolažbo jim je bilo lahko le to, da je medtem zaradi finančnih malverzacij arest fasal tudi sam Parnell Thomas - sedel je v Danburyju (Connecticut), skupaj z Lesterjem Coleom in Ringom Lardnerjem! Hollywood je bil kaznovan v opomin vsem ostalim: Glejte, če so že h'woodski frajerji fasali arest, kaj potem čaka šele vas! Toda tisti, ki so mislili, da je z giljotiniranjem deseterice konec lova na čarovnice, so se zmotili: Komisija je bila večna - tako kot je bila večna "vojna proti komunizmu".

Sestrelitev sestreljevalca

Leta 1950 - z nastopom Joeja McCarthyja - se je vse skupaj šele zares začelo. Razlika je bila v tem, da je bilo zdaj mnogo, mnogo huje. Zakaj? Ker je imel McCarthy, motor te protikomunistične gonje, povsem proste roke. Tokrat se ni nihče upiral - ni bilo nobenih protestov, peticij, kontraofenzive, liberalne fronte. Zakaj se ni nihče upiral? Ker je imel McCarthy blazno podporo? Zakaj je imel tako nenadjebljivo podporo? Ker je imel svoj "11. september". McCarthy je udaril v času zvišane paranoje - v času, ko se je začela korejska vojna, ko so komunisti zavzeli Kitajsko in Češkoslovaško, ko je SZ blokirala Berlin, ko je SZ detonirala prvo atomsko bombo, ko so mnoge Američane aretirali zaradi vohunjenja za SZ (zakonca Rosenberg, Alger Hiss), ko je kongres sprejel zakon o notranji varnosti (vsi komunisti so se morali obvezno registrirati ipd.) in ko so povsod po državi javne uslužbence posiljevali s prisegami ("prisegam, da nisem bil nikoli član KP"). McCarthy je bil dobro tempiran. Lahko je počel, kar je hotel. Ko je rekel, da gre za največjo zaroto v zgodovini človeštva in da hoče SZ zlomiti Ameriko, so mu brez problema verjeli. Vse, kar je govoril, je imelo pač ready-made kontekst. Vse, kar je govoril, se je rimalo z realnostjo - z "neposredno ogroženostjo" Amerike. Kdor se je upiral, je bil del komunistične zarote. Za komunista, izdajalca, zarotnika in subverzivneža je veljal vsakdo, ki se je skliceval na ustavo - ali branil tiste, ki so jim bile ustavne pravice kršene.

Joe pa je čistil. Neusmiljeno, demagoško, brez dokazov. Med pranjem vesti in pranjem možganov ni bilo nobene razlike. Amerika se je zbujala z vprašanjem: "In kateri so bili ostali člani partijske celice?" In zaspala s kolektivnim ritualnim spreobračanjem. Ko je začela zasliševanja leta 1954 - v času, ko je v Beli hiši že sedel republikanec, Dwight Eisenhower - neposredno prenašati tudi televizija, je makartizem dosegel svojo skrajno, najbolj groteskno in ekscesno stopnjo, toda prav televizija je McCarthyja tudi pokopala. Prvič, ljudje so ga lahko zdaj videli v akciji - in zdel se jim je bolj srhljiv kot komunizem. In drugič, spravil se je na vojsko, ki da je prestreljena s komunističnimi agenti, kar je Eisenhowerja, ki ga je na oblast pripeljalo prav McCarthyjevo sestreljevanje Trumanove administracije, tako razbesnelo, da je naročil sestrelitev McCarthyja - Eisenhowerjevi ljudje so začeli medije pitati z zaupnimi informacijami o McCarthyjevi skorumpiranosti, senat pa ga je obtožil zlorab, neprimernega obnašanja in žaljivega odnosa do senatne podkomisije, ki je preiskovala njegovo finančno poslovanje. Senat je takoj zatem blokiral njegove preiskave. Joe McCarthy je bil toast. Tri leta kasneje je umrl - zaradi ciroze jeter. Zapil se je do smrti.

George Bush, nekdanji alkoholik, se ni, ampak je s svojim bušizmom - s patriotsko zakonodajo, zategovanjem demokracije in svoboščin, permanentno "vojno proti terorju", histerizacijo patriotizma, sejanjem panike in strahu, tišanjem opozicije in medijev, demonizacijo protivojnih protestov, masivno centralizacijo oblasti, zapiranjem domnevnih "teroristov", razglašanjem lažnih alarmov, vdiranjem v zasebnost državljanov, forsiranjem avtokratske retorike, obtoževanjem brez dokazov, preventivno doktrino itd. - raje ustvaril repliko makartizma.