nove tehnologije / Internetne blokade

Glavni inšpektor za varstvo osebnih podatkov Jože Bogataj je podpisal odločbo, s katero je za nično razglasil prepoved dostopa do spletne strani www.udba.net. Inšpektor Bogataj se je za to odločil, ker je "glede na to, da so slovenski internetni ponudniki blokirali neposredni dostop do spletne strani www.udba.net, vendar pa so njihovi uporabniki do navedene spletne strani kljub temu lahko dostopali prek t. i. proxy strežnikov", očitno ugotovil, da interneta ni mogoče kar tako cenzurirati. Dokumenti s spletne strani udba.net so namreč kljub "zaklenjenemu" dostopu kmalu preplavili Slovenijo. Če bi kdo na začetku aprila dejal, da bo kdo v Sloveniji omejil oziroma prepovedal dostop do kake spletne strani s sporno vsebino na svetovnem spletu, bi večina mislila, da gre za zapoznelo prvoaprilsko šalo. Odločba o prepovedi dostopa do spletne strani pa ni bila izdana na podlagi sodne odločbe, temveč zgolj na podlagi ustne zahteve nekega inšpektorja, ki je presodil, da bo tako ustavil zlorabo osebnih podatkov. Toda nepoznavanje fenomena interneta je vse prej kot koristilo njegovemu ugledu. Spravil se je na posrednike prenosa podatkov in ne na ponudnike prostora na strežniku, ki bi bili lahko pravno odgovorni za vsebino, ki jo ponujajo. V zborniku Internet in pravo, kjer so izbrane pravne vsebine, povezane z delovanjem interneta, je denimo naveden ameriški primer in ob njem direktive, po katerih je odgovornost posrednikov prenosa podatkov izključena, če ti izpolnjujejo določene pogoje, torej ne sprožijo prenosa na lastno pobudo, ne izbirajo prejemnikov sporočila in ne spreminjajo sporočil, ki jih prejemajo. Slovenski ponudniki bi v sodnem sporu z inšpektorjem za varstvo podatkov, če ne bi hoteli onemogočiti dostopa do spletne strani www.udba.net, najbrž potegnili daljšo. Večja je nevarnost, da bi inšpektorjeva odločitev postala nekakšen precedens, saj se marsikdo ne strinja z vsebino, objavljeno na internetu, in bo zahteval enake pravice, kot jih je inšpektor hotel zagotoviti navedenim na domnevnih udbinih seznamih. Omejiti dostop do spletne strani z enega samega območja, kakršno je Slovenija, pa je približno tako, kot če bi hoteli zajeziti hudournik z nekaj lopatami mivke.

Omejevanje dostopa do spletnih vsebin prek ponudnikov interneta je bilo doslej stalna praksa predvsem v totalitarnih državah, podobne težave, ki najbolj jezijo organizacije za varstvo človekovih pravic, pa se pojavljajo v državah, ki se imajo za zgled demokracije. Recimo v ZDA ali Nemčiji. Najbolj opevana država, kar zadeva internetno cenzuro, je Kitajska, zanjo pravijo, da ima vzpostavljen "The Great Firewall of China", ki tamkajšnje uporabnike interneta skuša zavarovati pred škodljivimi vplivi iz tujine. Uradne kitajske oblasti zanikajo, da bi uporabljale programsko opremo in druge metode cenzure, Kitajska je po njihovem "dežela, kjer vlada popolna svoboda govora in tiska". Hkrati pa pojasnjujejo, da imajo Kitajci svoje tradicionalne poglede na to, kaj je svoboda govora in tiska. Dovolili so recimo dostop do časopisa USA Today, ne pa tudi do kritičnega New York Timesa. Spletnih strani z omejenim dostopom naj bi bilo že več kot 40.000. Med državami, ki omejujejo dostop do različnih vsebin, so še Burma, Singapur, pa tudi bolj fundamentalistične arabske države, kot je denimo Savdska Arabija. Tamkaj odkrito priznavajo, da vlada odreja, po katerih spletnih straneh lahko brskajo njeni državljani. Med prepovedane sodijo za muslimanski živelj neprimerne strani s pornografsko vsebino ali pa takšne s protimuslimansko vsebino. Med slednje sodijo tudi spletne strani z žensko problematiko. Sicer pa naj bi se Savdijci, ki si od svetovnega spleta želijo kaj več, priključevali na internetne ponudnike iz sosednjih, "liberalnejših" držav, kot sta Dubaj in Bahrajn.

Internetna cenzura kot domena totalitarnih in fundamentalističnih držav ni presenetljiva. Bolj bode v oči, če se pojavi v državah, simbolih demokracije. V Nemčiji je bil eden prvih poskusov sredi devetdesetih let, ko je akademsko omrežje skušalo preprečiti dostop do spletnih strani anarhistov, kjer so bili objavljeni napotki, kako ustavljati vlake, ki prevažajo radioaktivne odpadke. Pa se je izkazalo, da je tovrstna cenzura nemogoča, saj se do spletnih strani lahko dostopa prek drugih ponudnikov interneta. V zadnjem času je največ poskusov omejitev dostopa do spletnih strani z otroško pornografijo in strani s skrajno desničarsko vsebino. Toda ti poskusi omejitev z različnimi filtri povzročajo več težav kot koristi, saj hkrati blokirajo povsem navadne spletne strani, tudi tiste z izobraževalno vsebino. Zadnji nemški primer je podoben slovenskemu. V nemški zvezni deželi Porenje Vestfalija so medijski nadzorniki zahtevali prepoved dostopa do dveh spletnih dveri z nacistično vsebino. Domicil obeh pa je v ZDA, kjer ju zaradi vsebine, ilegalne v Nemčiji, niso preganjali. Zadeva dobiva sodni epilog. Osemnajst ponudnikov interneta se je pritožilo, okrožno sodišče pa je dalo prav medijskemu nadzorniku. Sledila je pritožba na zvezno sodišče. Odločba tega bo pomenila precedens za podobne primere v Nemčiji. Organizacije za varstvo človekovih svoboščin imajo največ dela z internetnimi filtri, ki jih postavljajo po javnih ustanovah in so namenjeni zaščiti mladine. Ti so precej pomanjkljivi in blokirajo dostope tudi do povsem navadnih spletnih strani, kot so recimo tiste z zdravstvenimi napotki.

Sorodna tema v dnevnih novicah: Kitajska cenzura.