šport / Na vse ali nič

Pred vami je proga z ovirami, za vami starter, ob boku prepoten nasprotnik v kolesarskem sedlu. Kovinska rampa bo vsak hip padla in imeli boste manj kot 20 sekund časa, da odvihrate skozi lestve in umetne hribčke, ki so ponavadi postavljeni kar na mestnem asfaltu. Ker je časa premalo, je toliko pomembnejši eksploziven start, zato marsikateri tekmovalec dvigne kolo nad rampo, še preden se ta uradno spusti. Pravijo, da mora kolesar za "bike fight" ali dvoboj, ki je nastal kot gledalcem približana različica spusta (downhill), imeti morilski nagon. Ker je nasprotnik preblizu in ker ga moraš biti pripravljen vsak hip izničiti, in to brez pomisleka. V spustu, kjer kolesar drvi s hriba med drevesi, je tekmec oddaljen in agresija ni tako izrazita. Vendar pa je hoja v hribe za občinstvo utrujajoča, spust pa zaradi tega za sponzorje nezanimiva prireditev. "Zato je nastal dvoboj. Zdaj počasi izpodriva spust, čeprav tega čedalje bolj pogrešamo," je pojasnil Mariborčan Jure Logar.

Odtrgano uho

Dvajsetletnik Jure, ki se je v zadnjih treh letih, odkar trenira, zredil za 12 do 13 kilogramov, spada med pet najboljših kolesarskih bojevnikov v Sloveniji. "Enostavno kar zraslo je toliko kil mišične mase. Saj povprečno treniram po tri ure na dan s kolesom. Dodatno utrjujem mišice v fitnesu. Kolesa ne vozim le dan po tekmi," je dejal. Nasploh meni, da si je z "bike fightom" spremenil življenje v pravo smer.

"Prej sem samo po čagah - žurih hodil, pa sploh nisem vedel, kaj naj s sabo. Zdaj me celo doma bolj spoštljivo gledajo."

V lasti ima dve kolesi, 12-kilogramsko za dvoboj in 19-kilogramsko za spust. "Prvi dve kolesi so kupili starši. Potem ko nekaj stare opreme prodaš, pa začne denar krožiti." Kolo za dvoboj je sestavljal načrtno: "Najprej sem dal okvir na tehtnico - tehta 2,1 kilograma. Najlažje imam vse, kar se da, razen obročev, ti so vzdržljivejši, če so težji." Doma ima kakšna dva metra gum 12 različnih profilov. "To ni več rekreacija, ker gre preveč denarja in živcev. Ena sezona, brez stroškov servisiranja kolesa, z vožnjami in s pristopninami stane okrog petsto tisoč tolarjev." Ne zanika, da je na progi agresiven, čeprav stavi na prehitevanje in ne na prerivanje. "Če je nasprotnik precej pred tabo, delaš vse, kar je možno, in greš tudi čez mejo."

Klasična umazana finta je nepravilno sekanje, nasprotnika odrežeš v ovinku pri prehodu z ene proge na drugo. Ali če oba kolesarja padeta, prvi pri vstajanju drugemu onemogoča, da bi se povzpel na kolo - recimo "nehote" stoji na rampi, ko popravlja svoje kolo. Ali na primer dvigne kolo tako, da udari nasprotnika. Pogosto se nad nesramnostmi ni mogoče pritožiti - videokamer ni, zadeva poteka prehitro, da bi sodnik opazil vse -, zato gre tekmovalnost čez mejo. Hokejski pretepi med pripadniki različnih klubov so sicer redki, a kakšen gorečnež namesto rokovanja ob koncu tekmecu pokaže sredinec. Jure se ni rokoval samo enkrat: "Kar je preveč, je preveč."

Drugače meni, da so v Sloveniji ti tekmovalci, ne glede na vse, prijatelji in se drug od drugega veliko naučijo, ker trenerjev za zdaj v tej panogi ni. Največ koristnega je pobral od študenta prvega letnika ekonomije Roka Podbevška, za katerega pogosto pravijo, da "boli ga" za vse. Še posebej ravnodušen je postal po tem, ko si je na svetovnem pokalu v Mariboru pri skoku zlomil hrbet, natančneje tri vretenca, in bil tri mesece v mavcu. Tukaj je treba povedati, da odrgnin in lažjih udarcev v dvoboju in spustu noben resen tekmovalce niti ne šteje. Med rutinske poškodbe že na treningih spada zlomljena ključnica. Pri neuspešnih skokih, ko kolesar leti čez ramena - gredo roke. Redno se trgajo vezi in lomijo prsti. Ker morajo biti že po pravilih zavarovani, so nekateri kolesarji resni odjemalci zavarovalnic.

Dvoboj je bil do sedaj v Sloveniji le dvakrat krstno uprizorjen v Ljubljani in Celju, in že tu so bili zlomljena roka, odlomljen zob, zašit obraz. Bolečine so si tekmeci lajšali z ledom in s pivom. Nekateri si, sodeč po govoricah, pomagajo tudi z zdravili - a to je že območje somraka. Povsem normalno je, da tekmovalec nadaljuje vožnjo z zlomljenim prstom. "Dokler nas ne odpeljejo z rešilcem, ne odnehamo," je zatrdil Rok, ki je tokrat imel na desni nogi svežo brazgotino. Odnehati enostavno ne more, ker je zanj to čisti užitek, vretenca pa za zdaj držijo hrbtne mišice, ki jim namenja posebno pozornost v fitnesu.

Med najpomembnejše lastnosti, ki jih mora imeti ekstremni dirkač, sodi dober spomin: "Zapomniti si moraš progo. Pred tekmovanjem celo sanjaš o njej." Sledi sposobnost hitrega odločanja, biti mora nasploh hiter in vzdržljiv. Preskočil je že 15 metrov v zraku, ko je letel v spustu, in do 8 metrov v dvoboju. Največ adrenalina pa ne dobi, ko si kaj zlomi: "Adrenalin je, ko že misliš, da se boš razbil, ko letiš v skalo s hitrostjo 50 na uro, pa nekako rešiš položaj."

Če primerjamo avtomobilske in kolesarske dirkače, so slednji bolj izpostavljeni nevarnosti, ker se proti drevesu premikajo z enako hitrostjo, zaščiteni le z nekaj kosi plastike. Za pravega ekstremneža velja v tej sezoni izginuli g. Odtrgano uho. Ljubljanska scena, ki jo boste skoraj vsak večer našli na posebni makadamski progi na Linhartovi, ga prav pogreša. Pravijo, da se je sicer v nasprotju z drugimi držal bolj zase, oče pa ga je baje prisilil, da je šel stran. Ker bi se, glede na vse poškodbe doslej, enostavno ubil. "Naj pozdravi glavo in psiho, pa pride nazaj. Škoda ga je, ker je pravi talent," je bilo slišati izpod čelad Ljubljančanov.

Glede na to, da je dvoboj precej urban šport, ni čudno, da sta v prestolnici ves čas dejavni dve ali več skupin ekstremnih kolesarjev. Najmlajši med njimi je štirinajstletni Žan Jurca, ki je ravno tako kot starejši brat včlanjen v klub Sokol Tivoli. "Tudi kolo imam bratovo. Sicer sem prej treniral judo, a je bolje, da sva z bratom skupaj. Mami je resda v skrbeh, oče pa kdaj kombi posodi."

Žan je torej šele na začetku kolesarske kariere, petindvajsetletni Dejan Gorenc alias Zeleni blisk, ravno tako Ljubljančan, pa je na njenem koncu. "Rad se dokazujem, dvoboj me žene naprej, za spust nimam denarja. Do konca sicer ne bom nikoli odnehal, že zaradi same družbe. A vedno manj treniram - služba, šola itd." Meni, da poleg osredotočenosti pri startu v boju za višja mesta vlogo odigra tudi uvrstitev v kvalifikacijah. "Boljši izbira startno pozicijo v finalu. Vedno je ena linija nekoliko boljša od druge, saj je težko pripraviti progo tako, da sta obe liniji enakovredni. Pri atletiki imajo podobne težave." Zeleni blisk je sčasoma postal neobčutljiv za bolečino, in to celo tako zelo, da je nekoč odpeljal tekmo, ne da bi opazil, da si je zlomil zapestje. "Šele doma sem ugotovil, da imam zatečenega. V bolnišnici so me kasneje zafrkavali."

Scena

Med več kot 60 v Sloveniji dejavnimi dvobojevalci ne boste našli nobenega dekleta. Na dvobojno sceno tradicionalno naletite v Kranju in Kamniku. Iz Žalca prihaja t. i. Novakova banda, v Trbovljah so najštevilnejši in na tekmah najglasnejši Mauntajnbajkovci, združeni pod javorjevim listom. In zakaj ta, močno na kanadsko zastavo spominjajoč simbol? "Ker imamo posebno progo za spust z gorskimi kolesi pod javorji," je pojasnil predsednik kluba Gregor Guna. Trboveljčani, ki so doma med hribi in jim torej ni treba prevoziti kilometre in kilometre do pravega terena, so se specializirali za spust. "Bike fight" je za 15 članov, ki se zbirajo v precej zakajeni in z različno opremo založeni sobici, prej razvedrilo. Poleg tega nimajo dovolj denarja, da bi imeli po dve kolesi - enega za spust, drugega za dvoboj. Povprečna cena kolesa, ki v bistvu ni nič posebnega, je okrog 250 do 300 tisoč tolarjev, cena zares dobrih konjičkov pa sega čez milijon tolarjev. Poleg tega samo dobra, ne šminkerska čelada olajša žep slehernika za kakih trideset tisoč. "Denar je tukaj zelo pomemben," je potožil Janez Cestnik, oče perspektivnega ekstremneža Jana Cestnika. "Ena guma, ki je lahko odločilna pri dirkanju, stane okrog 12 tisoč tolarjev. Več denarja imaš, boljše gume dobiš. Večja je verjetnost, da boš imel boljši rezultat," je dodal.

Foter Janez sicer ni včlanjen v trboveljski klub, toda po pričevanju članov je njegov najpomembnejši steber - pomaga s "šraufanjem" koles, sina in vso klapo spremlja skoraj na vsaki tekmi, pomaga s prevozom. "Tukaj od tega in s tem živimo. Smo kot velika družina," je pojasnil. Kot zunanji opazovalec meni, da moraš pri dvoboju imeti v sebi nekaj mačka - posebej ko padeš in ne veš, kje natančno boš pristal. "Večina meni, da so fantje butlji, ki bi se radi razbijali. Toda če nisi dovolj obziren, ne preživiš dolgo. Mogoče eno sezono še odvoziš, v drugi že letiš." S prehrano se tako kot drugi tovrstni dirkači ne obremenjujejo. "Meso žremo, tam je največ vsega," se nasmeji Guna. Še več kot beljakovin potrebujejo tekočine in sreče. Zato se Trboveljčani izogibajo številki 13, Jan Cestnik pa na najpomembnejših tekmah nastopa v vedno istih hlačah - pa čeprav že stokrat zašitih.

Očetovo podporo, podobno kot Jan, uživa tudi Luka Novak, poglavar že omenjene osemčlanske bande iz Žalca, prvi v zadnjem dvoboju v Celju. Kolegi pravijo, da je vsesplošno hiter, treniran in da oba z očetom živita za kolesarstvo. Družina Novakovih ima kolesarski center, ta je tudi Lukov delodajalec in edini sponzor. "V Sloveniji je lažje zmagati na dirki kot dobiti sponzorja. Brez pomoči staršev ali sponzorjev v tem športu enostavno ne gre, ker so stroški preveliki," je razložil. Njegov kolesarski življenjepis navaja zvit gleženj, poškodovano zapestje, zlomljeno rebro, malo odprto koleno, dvakratni zlom ključnice, izpah hrbtnih mišic. Zadnje tri poškodbe je dobil lani v dveh mesecih, ključnico pa si je zlomil dvakrat zapored na istem mestu. Vendar ga zasvojenost z adrenalinom žene naprej, hoče dosegati uspehe na mednarodni ravni. To so sanje vsakega kolesarskega ekstremista. Najprej se preizkusijo v "bike fightu", ker v dvoboju, prirejenem nekje na parkirišču, ni treba veliko zaščitne opreme. Če gre, poskusijo še spust. Zraven, da jim ni dolgčas, si postrežejo s krosom in z deskanjem na snegu (temu pravijo ekstremni paket) in iskreno upajo, da takega življenja nikoli ne bo konec. "Ko mi kakšen doktor reče, da me bo čez deset let trikrat bolj bolelo kot zdaj, si to težko predstavljam," je dejal 28-letni aktivni dirkač Andrej Šumberger."Čeprav se zavedam, da refleksi z leti popuščajo, hočem čim dlje ostati motoričen, gibčen, vzdržljiv."