golažijada / Veselica v provinci

O časti in slavi kanim tokrat spregovoriti, o neizmerni časti in neznanski slavi, ki je doletela Poležuhe (ha, ha, tale začetek pa res zveni nekam homersko veličastno, kot nekakšen uvod v herojsko bitko pred Ilionom), ki so na travniku ob sotočju obeh Sor, tam, kjer so freisinški gospodje testno zadegali morebitno čarovnico Agato Schwarzkoblerico v narasle vode, iz katerih objema jo je hrabro izvlekel strumen kmetič Jurij (no, tole pa že malo diši po nekakšnem visoškem Petru Klepcu), zavzeli kar drugo mesto na odprtem prvenstvu Škofje Loke v kuhanju golaža (oh, pa smo končali v furmanski plehkobi). Vendar pa, vsemu hlepenju po herojstvu navkljub, priznajmo, da navkljub sanjam o gazelastem telesu kakšne Naomi Campbel, neznansko prija stisniti se ob kakšno razmavhano telesce, ki vonja po golažu ali celo kislem zelju. Pa se tod nisem nameril govoriti o kakršnikoli razuzdanosti, ki naj bi to tekmovanje spremljala, le s poetično primerjavo sem želel namigniti, da celo ob takih obskurnih tekmovanjih plane v kri adrenalin, se razbuhtijo strasti in nenadoma celo provinca s svojimi igrami postane slastna. Skratka, ne sodi brat, srce je pač globok in teman tolmun, pa čeprav je ta globina včasih res cenena. In zategadelj se Poležuhi povsem upravičeno sprehajamo prek Mestnega trga z visoko dvignjenimi nosovi ter sem pa tja s pokroviteljsko ljubeznivostjo (in zajedljivostjo) povprašamo tiste luzerje, o, madona, o, a zadnjič pa nekam nisi bil v formi, pa saj drugače znaš dobro kuhati, in se pri tem sladko smejimo v pest.