golažijada / Veselica v provinci

O časti in slavi kanim tokrat spregovoriti, o neizmerni časti in neznanski slavi, ki je doletela Poležuhe (ha, ha, tale začetek pa res zveni nekam homersko veličastno, kot nekakšen uvod v herojsko bitko pred Ilionom), ki so na travniku ob sotočju obeh Sor, tam, kjer so freisinški gospodje testno zadegali morebitno čarovnico Agato Schwarzkoblerico v narasle vode, iz katerih objema jo je hrabro izvlekel strumen kmetič Jurij (no, tole pa že malo diši po nekakšnem visoškem Petru Klepcu), zavzeli kar drugo mesto na odprtem prvenstvu Škofje Loke v kuhanju golaža (oh, pa smo končali v furmanski plehkobi). Vendar pa, vsemu hlepenju po herojstvu navkljub, priznajmo, da navkljub sanjam o gazelastem telesu kakšne Naomi Campbel, neznansko prija stisniti se ob kakšno razmavhano telesce, ki vonja po golažu ali celo kislem zelju. Pa se tod nisem nameril govoriti o kakršnikoli razuzdanosti, ki naj bi to tekmovanje spremljala, le s poetično primerjavo sem želel namigniti, da celo ob takih obskurnih tekmovanjih plane v kri adrenalin, se razbuhtijo strasti in nenadoma celo provinca s svojimi igrami postane slastna. Skratka, ne sodi brat, srce je pač globok in teman tolmun, pa čeprav je ta globina včasih res cenena. In zategadelj se Poležuhi povsem upravičeno sprehajamo prek Mestnega trga z visoko dvignjenimi nosovi ter sem pa tja s pokroviteljsko ljubeznivostjo (in zajedljivostjo) povprašamo tiste luzerje, o, madona, o, a zadnjič pa nekam nisi bil v formi, pa saj drugače znaš dobro kuhati, in se pri tem sladko smejimo v pest.

Vendar naj najprej pojasnim pravila. Ekipe se prijavijo od desete do dvanajste ure, položijo štartnino, za katero dobijo kilo mesa (baje od iste krave, toda dvomim, da bi ena sama samcata krava imela v svojem telesu toliko žvarovine), kilo čebule (rdeče), drva in najem kotlička. Potem se kuha (vmes pa družabno občuje in pije) vse do šestnajste, ko se izdelki izročijo komisiji. Začimbe in postopki so stvar samopresoje vsake ekipe.

Ime naše ekipe Poležuhi je nastalo spontano, ker so nekateri člani poležavali še pred začetkom rezanja čebule. Čeprav sem bil za poimenovanje izbran jaz (po moji zamisli naj bi se imenovali "Ekipa, ki se je zbrala ob 11.00 dne 2. maja 2003 v sicer povsem osrednji, a vendar prijazni restavraciji Prajerca na loškem Mestnem trgu (kajti našo stalno Krčmo pri Miholu ravno belijo) in sanjavo zre v plahutajoče mehurčke v kozarcih piva ter puhaste bele oblačke, ki nežno plujejo prek pomladnega neba"), se mi zdi, da se je mojega liričnega izliva naš coach Jure pred prijavnimi administratorji sramoval in butnil prvo, kar mu je prišlo na misel, ko se je nemočno ozrl proti dodeljenemu nam prostoru. Sestavljali pa smo to ekipo Jure, Nataša, Zverko, Luka, Mirjam, Matjaž, jaz in še en otroček, Meta. Hecno je bilo to, da smo imeli v ekipi nenavadno visok odstotek vegetarijancev, vse tiste, katerih ime se prične na M, razen male Mete seveda, ki se še ne ukvarja z nju ejdžem. Morda se bo komu zdelo oholo in napihnjeno, da se ukvarjam predvsem s Poležuhi, saj smo bili vendarle šele drugi, toda če namignem, da so bili vsi člani strokovne komisije moški in da so bile v prvouvrščeni ekipi zgolj punce, ki so vse imele dokaj vidne joške in so si za povrh nadele še ime Vesele tabornice, mislim, da o tem nima smisla izgubljati besed. Kajti samo zamislimo si paradoks, mlado igrivo in hihitavo dekle pa dober golaž, to pač nikakor ne gre in ne more iti skupaj. Recimo, kot da bi pingvin pekel dunajske zrezke. Golaž je pač proletarska hrana, zato so prvi dnevi maja izbrani naravnost izvrstno, hkrati pa kuha samskih moških, kajti, tako menijo strokovnjaki, čim večkrat je pogret, tem slastnejši je. Vse to zaobjema geslo, ki ga ob delavskih praznikih tako radostno vzklikam: "Tovarne delavcem, ločenke ločencem!"

No, ko sem narezal čebulo, bolj možata Luka in Zverko sta skrbela za ogenj (sicer sem vmes, recimo na eni tretjini, šel zgolj na en cigaretek, pa je Nataša rekla hm in jo, še preden sem pokadil, sesekljala do konca), sem se lotil mesa, nakar sem odšel lobirat in vohunit, vse informacije pa še tople prinašal glavnemu, Jurčku torej. Najprej sem se posvetil raznim oštirjem, gospodarjem in lastnikom okoliških, tako imenovanih domačih gostiln, katerih glavni adut je tudi Golaž. Ti ljudje so namreč v tej situaciji neznansko hecni. Da bi se prijavili in potem celo popušili, se bojijo, kajti če bi jim dal tinto piti nekakšen navaden ljubitelj, bi bilo to kaj slabo za njih ugled. Hkrati pa si ne morejo kaj, da ne bi zatavali, recimo, zgolj tako po naključju, na to veselico. Potem si nadenejo ohol izraz, na videz lagodno, a vendar napeto postopajo okoli ognjišč, se zazrejo pod roke ali v kotličke, vmes pa vzvišeno kimajo in se pomenljivo sprdajo. Na vprašanja in moledovanja po nasvetu pa ne odgovarjajo, oh, pravijo, saj ti tekmuješ, ne jaz. Ampak tudi oni imajo šibko točko, važiške in klepetave zakonske žene. One kar trepetajo v strasti, da bi se vključile v lajf. In zabrbotajo, mož pa jih gleda, in ker je vendarle gospodar, jih momljajoče ustavi, opala, opala, baba, tako enostavno pa to spet ne gre, najprej je treba ... In ga imaš. Mi smo imeli v bližini našega ogenjčka kar dva taka ptiča, ki sta se tako razgrela, da smo ju morali kar fizično brzdati. In zaklinjam se, da so vse začimbe ob posvetu padle v lonec zgolj iz Juretove roke. Posebna slast pa nastopi tam v zgodnjih popoldanskih urah, ko izdelki že brbotajo po kotličkih. Takrat vohuni vzamemo kuhalnico v roke in krenemo na obhod, jo pomočimo v lonce konkurentov, obliznemo in presojamo, koga odpisati in koga se bati. Vmes je seveda treba kibicati. Ugotovil sem, da je za sezuvanje nasprotnikove morale najboljši širok poniževalen nasmeh, ob katerem izgrgraš, o, hudirja, si pa naredil dobro golaževo župco. Recimo, tam so bili neki faktorji iz Gameljn, privatno smo jih poimenovali "zagameljčani", ki so sloveli kot velika avtoriteta. Njih ekipa je štela kar šestnajst članov, med njimi dva profesionalna kuharja. Doslej so si že dvakrat zapored suvereno priborili nesporno zmago in ob tretji bi jim zapadel "zlati kotliček" v trajno last. In njihove oči, s katerimi so me ob okušanju predirljivo zrli, so govorile, kaj je, skromni uradniček, a zdaj boš pa na rit padel. A ko sem obliznil našega, sem Juretu zarotniško šepnil, ha, zagameljčani so popušili. Preveč pijejo, smo se zlobno smejali, pomenljivo pogledali v našo odpadno embalažo in se v hipcu imeli še raje kot prej. Ampak pri golažu je tako kot pri otrocih. Če je tvoj, ga z nekritično ljubeznijo zreš kot najboljšega, pa naj bo butasto prepekoč, prevoden ali brez karakterja. Pa znotraj tega so bili skoraj vsi, razen našega, morda so ga kvarili le slabi vonji od druščine tam naokrog. Ampak vedeli smo, da smo tam blizu vrha, ker so se omakalci vse bolj trli okrog našega kotlička, vendar sem še vedno malo lobiral s člani komisije. Ha, me je pikal Čiro, kakšne barve gumb boste pa vi vrgli v tekmovalni vzorec. No, sem bil ponosen, ker vem, da ste se dogovorili že za vse barve, vedi, da bo naš tisti brez knofa. Potem je prišlo do razglasitve. Jure in Zver sta ravno bruhala v Poljansko Soro, komisija je blebetala in blebetala, nas pa sploh niso omenjali. Madona, kaj pa mutijo, me je vznemirilo, skoraj vsi so že omenjeni, o nas pa nič. Pa mi je rekel Luka, vosu, čim kasneje oznanijo naše ime, tem boljše za nas. In kmalu po tem, ko smo kotliček odprli za publiko, sem se brez tega, da bi pogoltnil vsaj eno celo žlico te naše stvaritve, zazrl v bleščeče zglajeno dno kotlička, ki je bilo "s kruhom pomazano", kot bi rekel naš Ilovar.