Proletarsko veselje

"Neumnost," voditeljica Anne Robinson rada zavrne tekmovalca, ki napak odgovori na njeno vprašanje. A le, če je dobre volje. Če vstane z levo nogo ali če tistega dne dežuje, to pa se v Angliji pogosto dogaja, je lahko tudi neprijetna: "Učiteljica angleščine? Tako torej, primanjkuje nam časa za branje knjig? Si raje lakiramo nohte?" Ali: "Vi pa niste posebej bistri, kajne?"

Že tri leta Anne Robinson zasmehuje in omalovažuje svoje goste v izjemno priljubljenem kvizu televizije BBC The Weakest Link. Moški in ženske v zrelih letih s cmokom v grlu in vsi zmedeni trepetajo pred sarkastično voditeljico in sadistično navdušenim milijonskim televizijskim občinstvom v Angliji in drugih državah, ki jim vlada krona.

Kdo je Anne Robinson, kakšen kviz je to in kdo ga sploh potrebuje? Na kratko - gospa Robinson je bila, preden je začela deliti zaušnice na televiziji, več let ena najbolj znanih in najbolje plačanih britanskih novinark. Pisala je kolumne za tabloide, kakršna sta The Mirror in The Sun, in velja za najpomembnejšo predstavnico tako imenovane rotvajlerske smeri v britanskem bulvarskem tisku. Kdor je že imel priložnost katerega od teh umotvorov držati v rokah, ve, kakšno bralstvo se ukvarja s temi rečmi. Gre za prav tisto skupino potrošnikov, ki z odprtimi usti in zadržanim dihom spremljajo kariero Davida Beckhama in refleksije njegove prelepe soproge Victorie o smislu življenja ter o obnovi in izgradnji Iraka pod pokroviteljstvom sil mednarodne koalicije.

Samo tekmovanje je, pravijo poznavalci, dokaj neizviren koktejl klasičnih kvizov Mastermind in Fifteen to One. Tudi tu gre za preskus splošnega znanja, le da morajo v The Weakest Link tekmovalci šele dokazati, da je imel Charles Darwin prav in da je človek človeku resnično volk. V polkrogu razporejeni okrog voditeljice najprej sodelujejo s sotekmovalci, da sestavijo "verigo" devetih pravilnih odgovorov in se uvrstijo v naslednji krog vprašanj, ko jim to uspe, pa se začnejo medsebojno žreti in nazadnje glasujejo, kateri med njimi je bil "najšibkejši člen".

Tisti, ki ga tovariši iz moštva izločijo, mora skozi tako imenovani "walk of shame", kjer kamera lovi vse odtenke nelagodja na obrazu "zgube". Ta mora hkrati trpeti še zlobne pripombe coprnice, ki vodi kviz, in navdušeno ploskanje razvnetega občinstva. Na koncu ostaneta le dva tekmovalca, tisti, ki zmaga, dobi nekaj denarja, BBC prek državnega proračuna oskubi davkoplačevalce in potem se vsi umirijo.

V trženjskem pogledu je to strogo profesionalno opravljen posel. Z minimalnimi studijskimi in maksimalnimi propagandnimi vložki se je pred množicami televizijskega občinstva odprlo obzorje nečesa novega, do zdaj še nevidenega - voditeljica, ki zafrkava tekmovalce! Ta prostaška zamisel je z BBC-jevsko natančnostjo pozicionirana na trg, na kar dva kanala hkrati, in to v dveh različnih terminih - popoldne za gospodinje in upokojence in zvečer, v "primetimu", za delavce in kmete. Toda drugače kot podobne "ljudske" oddaje ta kviz, po trditvah predstavnikov BBC, gleda tudi poštena inteligenca.

Tihe radosti užaljenosti in bolečine

Seveda je Link, tako kot vsak medijski pojav, mogoče gledati na različne načine. Z njim se ne ukvarjajo le sarkastične pripombe o slabem okusu televizijskega gledalstva, ampak tudi čisto resne sociološke raziskave. Katarzični vlogi stroge voditeljice v neolaburistični angleški družbi je posvečenih več deset strani psevdopsiholoških in kvaziseksoloških razprav na internetu.

Obstajajo celo klubi oboževalcev tega kviza in združenje oboževalcev Anne Robinson osebno, pa tudi združenje nasprotnikov kviza in celo združenje za varstvo žrtev tega kviza. Tako da so zajeti in v igro pritegnjeni vsi možni segmenti potrošnikov in vse ciljne skupine.

Lik voditeljice je oblikovan posebej skrbno; gre za mešanico nekaj arhetipskih podob - ravnateljice tradicionalnega dekliškega internata, hudobne starke iz romanov Agathe Christie in stroge Domine iz Soha v najboljših letih.

Ena od razlag pravi, da so pri BBC zavestno in spretno uporabili lik cinične voditeljice, da bi maksimiral trg in pritegnil tudi intelektualno zahtevnejše občinstvo. Po tej razlagi gre menda za nekakšno samoironijo in poseben, subtilen mehanizem sporočil, ki jih je mogoče razumeti takole: "To je travestija, to počnemo namenoma, vemo, da to veste, zato se vsi skupaj dobro razumemo."

Končni sklep o tem, kako in zakaj je tej oddaji uspelo pritegniti tudi nekoliko razumnejše gledalce, se glasi, da jih "ironija" osvobaja slabe vesti, ker zapravljajo čas za takšne bedarije. Sicer pa, morda je to res.

Link je le eden od medijskih izdelkov za spodbujanje delovanja možganskih celic, ki jih Angleži pod skupnim nazivom "kviz" že desetletja pošiljajo na trg. Izdelek je vrhunsko standardiziran, nič ni prepuščeno naključju - od tržne raziskave in profiliranja ciljnih skupin prek tehnike snemanja do celotnega sistema notranjih pravil in tabujev - tekmovalci recimo ne smejo nositi oblačil, ki so črna, bela, modra, rdeča ali črtasta. Zakaj? Kdo bi vedel, toda če to počne BBC, je tako najbrž prav.

Sicer pa, če Angleži kaj naredijo res dobro, je to gotovo kviz. Čeprav si ga niso sami izmislili. Kviz si je izmislil že stari Ajshil in ga poimenoval Kralj Ojdip. Anne Robinson se je takrat imenovala Sfinga, nagradno vprašanje pa se je glasilo: "Kaj zjutraj hodi po štirih, čez dan po dveh, zvečer pa po treh nogah?" Ali tako nekako. V glavnem, Angležem je bilo to tako zelo všeč, da so kviz skupaj s polovico Partenona in spotoma in čisto po naključju še s polovico starega Egipta prinesli v svojo domovino, da bo otrokom v veselje.

Tekmovalce ubijajo, mar ne?

Za Angleže je kviz isto kot za Američane razsuvanje Iraka - vir velikega zadovoljstva in nacionalnega ponosa, nekaj, kar se ohranja in prenaša z očeta na sina. Le da ima kviz v Angliji daljšo tradicijo. Kot pač vse drugo. Američani zato posnemajo angleška tekmovanja, najboljša pa, prilagojena okusu svojega občinstva, prevzamejo v celoti. Takšnih ni prav veliko, a med njimi je tudi The Weakest Link.

V zadnjem času so stvari začele teči v obe smeri, saj so na angleških televizijskih postajah vse bolj priljubljeni ameriški kvizi. Razlika je v tem, da Angleži v glavnem merijo izobrazbo ("Kako je bilo ime mladeniču, ki mu je Harry razbil nos v zadnji epizodi Eastendersov?"), Američani pa poleg IQ-ja in šolske izobrazbe tekmovalcev ugotavljajo še njihovo telesno pripravljenost, včasih celo moč njihovega želodca.

Takšen kviz je The Fear Factor, ki še najbolj spominja na nočno moro. Ali na filmsko klasiko Konje ubijajo, mar ne? Ljudje tekmujejo, kdo bo dalj časa držal glavo potopljeno v akvarij, poln vodnih kač, deževnikov in žab, ali kdo bo pogoltnil več surovih ovčjih oči. Kdo si izmišlja takšne naloge, se ne ve, toda s tipom očitno ni vse v redu. Priljubljen je še Survivor, kjer lepe ženske in moški tekmujejo v različnih otroških igrah na eksotičnih krajih, na primer v Polineziji in Amazoniji, pa tudi fašistoidni The Camp, kjer prav taki moški in ženske preskušajo svojo vojaško izurjenost. Scenarij Campa je preprost - nižji častniki gonijo udeležence, da pretečejo po 20 km na dan s popolno vojaško opremo na hrbtu, kopljejo rove in čistijo stranišča z zobno ščetko. Pri tem jih neprestano žalijo in ponižujejo. Ti pa, kot v pravi vojski, v tem uživajo in si še vzajemno nagajajo. Največji štos je, da jih v vse to nihče ne sili, niso mobilizirani in ne grozi jim večletna zaporna kazen, če ne bodo sodelovali pri tem početju.

Kviz posebne sorte je tako imenovani reality show. Razlika med tem in navadnim kvizom je, da se udeleženci reality showa delajo, da ne vedo, da jih kamera snema, torej igrajo, da ne igrajo. Najmočnejši reality show je prav gotovo The Big Brother, ki je postal priljubljena zabava postindustrijskega lumpenproletariata in lukrativna mašina za iztiskanje še zadnjih srag dobička iz medijskih odjemalcev, ki so že popolnoma ob pamet. V čem udeleženci showa Big Brother tekmujejo, če izvzamemo mlatenje prazne slame, ostaja zavito v tančico skrivnosti.

Uvedba digitalne televizije prinaša pomemben tehnološki prodor - telekrani, od katerih se ljubitelji Big Brotherja ne ločijo, so postali dvosmerni ali, kot je moderno reči, "interaktivni". Tako lahko gledalci z daljinskim upravljalnikom izberejo, prek katere kamere bodo opazovali udeležence, in glasujejo, kateri med njimi jim je najbolj pri srcu ali kateri jim gre najbolj na živce. Seveda vsak svoj glas še dodatno plačajo.

Kar zadeva The Weakest Link, bo po Who Wants to be a Millionaire? postal nov pomemben svetovni izvozni artikel angleške šole kviza. Doslej so ga prodali v ZDA, pa tudi v tako različne države, kot so Madžarska, Nova Zelandija, Nizozemska, Romunija in Slovenija. Dokaz, da so vsi ljudje bratje. Vsaj ko govorimo o slabem okusu.