šport / Nebo nad Bohinjem

Na vrhuncu dolgega vročega poletja se je karavana najboljših svetovnih akrobatskih pilotov z jadralnimi padali za tri dni ustavila v Bohinju. Tekmovalci so v treh poletih nad Bohinjskim jezerom izvajali izjemno zahtevne, hitre in silovite ter zanimive figure, s katerimi so navdušeni in nabito polni plaži jemali dih. Slovenija je doživela svoj največji jadralnopadalski šov doslej.

Jadralno padalstvo je razmeroma mlad šport. Prvi navdušenci so sredi osemdesetih let s hribov poleteli s klasičnimi, padalskimi padali, šele malo kasneje so skonstruirali pravo jadralno padalo. Prva jadralna padala so imela, v primerjavi z današnjimi, razmeroma slabe letalne lastnosti. Namenjena so bila predvsem lažjemu in elegantnejšemu sestopu s hriba ali gore in prva tekmovanja so bila omejena na točnost pristajanja. Izredno hiter razvoj jadralnih padal je zelo (dramatično) izboljšal letalne lastnosti, točnost pristajanja je izgubila pomen, pomembno je postalo le, kdo bo preletel daljšo razdaljo. Preleti so postali glavna in kraljevska disciplina tekmovanj, najdaljša preletena razdalja z jadralnim padalom se je vztrajno podaljševala in danes znaša že neverjetnih 423 kilometrov. Poleg izboljšanega drsnega razmerja so jadralna padala postajala tudi vse okretnejša, hitrejša in zato primerna še za kaj več kot le letenje “v ravni črti”. Rodila se je nova disciplina, akrobatsko ali figuralno letenje z jadralnimi padali.

Prve “akrobacije” z jadralnimi padali so bile posledica nepredvidljivih in nenadzorovanih situacij ter nepravilnega upravljanja. Ne smemo spregledati tistih, ki so se radi malo považili, in tistih, ki so želeli pritegniti pozornost drugih pilotov in gledalcev. Sčasoma pa so se te “zračne norčije” razvile v zelo kompleksne manevre ali like, ki so še pred nekaj leti veljali za nemogoče. Seveda je bilo takoj jasno, da je za izvedbo takšnih manevrov potrebno veliko pilotske spretnosti, nadarjenosti in vaje. Figuralno letenje pa je tudi izpolnilo večno željo skoraj vseh, ki se ukvarjajo z jadralnim padalstvom. Dotlej je bil to razmeroma nezanimiv šport, naključni gledalci so na tekmovanjih lahko uživali le v vzletih pilotov, nato so nekaj ur čakali in opazovali pikice na nebu, potem so le nekateri piloti po preletu prileteli v cilj in predstave je bilo konec. Akrobatsko (figuralno) letenje pa je naredilo jadralno padalstvo zanimivejše in privlačnejše ter tako pritegnilo širše in bolj množično občinstvo, ki se lahko čudi in uživa v prav neverjetnih spretnostih pilotiranja. Doslej dokaj nezanimiv šport je postal pravi šov in zabava.

Bistvo akrobatskega (figuralnega) letenja je v iskanju novih figur in manevrov ter upravljanju jadralnih padal zunaj meja “normalnega” letenja. Jadralno padalo, najlažja in najpočasnejša letalna naprava, omogoča najbolj neposredno in interaktivno upravljanje. Zato lahko piloti izkoristijo energijo gibanja padala v vseh treh oseh in jo s spremembo njenega smisla ali smeri spremenijo v radikalne manevre pri velikih hitrostih. Akrobatsko letenje je čisto gibanje, zato sta zanj potrebna popolno obvladovanje jadralnega padala in nadzor nad vsakim delčkom poleta. Ključnega pomena je časovna usklajenost pravilnega in natančnega upravljanja ter gibanja pilota in padala. Če pilot zamudi le delček sekunde, se lahko manever spremeni v nenadzorovano strmoglavljenje in aktiviranje reševalnega padala je edina možnost. Zato se vsi manevri izvajajo izključno nad vodo, ob ustrezni spremljevalni ekipi. Vsa jadralna padala niso primerna za akrobatsko letenje. Nekateri piloti letijo z navadnimi serijskimi padali, drugi s pomanjšanimi in malce spremenjenimi serijskimi, tretji pa s posebnimi akropadali. Med manevri je pilot izpostavljen obremenitvam, enakim štirikratniku težnostnega pospeška, trganje padal, vrvic in letalnih sedežev ni kakšna posebna redkost. Najboljši piloti tako vsaj trikrat na leto menjajo opremo, saj izvedejo tudi do tristo akrobatskih poletov na leto.

Čmok v jezero

Na vrhuncu dolgega vročega poletja se je karavana najboljših svetovnih akrobatskih pilotov za tri dni ustavila v Bohinju. Letošnji Acrocup je bil že tretji po vrsti in udeležilo se ga je 31 pilotov iz trinajstih držav, med njimi je bila kar polovica najboljših svetovnih akropilotov na čelu z Raulom Rodriguezom, najboljšim akropilotom na svetu. Tekmovalci so v treh poletih nad Bohinjskim jezerom izvajali izjemno zahtevne, hitre in silovite ter privlačne figure, ki jim je marsikdo težko sledil. Le nekaj imen figur: helikopter, vzvratno letenje, SAT ali negativna špirala (pilot kroži hrbtno, krilo normalno, os vrtenja pa je vmes), tumbling (prevračanje, ki bi mu lahko rekli tudi vzvratni luping), McTwist, navadni luping in še bi lahko našteval. Podrobna razlaga teh manevrov ne bi imela kakšnega posebnega smisla, saj sem tudi sam le z odprtimi usti zijal v nebo in poskušal doumeti posamezne manevre, in to čeprav z jadralnim padalom letim že štirinajst let. V tolažbo mi je bilo le to, da se je podobno godilo letalskim inšpektorjem, ki so prireditev uradno obiskali. No, po treh dneh in bolečinah v vratu je bil napredek precejšen in počasi mi je že uspelo razbrati posamezne manevre.

Zmagovalec bohinjskega neba je že drugič zapored postal Raul Rodriguez, najboljši akropilot na svetu, zmagovalec številnih tekem, med drugim tudi Red Bull Vertiga, najprestižnejše tekme, ki poteka nad Ženevskim jezerom in velja za svetovno prvenstvo v figuralnem letenju z jadralnimi padali. “What can I do, I am the best!” se je glasil njegov komentar. Raul leti že od leta 1987, je tovarniški pilot, ustanovitelj in član znamenite ekipe SAT (safety acro team) in izumitelj večine akrobatskih figur. Ekipa SAT je bila ustanovljena leta 1998, šteje enajst mladih pilotov, sodobnih nomadov, ki se selijo z ene tekme na drugo, snemajo filme in reklamne spote, pokušajo iznajti nove figure in preskušajo padala. Veliko letenja, ogromno zabave in drugih adrenalinskih športov ter intenzivno življenje je njihova filozofija. Skratka, popolni uživači. To so dokazali tudi v Bohinju. Na svoj prvi nastop na Acrocupu so se zjutraj odpravili naravnost iz diska.

Najboljši Slovenec je bil na osmem mestu Valter Pivk, eden izmed pionirjev figuralnega jadralnega padalstva na Slovenskem, ki pa se je bolj kot naslova državnega prvaka veselil uspeha svojega dekleta Katje Drole. S srečnim trinajstim mestom je zmagala med ženskami in, kakor se je izrazil Valter, nabila več kot polovico moških pilotov, med drugimi tudi vse preostale Slovence. Petindvajsetletna medicinska sestra je edina Slovenka, ki se ukvarja z akrobatskim jadralnim padalstvom. Norčije po zraku so jo vedno privlačile, še posebej se jim je posvetila v zadnjem letu in se s svojim največjim uspehom, zmago v Bohinju, povzpela na prvo mesto med ženskami v točkovanju svetovne serije akrotekmovanj.

Bohinj je pokal po šivih in se utapljal v rekordnem obisku. Nabito polna plaža je tri dni gledala v nebo in uživala v akrobacijah. Navdušeni množici je zastajal dih, ljudje so pozabili na plavanje in ploskajoča plaža je nagradila prav vsakega pilota. Še nikoli doslej ni imelo toliko obiskovalcev Bohinja s seboj tudi daljnoglede. Še posebno so jim bili všeč pristanki v vodo. Vzletišče na Vogarju leži le slabih petsto metrov nad jezerom in po izpeljanih manevrih nad vodo je nekaterim pilotom zmanjkalo višine za pristanek na obali. Pri zadnjem poletu pa so tekmovalci za dodatne bonus točke morali pristati na 3 x 3 metre velikem splavu na jezeru, nedaleč od obale. Za več kot polovico je namesto suhih gat odmevalo “v jezeru pod Triglavom padalec plava sem ter tja ...” Zadovoljna sta bila tudi glavna organizatorja Primož Lajevec in Miha Repovž, predvsem pa vesela, da jima je uspelo izpeljati takšen šov prav na vrhuncu turistične sezone in sta nekaj tisoč turistom v Bohinju prikazala privlačnost jadralnega padalstva.“Pa saj veš, kako je s padalskimi tekmami,” mi je rekel Primož, “če je vreme naklonjeno, so vsi srečni, če pa se ne da leteti, je polomija.” Vreme je bilo tokrat jadralnim padalcem naklonjeno in Slovenija je doživela svojo največjo in najatraktivnejšo jadralnopadalsko predstavo.