Kozjansko jabolko modrosti

Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da stane kilogram jabolk 200 tolarjev, kilogram banan pa 240 tolarjev? Tukaj nekaj ne more biti v redu. Kako je lahko razlika v ceni tako majhna, ko nam jabolka rastejo na dvorišču, banane pa nekje daleč, na eksotičnih rastiščih? Ne le da tukaj nekaj ni v redu, v resnici gre za pravi zločin. Nad človekom in nad okoljem. Ko si podalpski človek olupi tropsko banano, niti pomisli ne, da si to lahko privošči predvsem zato, ker je nekje daleč nekdo (npr. obiralec banan) izkoriščan do skrajnosti in ker v ceno transporta (v tem primeru transkontinentalnega) ni všteta škoda, ki jo ta s strupenimi emisijami povzroča okolju in življenju.

V redu, tukaj in zdaj ne bomo rešili sveta, vendar je prav, da poleg razmišljanja in delovanja na lokalni ravni poskušamo razmišljati tudi globalno, kamor prav tako seže naš vpliv. Tega se, kot kaže, dobro zavedajo na Kozjanskem. Seveda ne vsi Kozjanci, prav gotovo pa skupina strokovnjakov različnih profilov, ki uteleša Zavod Kozjanski park, in vse več ljudi, ki sprejemajo zavodovo strategijo celovitega, do okolja prijaznega, sonaravnega razvoja. V Kozjanskem parku je šestnajst redno zaposlenih, štirje projektno zaposleni in šestnajst zaposlenih v programu javnih del. Za Kozjansko je to veliko podjetje. Dvesto kvadratnih kilometrov kozjanskega hribovja med Savinjo, Sotlo in Savo leži na območju Kozjanskega regijskega parka, ki je eno izmed treh na ravni države zavarovanih območij (drugi dve sta Triglavski narodni park in Regijski park Škocjanske jame). Drugače od drugih dveh območij Kozjanski regijski park ne slovi po kakšni pozornost zbujajoči, splošno priznani naravni znamenitosti, kot so gore, ledeniška jezera, ekstremni kraški pojavi in podobno. Kozjansko deluje povsem zmerno in navadno. Značilen je hribovit in gričevnat svet, ki počasi prehaja v ravninskega in je bogato prepreden z raznoliko rabo tal. Gozdovi, sadovnjaki, travniki, njive ... se izmenjujejo že na majhnih površinah. Kozjansko krasi izjemna biotska raznolikost, torej raznolikost rastlinskega in živalskega sveta, h kateri so največ prispevali pestra geološka podlaga, potem skrajno razgiban relief in ekstenzivno, do življenja prijaznejše kmetijstvo v preteklosti. Poleg tega ima ta prostor bogato kulturno dediščino, saj je zaznamovan z dolgo in zanimivo človekovo zgodovino. Arheološke najdbe pričajo o prazgodovinskih naseljih na tem območju. Zaradi geografske odmaknjenosti in zaprtosti območja pa sta do izraza toliko bolj prišli samoniklost in navezanost na lastno kulturo.

Kozjanski regijski park je potomec Spominskega parka Trebče, ki je nastal v spomin na Marijo Javeršek, Titovo mater, rojeno na domačiji blizu Podsrede, vendar pokojna mati pokojnega predsednika pokojne države ne more biti tisto, s čimer naj bi se neka regija postavljala navzven. Kozjanci so to hitro dojeli in so že zgodaj začeli parku dajati raznolikejšo in trajnejšo vsebino. Pri tem so se oprli na naravno in tradicionalno kulturno dediščino Kozjanskega.

Z biologi, specialisti za različne skupine rastlin in živali, so se lotili evidentiranja biotske raznolikosti in vsakič naleteli na nova presenečenja. Tako so na primer od 70 različnih vrst orhidej, ki naravno uspevajo v Sloveniji, samo na pobočju Bohorja našli 37 vrst, in ko je pred štirimi leti DOPPS izvedel inventarizacijo ptic, so ugotovili, da jih na Kozjanskem živi kar 120 različnih vrst, od katerih jih ima 25 vrst velik varstveni pomen (od redkih vrst v slovenskem merilu do globalno ogroženih vrst). Obnovili so gradove in jim z razstavami, s koncerti in z različnimi srečanji dali nov življenjski utrip. Podobno so oživili tudi nekatere tradicionalne objekte, kot so mlini in domačije - Javerškova domačija je danes spominski muzej z dragoceno etnološko zbirko. Preučili so zgodovino glažutarstva na Kozjanskem in uredili stalno zbirko tradicionalnih steklenih izdelkov. Leta 1999 so skupaj s Fakulteto za arhitekturo iz Ljubljane in Visoko tehniško šolo iz Regensburga začeli izvajati podroben popis podeželske stavbne dediščine (sedaj so nekje na polovici dela, popisali pa so več kot 3000 stavb, od katerih bi jih več kot 800 lahko imelo status kulturne dediščine).

Poistovetenje z jabolkom

Kozjancem je manjkal samo še objekt identifikacije, neki skupni imenovalec, ki bi čim bolje in čim širše zajel njihovo izročilo ter bil hkrati preprost, splošno znan, pa vendar izviren. Po temeljitem premisleku so se odločili in za svoj simbol izbrali - jabolko. Sliši se banalno, vendar je vse prej kot to. Kajti ne gre za kakršnokoli jabolko, biti mora tradicionalne sorte in vzgojeno na tradicionalen način.

Projekt kozjansko jabolko je bil na začetku pri mnogih "uglednih" lokalnih ljudeh predmet posmeha. Danes se projektu posmehuje le še malokdo. Vsaj javno si tega ljudje ne upajo več početi. Ko so naredili raziskavo o ptičih, so se znašli pred dilemo: če bi opustili visokodebelne sadovnjake, bi izginili tudi ptiči. Upravljalci parka so se odločili, da želijo obdržati ta habitat.

To pomeni vrnitev k starim sadovnjakom, med visokodebelna, odporna, rastišču prilagojena drevesa, kjer so pesticidi povsem odveč. Mogoče le kakšen rez s škarjami in to je vse. Vam ime sevniška voščenka kaj pove? To je kozjanska endemitska sorta jabolka - omejena je le na to območje. Potem so tukaj še bobovci, carjeviči, krivopeclji, možnarčki, zajčji zobi, krvavke, rožmarinke, špičke, škrbotke ..., ki jih najdemo tudi drugod v Sloveniji. Do sedaj so na Kozjanskem našteli 65 različnih sort jabolk in več kot 20 sort hrušk. Pazite, od več kot 7000 različnih sort jabolk, ki so včasih uspevala na svetu, nam jih je do danes uspelo izničiti več kot 6100 sort - ostala nam je torej le še slaba četrtina.

V ta namen, da bi ohranili visokodebelne sadovnjake, ptiče in stare sorte jabolk, so razvili program izobraževanja za lastnike sadovnjakov, katerega teme so bile obrezovanje drevja, žganjekuha, predvsem pa izjemna ekološka pomembnost njihovih sadovnjakov. Usposobili so posebno skupino rezačev in v treh letih sanitarno obrezali okrog 8000 dreves, za lastnike brezplačno. Začeli so pripravo različnih proizvodov, kot so tepkovec, jabolčni sok in podobno. Zanje so razvili blagovno znamko in jo zaščitili na patentnem uradu. Nazadnje pa so projekt jabolko zaokrožili z mednarodnim strokovnim, seminarskim, kulturnim, družabnim dogodkom.

Še vedno je ostalo odprto, kaj imajo visokodebelni sadovnjaki z raznoliko naravno in kulturno dediščino Kozjanskega. Veliko! Panoramski pogled na Kozjansko razkrije, da velik del obdelanih, torej negozdnih površin sestavljajo pašniki in travniki, na katerih tu in tam posamično ali v skupinah raste sadno drevje, povečini jablane pa še hruške, slive, orehi ... Takšni sadovnjaki so arhaičen tip agrarne rabe tal na Kozjanskem. Z vidika ekologije sestavljajo neki vmesni ekosistem med gozdnim in travniškim ekosistemom, zato je zanje značilna toliko večja raznolikost rastlinskega in živalskega sveta. V njih najdemo vrste, ki so značilne za gozd (predvsem gozdni rob), pa tudi tiste, značilne za travniške površine. Ekstenzivna raba visokodebelnih sadovnjakov - na primer pozna košnja, in to le dvakrat na leto, kar omogoča cvetenje več zeliščnih vrst (orhideje!) - prispeva k ohranjanju te raznolikosti.

Poleg tega se z ohranjanjem starih sadovnjakov in predvsem z delom, ki je povezano z njimi, ohranjajo tudi nekatere stare veščine. Iz starih sort jabolk prešajo izjemen jabolčni sok, vitaminski napoj čudovite arome, ki je na preskusu neoporečnosti živila dobil najvišjo možno oceno. Poseben postopek stekleničenja mu podaljšuje rok trajanja na dve leti. Na leto ga ustekleničijo okrog 3000 litrov. Dalje, pod drevesi pasejo kopune (kastrirane peteline) in tako obnavljajo srednjeveško kulinarično dediščino. Povpraševanje po njih naglo narašča. In, navsezadnje, visoki sadovnjaki so vir posebnega, praviloma zelo barvitega lesa, kar je lahko odločujoče za ohranitev ali pa oživitev tradicionalne mizarske obrti. Na Kozjanskem je mizar Marko Kostajnšek, s svojimi mojstrovinami iz orehovine, še ena zgodba o uspehu. Hkrati stara jabolka prinašajo povsem nove kulturne vsebine, od katerih velja posebej omeniti praznik kozjanskega jabolka, ki drugi konec tedna v oktobru vabi ljudi v Podsredo na sejem, na najrazličnejše prireditve, delavnice ... predvsem pa na zabavo. Vse to se proizvaja in dogaja pod blagovno znamko Kozjanski park.

Globalna lokalnost

Prerod Kozjanskega je lahko referenčni primer in spodbuda za marsikoga. Predvsem nas opozarja, da se ključ resničnega napredka in kakovosti življenja skriva v spoštovanju in razvijanju lokalnih posebnosti. Le tako in zato se je raznolikost sploh razvila. Zanemarjanje lokalnosti pomeni, da nismo dojeli bistva raznolikosti, čeprav nam je ta tako zelo povšeči in se z njo tako radi hvalimo.

Dobro se moramo zavedati tudi tega: na Kozjanskem ne gre za nobeno propagiranje kakšne radikalne in slepe blut und boden filozofije. Kozjanci ne udejanjajo ignorantske, zaplankane, introvertirane lokalnosti, ampak lokalnost, ki je odprta navzven. Skupaj s Finci, z Nemci in Avstrijci so ustanovili partnersko mrežo EUREX 21, znotraj katere se predstavljajo s svojimi proizvodi, projekti in kulturo. Izmenjujejo informacije in izkušnje. Ker cenijo svojo, spoštujejo tudi identiteto drugih.