zdravje / Polževo uho

Gluhi in zato drugače govoreči, če ne nemi, so bili še v prejšnjem stoletju izločeni iz vsakdanjika slišečih, tarča nerazumevanja in predsodkov. Še staršem je težko sprejeti, da se je njihov otrok rodil gluh. "Saj nočeš priznati. Ko so naredili prve teste in so mi sporočili, da je hčerka gluha, sem prišla domov, napihnila balon in ga počila. Otrok je trznil, ker sem trznila jaz. Jaz sem si pa rekla - ne, ni gluha," je dejala Nina, mati triinpolletne Nastje, ki zdaj obiskuje enega od treh slovenskih zavodov za gluhe. Podobne težave je imela Jelka, mati sedaj štirinajstletne Nine: "Kakih pet let je trajalo, da sem se sprijaznila s tem, da je moja hči drugačna od drugih otrok. Pa še zdaj niham, ker je za nas vsak korak - recimo vpis v šolo - bolj stresen kot pri drugih. Pol leta je čisto v redu, potem se pa nabere težav." Sedaj Nina, ki je nekoč nosila dva slušna aparata, hodi v čisto navadno šolo. "Potem ko je začela vedno bolj odklanjati slušni aparat, ker ji ni več pomagal, smo se odločili, da bomo pomagali njej in sebi," je odločitev za polžev vsadek razložila Jelka.