zabava / Nora evolucija

Računalniške igrice so krvavo resna zadeva. Predvsem se jim sploh ne sme reči igrice, saj jih tako imenujejo samo še tisti kenozoični starši, ki še vedno živijo v dobi Pacmana in Jet Set Willyja, medtem ko je PC-jaška in konzolastična industrija v resnici napredovala do točke, ko je za zaobvladanje najboljših predstavnic večine igralnih žanrov potrebnega bistveno več talenta, znanj in čiste duhovne širine, kot jih na delovnem mestu zahtevajo od marsikaterega uslužbenca v celotni življenjski karieri. Poleg tega so te igre ne eden redkih, temveč vse prepogosto kar edini sprostilni ventil za vso tisto grenko zafrustrirano rušilno energijo brihtnega in sposobnega ter hkrati mozoljastega in zadrgnjenega najstnika sredi najbolj turbulentnega obdobja v osebnostnem razvoju. Odkar je vsesplošno brstenje silikona uporabniku omogočilo, da svoj za vekomaj živčni sprožilni prst veselo vihti tudi po internetnih kanalih in namesto dolgočasnih računalniško vodenih botov v živobarvno žolco transformira sovrage iz mesa in krvi, divja po cybervesolju ena najsrditejših in najkrvavejših vojn, kar jih pomni človeštvo. Gre za vojno, ki ne pozna premirja, milosti ali kakršnih koli prostorskih omejitev, in čeprav gre v bistvu za vojno vseh proti vsem, vojno izrazitih individualistov, se začnejo tudi mnogi volkovi samotarji sčasoma organizirati v enote in te osnovne pripadnostne enote se v vojni za e-prestiž popularno imenujejo klani.

Klani so ožje in navzven razmeroma zaključene skupine ljudi, ki jih druži aktivna obsedenost s posamezno igro in so se odločili meče (strojnice, bazuke, plazmagune) združiti v svrho čedalje učinkovitejšega in konsistentnejšega razmontiranja vseh tistih, ki v njihov posvečeni krog ne sodijo. Kdor misli, da ponujajo najboljše svetovne streljačine zgolj tisto najpreprostejšo vse-živo-šicajočo vrsto razbibrige iz načina deathmatch, se peklensko moti, saj je navadno še večji izziv malo morje dodatnih moštvenih modov, kjer je treba pikolovsko nadrkanost posamezne mape in superiorno vihtenje domačega namiznega glodalca ovenčati še z nemalo pridiha strateške naravnanosti in moštvenega pristopa, po katerem se mora kateri koli izmed članov z nasmeškom na ustnicah vreči pred črevesje trgajoči flak cannon, samo da bodo soborci lahko zaplenili sovražnikovo zastavo. V Sloveniji klani praviloma zacvetijo okrog gručice ljudi, ki se že tako ali tako družijo ali vsaj poznajo, torej gre zgolj za prenos klape iz najbližjega bifeja naravnost v medmrežje, tiste prave kolektivne hladne ubijalske mašine, kakršne poznajo predvsem na tujem, pa se praviloma oblikujejo med poprej popolnimi tujci, ki so se spoznali in združili predvsem na netu na podlagi podobnih igralskih kvalitet.

"Biti v klanu, vsaj v dobrem klanu, pomeni v primerjavi z drugimi kar nekaj prednosti," pravi Sebastijan Pogačnik, elitni igralec vrhunske fantazijske strategije Warcraft 3. "Najpomembneje se mi zdi, da imaš vedno na voljo kvalitetne partnerje za trening, saj se v dobrem klanu naučiš tristokrat več, kot če sam kruzaš po solokanalih. Navsezadnje boš v klanu tudi veliko več igral, saj te članstvo v njem veže k soudeležbi pri prav vseh večjih spopadih in prav v vsakem clan-waru. Pri tem naj dodam, da se ti, če si v zares dobrem klanu, ljudje dobesedno klanjajo - vsi te hočejo, vsi bi radi igrali s tabo in povsod te povabijo zraven." S prijatelji se je kar nekaj časa trudil ustanoviti klan, ki bi bil zmožen spodobnih dosežkov tudi na svetovni ravni, a je sčasoma ugotovil, da domača kokoš za kaj takega za zdaj še ni dovolj zrela: "Veš, igralci pri nas so nasploh taki ... nedosledni, čudni, neresni ljudje. Preprosto ne zmorejo dovolj zavzetosti, da bi lahko svoje igralne sposobnosti zares izpilili do maksimuma. Po drugi strani pa tudi ni dovolj globokega rekrutacijskega bazena, sam situacijo rad primerjam s kvalitativno razliko med slovensko in rusko hokejsko reprezentanco: v prvi dobiš na leto dva do tri, v drugi pa sto do dvesto novih kandidatov za prvo moštvo. Preprosto ne gre in nazadnje sem obupal, saj sem si v bistvu želel klan, kjer bi se lahko tudi sam veliko naučil od drugih, ne da se vsi učijo od mene." Želja se mu je vsaj delno izpolnila, ko se je pred pol leta včlanil v nemški klan mOre.

Ne gre za to, da na karantanskih tleh ne bi našli nobenega resnično vrhunskega igralca, seveda jih najdemo, bistveno teže pa bi jih bilo nabrati dovolj za resnično nenadjebljiv vsaj desetčlanski klan in jih potem še skoordinirati v smer rednega in kakovostnega treninga, še posebej, če upoštevamo, da se morajo tudi nekateri najsijajnejši mladi talenti še vedno ubadati s tako pritlehnimi tegobami, kot je zastarelost domače mašine ali neprimernost internetne povezave, kjer brez vsakega pretiravanja dejansko šteje vsaka stotinka sekunde.

Tudi to sodi med razloge, zaradi katerih se vse skupaj zagabi marsikateremu odličnemu igralcu, tak je recimo primer Sixa, ki je pred leti v Quaku 3 dosegel tako visoko stopnjo obvladaštva, da so mu organizatorji mednarodnih turnirjev sponzorirali letalsko vozovnico, hotel in tridneven neomejen dostop do alkoholnega bara: "Mah, cela leta smo čakali na ADSL, SIOL smo neprestano morili, da bi nam zrihtal vsaj kako kamrico z malce boljšo povezavo, kar naprej so nam nekaj obljubljali, nazadnje pa ni bilo nič. Ker nismo imeli pravih možnosti za trening, me je vse skupaj minilo. Ne da se mi več, brez veze, raje hodim ven, pijem in žuram. Po mojem sem za vse tisto že prestar." Ta pradavni enaindvajsetletnik se svojih nekdanjih izletov v tujino spominja z neizmerno radostjo, saj naj bi bili Slovenci ob takih priložnostih, kot so razni kvalifikacijski turnirji v Avstriji ali evropsko prvenstvo v Angliji, veljali za tiste največje, naravnost nezaslišane žurerje. Danes uporablja domači računalnik samo še za downloadanje heavy metala in najnovejših filmov, od časa do časa skoči za pol urice na kakšen streljaški kanal, vse pobije, in izgubi veselje. Kot dodaten razlog za svojo turnirsko upokojitev navaja vse poraznejšo osebnostno raven nove mularije, ki množično dere na streljaške kanale.

Veterani bodo vedno tarnali nad invazijo random malih najedačev, karavana pa bo mitraljirala dalje - in kot dokaz, da dobiva slovenska igričarska karavana v zadnjem času prave nitropospeške, lahko vzamemo nesluten uspeh Lethal LAN XXL-a, megalomanske multiplejerske fešte na Prevaljah. OMNIUM je mariborsko društvo za razvoj informacijske kulture, ki si je v dobrega pol leta obstoja nabralo že prek sto članov, in ko je seglo v roko Si.faca, lokalnega združenja z zelo podobno agendo, se je na Koroškem kresala slovenska gamerska zgodovina.

LAN pomeni Local Area Network, ko se torej na določeno lokacijo pricijazijo poprej samo prek interneta seznanjeni osebki in svoje elektronske podaljške povežejo v hitro in močno lokalno mrežo, naravnost idealno za množične ekscese čistega razčefuka. LAN-žurko lahko v teoriji tvorita že dva komajshojenčka v ustrezno omreženi šolski knjižnici, pravih masovnih veselic pa naši revirji v preteklosti niso uzrli ravno ogromno; v resnici e-skupnost doslej pomni štiri večje tobažne priložnosti, ki so hkrati stregle potrebam osemdesetih do sto igralcev, zato se je Lethal LAN XXL v zgodovino zapisal kot absolutni rekorder, ki je v titansko mrežo spojil prek 240 igralcev iz vse Slovenije. "Verjemite, da organizacija ni bila enostavna!" mi je zaupal Tomaž Kotnik - Anti, predsednik Si.faca. "V zadnjih dveh tednih sem si na ta račun skreširal najmanj deset let življenja."

Bilo je vredno. Bistveno prednost tokratnega shoda je pomenil sam prostor, topli in prostorni prevaljski Družbeni dom, ki je zadnji oktobrski konec tedna z vsemi aparaturami in utripajočimi lučmi še najbolj spominjal na dobro oboroženo vesoljsko ladjo. "AAA!!!" je zarjul eden izmed mojih znancev, ko sem mu v pozdrav stisnil roko, vso neprekrvljeno in zabuhlo od besnega porivanja miške v sklopu celotedenskega intenzivnega treninga za tekmovanje. "Imaš morda s sabo šivalni pribor?" je vljudno zanimalo naslednjega, pa ne za rekonstrukcijo na e-polju poteptanega sovraga, temveč za krpanje starih črnih kavbojk, ki so se mu na prizorišču misteriozno razparale ravno po sredini zadnje plati. Glavna dvorana Družbenega doma vsekakor ni drobcen prostor, a je bila od stene do stene zapolnjena s precej zmogljivimi gigakištami; ko vas prihodnjič kdor koli vpraša, kaj je to resnična predanost, mu lahko mirne duše odvrnete: Trogati svoj devetnajstpalčni monitor iz Pirana do Prevalj, eto to, TO je predanost! Povsem zadimljeno ozračje so zelo kmalu osvetljevale samo še eksplozije z zaslonov, tempo pa je dogajanju narekovalo frenetično praznjenje enormnih rezervoarjev Red Bulla, Zlatoroga in najcenejšega čipsa. BLOND CHICK WITH NICE PUSSY se je glasil mastni tapetni slogan na monitorju enega izmed sodelujočih pokovcev in fotografija pod njim je prikazovala natanko to: resnično prisrčnega zlatega piščančka v družbi zvedave mlade mucke.

240 igralcev in pet disciplin, Counter Strike, Quake 3, Quake 3 - Urban Terror, Warcraft 3 in Unreal Tournament 2003, torej štiri visokooktanske strelske nažigačine in ena realčasovna strategija, v kateri poskušajo orki človečnjake prepričati o filozofski superiornosti svoje kamene sekire in nasprotno. Pri zadnjih štirih mojstrovinah je šlo za izrazito samotarsko free for all krvavo kopel, Counter Strike, drugače daleč najuspešnejši izmed neštetih modov za legendarni Half Life in hkrati, kadar zmagujejo dobri fantje, baby Busheve javne mokre sanje, pa pomeni izrazito timski izziv. V ta dejansko idealni peskovnik za klanske vojne se je ob tej priložnosti priglasilo za naše razmere naravnost nezaslišanih trideset tovrstnih združb, med katerimi so vnaprej in tudi po krvavem finalu največ rešpekta želi !nsane Evolution, po splošnem konsenzu pri nas trenutno najmočnejša protiudarčna zadruga.

"Res je, pri nas se vedno več igrajo igre, pritekajo vedno novi ljudje, a ima večina za resnejše dosežke praviloma napačen pristop," mi je povedal poveljnik Sebastjan Dimnik - Dante. "Naredijo klan, zgubijo dve/tri tekme in razpadejo, nakar nastaneta okrog njih dva nova klana. Ključ pa je v stanovitnosti in konsistenci - dalj časa je treba ohraniti fiksno ekipo. V Counter Striku namreč kraljuje moštvo - prava ekipa petih posamično šibkejših igralcev bo v veliki večini primerov pohabila pet neuigranih asov." Poganjki nore evolucije trenirajo petkrat na teden po dve uri in imajo za to natanko določene termine: eden izmed njihovih mlajših članov je imel velike težave s šolo in posledično s starši, kar so klanske staroste potem zrelo uredili z natančno izklesanim režimom učenja in treninga, tako da se mališan zdaj popoldne marljivo uči, zvečer pa odpira glave črnim teroristom. Na zasebnih treningih je vse podrejeno timski igri, mimo treningov pa člani klana CS-ja tako rekoč ne povohajo. "Zanimajo nas izključno vse nianse in implikacije ekipnih strategij, igra sama po sebi nas že pošteno dolgočasi - to pomeni, da nam sploh ni več do tega, da bi se priključili na kak javni strežnik in se potem tam malo streljali, tako kot vsi drugi. Bljah."

Velikanskemu uspehu prireditve je po besedah organizatorjev botrovala izjemna dobra volja, na katero so naleteli pri občini in drugih lokalnih veljakih, ki so jim posebej za to priložnost do Družbenega doma potegnili debel kabel iz najbližje transformatorske postaje in na svoja ramena prevzeli tudi večji del epohalnega računa za elektriko, ki je pri nekajdnevnem brlenju stotin pentiumov zrasel v milijonske zneske. Spodbuden je bil tudi nagradni sklad, saj je v seštevku znašal 550 čukov, kar pa vseeno ni tako bajeslovno, kot se morda dozdeva nepoučenemu ušesu, saj je treba ta znesek, ki ga lepši delež tako ali tako sestavljajo praktične nagrade, razdeliti med nekaj prvouvrščenih v petih različnih tekmovanjih, od katerih je najpomembnejše moštveno.

V primerjavi s tujino, ki je že zdavnaj dodobra zakoračila v tretje tisočletje (v Južni Koreji imajo recimo na javni televiziji redne prenose najzanimivejših LAN-ovskih soočenj, ki jih tam tako ali tako pripravljajo vsak dan v tednu in kasirajo njih zmagovalci tudi po desettisoče dolarjev), pri nas nasploh še vedno spravljamo skupaj za svoj prvi ZX Spectrum, smo mu pa zaradi trdega in zavzetega garanja nekaj zanesenjakov vsaj vsak dan resnično bliže. Skupnost lahko zares skrbi še vedno izrazita sramežljivost sponzorjev, vsaj tistih večjih elektrofirm, ki se ne zavedajo, da se njihovi najzvestejši in najdaljnosežnejši potrošniki zbirajo prav po tovrstnih sobah in govorijo natanko takšen žargon kot ta konec tedna na Prevaljah. Če bi se jim dejansko ljubilo sešteti, koliko denarja je kompletna populacija Družbenega doma že in koliko ga še bo vrgla v njihove marketinške mlinčke, bi morali nedvomno odobriti vsaj večkrat izraženo prošnjo !nsane evolutionov, da bi jim kaka firma nekajkrat na leto odstopila manjši kombi, da bi se lahko zapeljali na kakšen turnir v tujino.