Kmet je kralj

Kmet je kralj, je zapisal Ivan Tavčar v povesti Cvetje v jeseni. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iž nje polno življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od tega sveta.

Je kmet še vedno kralj? Pravzaprav, ali je sploh kdaj bil ali pa si idilično predstavljajo kmetovanje, tako kot mogoče v Tavčarjevih časih, zgolj romantični naivneži, ki se jim zdi, da je njihovo življenje v pisarnah, za stroji zgolj 'nezabeljena in pljevka jed', kot bi temu rekel pisatelj. Zdaj, ko vse kaže, da bo Alpina prej ali slej zaprla obrat v Gorenji vasi, človeka zamika, da bi rekel, no, ja, se bodo brezposelne delavke že kako znašle, saj so na podeželju, se bodo pač spet preusmerile na delo na kmetijah, lačne že ne bodo. Sploh pa cvetoče kmetije, ki jih je v tej občini precej, s svojim zgledom kar kličejo po posnemovalcih.

Žal kmečkega življenja v Gorenji vasi ne idealizira nihče: delavke želijo ostati za šivalnimi stroji, kmetje, tudi tisti, ki se ponašajo s cvetočimi kmetijami, ga ne privoščijo niti svojim otrokom. Tako kot so naši podjetniki v tekstilni industriji vse bolj prepričani, da jih lahko rešijo le še slabo plačane delavke v vzhodnoevropskih državah in tam daleč v tistih azijskih državah, kjer se politični sistemi še vedno spogledujejo s suženjstvom, tudi nekateri kmetje omenjajo podobno prihodnost za svojo panogo. Ta hip resda še nekoliko bolj v šali kot zares ...

Življenje z Alpino

Simona Gartnar je bila stara petnajst let, ko je začela delati v Alpininem obratu v Gorenji vasi. Prvega oktobra je minilo enaindvajset let od njenega prvega delovnega dne. Z možem in petimi otroki živi na majhni kmetiji pod Blegošem.

"Ko sva prišla na kmetijo, smo imeli še črno kuhinjo. To pomeni, da sva začela z ničle. Zdaj sva se preselila v novo hišo, kupila sva traktor in pripomočke, da bova nekoliko lažje pridelovala mrvo, potem morava narediti še hlev, pa otroci potrebujejo stvari za sproti."

Simoni ni nikoli prišlo na misel, da bi pustila službo, čeprav ji dela na kmetiji res ne manjka. Vendar imajo le dve do tri glave živine in toliko zemlje, da je njen strah pred izgubo službe nekoliko manjši. Meni, da njeno življenje ne bi bilo nič varnejše, če bi imeli večjo kmetijo, življenje kmetice se ji še zdaleč ne zdi lažje od življenja delavke. "Kmetijstvo se je vedno zapostavljalo. Moral bi imeti ogromno živine, da bi lahko vsaj nekaj zaslužil, ampak potem moraš vlagati v stroje ..."

Prepričana je, da jo, če izgubi službo v Alpini, čaka le revščina. "Težko bo. Že zdaj si nismo mogli vsega privoščiti. Na počitnice smo hodili za en dan, toliko da so otroci videli morje. Najstarejša znata plavati, ker sta bila v šoli v naravi. Želim si, da bi moji otroci, ko odrastejo, ostali tu, da bi imeli normalno življenje, kot smo ga imeli do zdaj, ne pa takega, kot nas čaka v bližnji prihodnosti."

Njena sodelavka Andreja Potočnik živi v stanovanju v osnovni šoli v Gorenji vas, vendar je doma s srednje velike kmetije, zato pozna kmetijsko problematiko. Po srednji šoli je dve leti delala v rudniku urana v Žirovskem Vrhu. Ko so ga zaprli, se je morala prekvalificirati, saj za kemijsko tehnico ni bilo službe. Edina možnost je bila Alpina.

"Starši so bili v službi, vendar sta bili doma stara mama in očetova sestra. Ko nista več mogli delati na kmetiji, smo malce popustili. Zdaj, ko sta oče in mama upokojena, je spet v polnem teku. Mama poskuša iz kmetije potegniti čim več. Mleka ne oddaja v mlekarno, temveč ga sama predela v skuto, maslo, sir, ima kokoši, peče piškote, potice, prodaja rezance, ima tečaje za peko, ves denar, ki ga potrebujejo za gospodinjstvo, zasluži tako. Njena pokojnina gre za razvoj kmetije, pa za kakšen dopust, ker nas je dovolj, da lahko vskočimo, kadar staršev ni."

Andreja meni, da lahko s srednje veliko kmetijo družina preživi: "Ne razkošno, ampak za preživetje je dovolj. Če pa kmetija ni vpeljana, potrebuješ toliko sredstev za zagon, da ti ne preostane drugega, kot da imaš zraven še službo."

V Alpini je zaposlena večina žensk v občini Gorenja vas, niso sicer le iz same vasi, temveč se v tovarno vozijo tudi iz bolj oddaljenih krajev. Približno pet let niso zaposlili nobene nove delavke. Zadnje so bile sprejete le za določen čas. Te so že vse brez dela. Ko iščejo novo službo, navadno končajo na zavodu za zaposlovanje ali v Ljubljani. "Danes so vsekakor najbolj ogrožena ženska delovna mesta, ker gre pri nas pač za usnjarskopredelovalno in tekstilno industrijo. Poleg tega imajo moški pri iskanju službe prednost tudi v konkurenčnem poklicu," meni Andreja. "Če ne bi bilo Alpine, bi se morale voziti v Škofjo Loko, Žiri in tudi v Ljubljano. Te, ki so iz višjih predelov, se enostavno ne bi mogle. Zemlje po svoje ne moreš zapustiti, vendar prevelika oddaljenost od tebe zahteva prav to. Za kmetije, ki ležijo nekoliko višje, bi bilo zelo zelo težko," je prepričana Andreja.

Slavica Alibegič je prišla v te kraje leta 1980, v Alpini je začela delati pri šestnajstih letih in se ob službi še dodatno izobraževala. Delo ima rada in ne ve, kaj bi, če bi ostala brez službe v Alpini. "Nimamo ne kmetije ne vrta, vse plačujem, vse prinesem iz trgovine, že zdaj sta dve plači premalo." Vseeno ne verjame, da bi njeni družini kmetija lahko zagotavljala kakovostno varnost. Njena sodelavka Milica Bradarič je zapustila osrednjo Bosno leta 1978. Še zdaleč ji ni žal, da se je naselila v teh krajih, vendar se ji zdi življenje precej težje, odkar je Slovenija samostojna. Čeprav je že od vsega začetka zaposlena v Alpini, ji ni uspelo pridobiti primernega stanovanja. Z dvanajstletnim sinom se neprestano selita: "Najprej sem stanovala pri sorodnikih, ko so odšli v Nemčijo, sem se selila iz enega najemniškega stanovanja v drugega. Zdaj živim prav med največjima sirarjema v Gorenji vasi, in sicer med Pustotnikom in Bogatajem. Sin je navdušen in vedno pravi, da bo kmet, ko bo velik."

Milica Bradarič si življenja brez Alpine ne predstavlja.: "Ne vem, kaj bi bilo z nama, če bi izgubila službo. Dokler sin ne konča osnovne šole, bom vztrajala tukaj. Bom že kako. Precej sem že stara, tudi izobražena nisem, lahko pa pospravljam, likam, bom pač delala tisto, česar nihče drug noče."

Irena Homec, ki je v tovarni začela delati, še preden je dopolnila šestnajst let, mogoče še najboljše ve, kaj pomeni biti kmetica in kaj delavka: "Še vedno je boljše biti delavka. V tovarni služiš, v kmetijo pa samo nazaj daješ." Z možem, ki je delal v rudniku, dokler je ta obratoval, in s šestimi otroki živijo na srednje veliki kmetiji. V hlevu imajo triindvajset do petindvajset krav. "Ne bi bilo enostavno, če bi izgubila službo. Tako vedno veš, da bo dohodek reden. Nikoli mi ni bilo žal, da se nisem odločila samo za delo na kmetiji. Tudi zdaj, če sem dalj časa doma, se mi zdi še zmeraj lepše, ko grem spet v službo."

Življenje na kmetiji

Štefan Inglič je živinorejec in čebelar. Družinsko kmetijo uvršča med srednje velike. Blagor njemu, si reče človek, čebele so pridne in zanesljive delavke, na tej kmetiji prav gotovo ne gledajo s strahom v prihodnost. Štefan Inglič že na začetku pogovora razblini slepilo: "Mislim, da so v Sloveniji zelo redke kmetije, ki bi preživele, če bi se ukvarjale samo s čebelarstvom. Slovenija je premajhna za poklicno čebelarstvo. Do osamosvojitve smo vozili po vsej Jugoslaviji. Pasišča na jugu so zdaj za nas predaleč. Če hočeš izkoristiti zmogljivost čebele, ji moraš naložiti delo. Če ni dela, počiva, če se navadi lenariti, je konec..."

Na njihovi kmetiji ni nobene plače, ki bi jih reševala v kriznih časih. Štefan Inglič ima petinštirideset let in je bil približno enajst let v službi, potem se je odločil, da bo delal samo še na družinski kmetiji. Tradicija je bila enostavno premočna. "Težko bi rekel, da mi je žal za to odločitev. Vendar se mi zdi pogosto škoda, ko država tako mačehovsko ravna s kmetijstvom, ker je konec koncev treba vedeti, da se od 60 do 75 odstotkov vsega družbenega proizvoda vrti v kmetijstvu in okoli njega (trgovina, predelovalna industrija...). Če pogledamo drugod po Evropi, vidimo, da prav zato, ker je toliko stvari vezanih na kmetijstvo, država skrbi zanj."

Pravzaprav ni prepričan niti, da ima država kaj boljši odnos do industrije: "Mislim, da je težava v tem, da je mačehovska do vsega razen do svoje vreče."

Težko potrdi, da se počuti bolj varnega kot, recimo, delavke v Alpini: "Odgovoril bi lahko z da in ne. Če se z odkupom mleka, z ženo sva vezana izključno na pridelavo mleka, stvari podrejo od danes na jutri, naslednji dan nimamo nič več. Niti tolarja ne bo več. Ko pa enkrat prodaš čredo, ki je v vrhu slovenske prireje mleka, do take črede ne prideš več. Živimo v stalni napetosti, zato sem vpet v vse mogoče dejavnosti; sem predsednik govedorejskega društva Škofja Loka in potem naprej povezan z govedorejci po vsej Sloveniji."

Zato pa žena pogosto reče, mar bi šla v službo: "Dve leti je delala, potem so prišli otroci, treba je bilo poprijeti za delo doma. Starši so nama počasi prepuščali hlev in tudi druge stvari. Imamo približno petintrideset glav živine, kar je malo, vendar pri teh obdelovalnih razmerah, ko sta dve tretjini zemljišča v hribovitem delu, števila enostavno ne moremo povečati."

V teh krajih popolnoma zapuščenih kmetij ni. Približno 20 do 30 odstotkov jih stagnira in počasi umira, je prepričan Štefan Inglič, vendar se boji, da tega procesa ni mogoče ustaviti. Da zapuščenih kmetij ni še več, so 'krivi' upokojenci. "Le redki brezposelni bodo pripravljeni in tudi sposobnih prijeti za delo na kmetiji." V soseščini je kmetija, velika približno toliko kot njihova, ker pa je delno zapuščena, se je ne bi upal vzeti v najem. "In vendar ima zemljišča še boljša, kot so naša. Pa je še pred šestimi ali sedmimi leti delovala s polno paro. Ima razmeroma dovolj osnovne mehanizacije. Ampak pripeljati je treba čredo, obnoviti poslopja, pripraviti hlev, urediti stanovanje ... Ne vidim norca, ki bi to prevzel," zatrdi.

Svojih otrok ne namerava usmerjati v kmetijstvo: "Preprosto ne mislim nobenega pahniti v nekaj, kar preživljamo sami. Če se bo odločil, mu bom z veseljem pomagal. Kmetijstvu se piše preslabo. Če je moja urna postavka za leto 2002 po izračunih Kmetijskega inštituta znesla 76 tolarjev, potem vemo, kje smo. Toliko ostane čistega dohodka na mojo uro in prav toliko na ženino. Na kmetiji se da preživeti, ne pa dostojno živeti. Tega filma na kmetiji ni. V dvajsetih letih zakona sem bil samo tri dni na medenih počitnicah. Kakšen dan smo si utrgali z otroki, da smo se šli kopat ali smučat."

V travniških sadovnjakih v Poljanski dolini bogato obrodijo številne sorte jabolk in hrušk, med njimi tudi take, ki sooblikujejo dediščino našega sadjarstva, piše na propagandnem listu kmeta Danila Jezerška. Hišni tram se ponaša z letnico 1825. "Že dva rodova nazaj smo bili kmetje. Oče je mizar, vendar je bila še pred dvajsetimi leti tu samo kmetija in nič drugega. Smo štirje bratje, trije so mizarji, sam pa sem od malega vedel, da bom kmet. Pred sedmimi leti smo začeli predelovati sadje. Svojo prihodnost vidimo v predelavi sadja, samo se moramo prav brzdati, da ne bi preraslo v preveliko proizvodnjo."

Pri Matic, kot rečejo kmetiji, imajo tudi trgovino z lesom, poleg tega oddajajo prostor za piknike in še marsičesa se lotijo: "Sama kmetija danes je žalost. S tako kmetijo, kot je naša, pa je lepa kmetija, je težko preživeti. Ne bom trdil, da ni možno preživeti, je pa težko."

Danilo Jezeršek meni, da v okolici ni zapuščenih kmetij, žal pa jih veliko stagnira. Prepričan je, da po nepotrebnem: "Trdim, da je še zmeraj veliko možnosti za uspeh, če imaš zemljo, poslopje, delovne navade, nekoliko iznajdljivosti. Turizem je bodočnost." Prav zato ne zagovarja mnenja, da se hribovskim kmetijam slabo piše. Pri svojem razglabljanju gre še dlje: "Huda stvar je izgubiti toliko delovnih mest, če se zapre Alpinin obrat v Gorenji vasi, čeprav trdim, mogoče se sliši zelo kruto, da s tem, ko se izgubi sto delovnih mest, se bo morebiti deset kmetij postavilo na noge. Gospodinje bodo ostale doma in se lotile raznih dejavnosti, kot je peka kruha in podobno."

Tudi Žuža in Milan Brence, znana najbrž po vsej Sloveniji kot Pustotnik zaradi odličnega sira, menita, da na tem koncu Slovenije ni propadlih kmetij, tudi sama vidita prihodnost kmetijstva predvsem v turizmu. "Ko so zaprli rudnik v Žirovskem Vrhu, je precej delavcev, ki so dobro zaslužili, in to popolnoma upravičeno, uredilo zapuščene kmetije. Tu so tudi najmočnejše turistične kmetije z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, saj se z gosti ukvarjajo že vsaj petindvajset do trideset let. Že predsednik Tito jih je obiskoval."

Vseeno trdita, da kmetijstvo še zdaleč ni pravljica. Žuža celo meni, da bi bilo zelo narobe, če bi svoje otroke navduševala nad kmetovanjem. "Absolutno mi je žal, da sem se odločila za kmetovanje. Če bi vedela, da bom morala vložiti toliko energije, se že ne bi ... Od vseh v družini moraš vse iztisniti. Zahteve trga so neizprosne. Če hočeš uspešno kmetijo, zapadeš vsem tegobam, ki doletijo podjetnike."

"V socializmu je bil mir," se spominja Milan. "Ata je jemal puf na puf, ampak nazadnje je vedno nekako zneslo. Imeli smo normalno življenje."

Kmetijstvo bi bilo treba z zakonom prepovedati

Delavke v Alpininem obratu v Gorenji vasi bodo verjetno zelo kmalu brez službe. Same v kmetijstvu ne vidijo rešitve, večina kmetov, pa čeprav uspešnih, jim ne svetuje niti ne želi prekvalifikacije v kmetice. Žuža in Milan Brence cinično ugotavljata, da je kmetijstvo ena izmed panog, ki se pri nas ne splačajo, zato bi ga bilo pravzaprav treba ukiniti. "Kmetijstva ne moremo jemati iz konteksta, kot da je to stvar, ki stoji sama zase," trdita sirarja. "Naskakujejo nas zeleni, češ da uničujemo okolico, naskakujejo nas državljani, ker praznimo proračun. Kar je tudi res."

"Čez deset let bomo vsi tako ali tako vegetarijanci in bo veljalo samo še poljedelstvo in vrtnarstvo. In navsezadnje, zakaj bi se to sploh šli? Naše delo zahteva veliko ročnega dela, ki pa ga lahko za nas v bistvu opravijo Poljaki, Romuni, če ne oni, pa Vietnamci," je pikra Žuža Brence. "Ali ne bi bilo pravilneje, da se doseže konsenz in se kmetijstvo preprosto ukine. Le program naj naredijo, kam bodo vse te ljudi dali. Njih je težko ukiniti ... Najbrž je perspektiva v šolstvu, izobraževanju, državnih službah, navsezadnje potrebujemo ogromno birokratskega aparata. Če tako pomislite, nas je samo dva milijona, potrebujemo pa eno garnituro za v Bruselj, eno za v Ljubljano, napolniti moramo vsa veleposlaništva ... Mislim, da kmetijstvo res ni potrebno."

"Ljudem povzroča toliko gorja, da bi ga bilo treba z zakonom prepovedati," nadaljuje prav nič manj ujedljivo Milan. "Naše kmetijstvo temelji na sivi ekonomiji. Pri nas delajo vsi upokojenci, kar jih je v žlahti. Prav tako otroci. Mislite, da kmeta ne boli srce, ko sina spusti na traktor. Pa pri nas je kolikor toliko ravnina, ampak poglejte na hribovite terene. Pobček, star štirinajst let, vozi po strmem bregu, da ti grejo lasje pokonci, ko ga gledaš. Ampak očetu ne preostane drugega, sicer krme ne bi uspeli pospraviti. Zato preživi slovensko kmetijstvo."