erotikon / Dobri stari kamkorder

Pri naših zahodnih sosedih sta se med aktualno tematiko znašli dve novici s področja, ki resnih časnikov že po definiciji ne bi smelo zanimati. Obe vesti prihajata iz logov italijanske pornografske industrije in ker sta obe povezani z zlorabo moči in položaja, sta v javnosti dvignili nezanemarljivo količino prahu. Ne, ne gre za tisto obliko zlorabljanja, ki se katoliški desnici prikazuje že ob sami omembi industrije za odrasle. Gre za dva porno filma, ki sta si za rdečo nit izbrala nekaj utrinkov iz italijanske stvarnosti, na kateri Berlusconijev škorenj pušča sled očitnih zlorab moči tako z naslova cerkvenih kot posvetnih institucij. Prvi film z naslovom Il Confessionale (Spovednica) pripoveduje o pohotnem farju, ki institut spovedi izkorišča za realiziranje svojih spolnih fantazij in sili vaščanke v prostitucijo. Jenny Forte ga je posnela že leta 1997, da ni prehitro potonil v pozabo, pa je s sprenevedavim odnosom do žrtev ameriških pedofilskih duhovnikov poskrbela kar Rimskokatoliška cerkev sama. K vseitalijanski popularnosti in prodajnim rekordom Spovednice pa je največ prispeval anonimni pornofil iz Abrucov, ki je septembra ugotovil, da so nekatere sekvence filma posnete v tamkajšnji idilični cerkvici. Filmska ekipa zdaj maha z vsemi zahtevanimi dovoljenji, cerkvena stran pa trdi, da so jih izigrali. Jasno, kaj pa drugega. In hej, film do zadnjih podrobnosti spet najbolje poznajo tisti, ki porničev sploh ne gledajo. Prav slednji so tudi v drugem filmu z naslovom Abuso di potere (Zloraba moči) prepoznali pod preprogo pometene afere, dogodke in zlohotne govorice, ki jih bulvarski tisk povezuje z določenimi predstavniki Berlusconijeve vlade. "Moji filmi so akt vandalizma, usmerjen proti trenutnemu sistemu vrednot in njihovi interpretaciji dobrega okusa," pravi legendarni režiser Silvio Bandinelli, prepričan levičar in legenda italijanskega porno filma, ki je na univerzi diplomiral iz zgodovine filma, Zloraba moči pa naj bi bil njegov zadnji režijski podvig. "V Italiji smo prišli tako daleč, da se lahko svobodno izražaš samo še v pornografskem žanru." Podobnost z Bushevo Ameriko, kjer moraš plačevati davek na pornografijo, če želiš tiskati resnico, je torej več kot očitna.

V Sloveniji se nam sličnih žanrsko pogojenih ekscesov s strani prodornega filmskega podmladka zaenkrat še ni bati. Imamo veliko strokovno neoporečnih, družbeno angažiranih režiserjev, ki sebe, druge in državni proračun bremenijo s smešnimi žanrskimi približki, pa čeprav bi za melioracijo slovenskega filmskega kolhoza potrebovali prav obratno situacijo: žanru približane režiserje, ki sebe, druge in državni proračun razbremenijo s strokovno neoporečnimi, družbeno angažiranimi filmi. Do sedaj so namreč v sferi žanra iz spodnjega in zgornjega rakurza absolvirali zgolj vice o Mujotu in Hasotu. Filmska gverila in naiva pa itak ne obstajata več. Ali pač?

Pred meseci, v času vseslovenske paranoje, ki jo je v percepciji desnosučne polovice volilnega telesa povzročila napoved dekriminalizacije prostitucije, me je, po naglasu sodeč iz Maribora, poklical neki gospod Vojko iz podjetja YIM ter me vljudno pobaral, če bi tudi njemu dal izjavo v zvezi z aktualnim dogajanjem na trgu plačljivih spolnih uslug. Šur, ni problema... ampak zakaj jo pa rabi? "Za film. Pripravljam prvi dokumentarni film o prostituciji na Slovenskem." Prosim? "Ja, že več let zbiram gradivo." Okej, pa sva se dobila in posnela tisto izjavo, pa čeprav sem kar visoko dvignil obrv ob prebiranju gospodove poslovne vizitke, na kateri ni bilo niti besede o kakršnikoli filmski ali videoreproduktivni dejavnosti, je pa toliko več pisalo o polaganju parketa in strojnem čiščenju preprog. Aha, še eden, ki ga je zasvojila neznosna lahkost uporabe kamkorderja. Na gospoda Vojka bi do sedaj zagotovo že pozabil, če me med ponedeljkovo pošto v redakciji ne bi čakala tudi videokaseta z naslovom Izpoved prostitutke Julije. Ne me basat, gospod Vojko je mislil resno. "Dokumentarni avtorski porno film." Fak! "Nenavadna odkrita izpoved Slovenke, ki je že 4 leta v poslu." Ne! "Vroče porno scene." Šit! "Odkriti dialogi." Tu mač! Ee... dobesedno.

Po uvodnem turbo nadrealističnem striptizu ultra okorne amaterske slačipunce, ki se korači na partijski zastavi in v plesni vnemi celo zruši plastični dekorativni element, ki je na mizi po vsej verjetnosti stal že od osemdesetih let minulega stoletja, se nenamerni humorni vložki nehajo in nastopi naiva v najbolj prvinskem pomenu besede. Sledi nizanje grobih rezov ter nepovezanih fukcev, občasnih fafkov in divje zaraščenih mednožij obeh spolov, posnetih z nemirno kamero, pred katero se nekdo - bržčas scenarist, režiser, kamerman in montažer v eni osebi - ves čas sprehaja in daje akterjem navodila, kaj naj govorijo in počnejo. Sledi snemanje telefonskih pogovorov s profesionalkami, med katerimi kamera četrt ure fokusira telefon. Sledi snemanje pogovorov s strankami, med katerimi kamera še četrt ure fokusira televizijski zvočnik. In sledi izpoved "samostojne prostitutke", ki se z režiserjem "pogovarja" o svojem poklicu, strankah, spolnosti in denarju: neka bejba pred kamero, najverjetneje ne Julija, bere intervju iz nekega časnika, medtem ko režiser popravlja njeno dikcijo in narobe prebrane besede. Še jebačina, dve in vstopimo v drugi del dvourne kasete, naslovljen Prostitucija in pornografija kot umetnost, ki poleg izjav moje malenkosti med ostalim dokumentarnim gradivom vključuje še tehnično katastrofalen posnetek nastopa Ciccioline v nekdanjem Super Liju, s slovensko ikono darkerstva in pankovske teorije v prvih vrstah, in extreme close up oprsja (heh, oblečenega) prve dame televizije ter žgolenje najbolj kantavtorsko razpoloženega dramskega umetnika mariborskega teatra, oboje sneto na televizijski fešti v štajerski metropoli.

Pestro, a kaj ko je vse skupaj praktično negledljivo in še najbolj podobno škatli časopisnih izrezkov in tretjerazrednih pornografskih fotk, ki jih je nekdo raztresel pred kamero. "Snemanje mi je v veselje, pa tudi tri leta sem puncam oddajal stanovanje v najem, zaradi česar so me tudi kaznovali po 186. členu kazenskega zakonika. Če taki punci oddate stanovanje, ste pač zvodnik," razlaga režiser. Torej, če prav razumem, so punce, ki fukarijo pred kamero, prave prostitutke? "Da. Nekatere so zdaj v Avstriji, nekatere v Nemčiji, nekatere so se preselile, nekatere nehale. Mislim, da je prostovoljna prostitucija najvišja oblika ženske emancipiranosti. Igralska umetnost je slična prostituciji. Fuk je fuk, pa če to počneš po italijansko, špansko ali slovensko. Prostitucija je sestavni del življenja." Po besedah gospoda Vojka gre za delovno verzijo kasete, s katero raziskuje trg. Takorekoč work in progress. Trenutna verzija je naprodaj po povzetju za 3000 SIT plus 800 SIT poštnih stroškov. "Do sedaj sem prodal dve."

Hecno, Izpoved prostitutke Julije je lekcija, kako dokumentarni (porno) film ne sme izgledati. Obenem pa vsebuje vse tisto, kar bi slovenski film moralo zanimati bolj kot vici o Mujotu in Hasotu. Onkraj debat o dobri in slabi filmski ustvarjalnosti je žalostno dvoje. Žalostno je, da gospodje kot Vojko nikoli ne bodo prišli v stik z knowhowom, s katerim razmetavajo slovenski filmarji. In žalostno je, da slovenski film očitno nikoli ne bo prišel v stik s filmarjem, ki bi se na neinstitucionalni ravni lahko kosal s količino surovega entuziazma, s kakršnim razmetava gospod Vojko. Jebiga.