znanost / Mit o človeški ribici

Proteus je še vedno endemit. Vprašanje je, kdo je njegov najbližji sorodnik. Vedelo se je, da so severnoameriške dvoživke iz rodu Necturus podobne po marsičem in da imajo podobno morfologijo. Malce nenavadno je le, da živijo na drugi celini. Značilnosti, ki jih imajo jamske živali, pogosto zavajajo. Živali si lahko postanejo podobne, čeprav si niso v sorodu. V jamah vlada vedno enak selekcijski pritisk, na katerega se organizmi skoraj vedno odzovejo s podobno serijo prilagoditev. Najprej izgubijo pigment, oči, razvijejo se nekatera čutila, lahko dobijo podaljšane noge in podaljšane tipalnice. Človeška ribica je tudi pedomorfna, to pomeni, da je takšna, kot so pri drugih repatih dvoživkah larve oziroma mlade živali. Imajo razvite zunanje škrge in repno plavut. Prav takšni so severnoameriški nekturi. Prav lahko bi pri obeh rodovih prišlo do vzporedne evolucije. V tem primeru podobnost ne bi bila posledica resnične bližnje sorodnosti. Z analizo DNK pa se da to ugotoviti.