terorizem / Iraška intifada
Kako je Irak dobil liderja in zakaj je Faludža efekt "vietnamskega sindroma"
Kdor je videl film Skozi ogenj Nikaragve (1983), se verjetno dobro spomni epizode, v kateri nikaragvanski gverilci ameriškega fotoreporterja (Nick Nolte) odpeljejo v hribe, da bi fotografiral komandanta Rafaela, njihovega karizmatičnega liderja, ki je v očeh množic junak in simbol upora proti režimu diktatorja Somoze. Ko ga pripeljejo v skrito bazo, se izkaže, da je Rafael mrtev. Gverilci hočejo, da ga fotograf posname tako, kot da je še vedno živ: "Naredi ga živega!" Zavedajo se pač, da daje lider njihovemu boju v očeh domače in mednarodne javnosti kredibilnost, legitimnost in smiselnost. Brez liderja izgledajo le kot zblojeni, obupani ekstremisti, ki rušijo mir in terorizirajo Nikaragvo - z liderjem pa izgledajo kot borci za svobodo. Razlika med življenjem in smrtjo je sicer majhna, toda razlika med živim in mrtvim liderjem je ogromna. Še več - usodna. Pogubna za režim.